Tiskane izdaje
Ko iščem navdih, običajno zavijem v knjižnico. Največkrat domačo. Z leti se je nabralo precej lepih knjig. Tankih, debelih, slovenskih, angleških, nemških. Takih s krasnimi fotografijami, in takih, ki jih nimajo. Knjige imam strašno rada. Še danes se jim ne morem upreti. In tako se knjižnica čedalje bolj širi. Še v študentskih časih, ko je moj »dom« predstavljala le dobra polovica sobe, so bile police polne knjig. Imela sem jih s seboj vse meni ljube. Čeprav sem jih morda le enkrat v letu vzela v roke, so morale biti z mano vse.
Veliko je bilo fotografskih, z lepimi fotografijami narave, eksotičnih vrst živali, rastlin, take z izjemnimi portreti ljudstev od kdove kod. Spet druge so služile temu, da sem v njih prebrala tisti »podčrtan« stavek, ko sem ga potrebovala. Navdih.
Prvi navdih dajo knjige, drugega gozd. Foto Shutterstock
Seveda sem njihovo vsebino poznala do potankosti, prebrala sem jih večkrat. Včasih sem si posebej ljube misli izpisala v zvezek. In tega še danes večkrat odprem. In tudi kaj vanj dopišem.
Moja druga inspiracija je gozd. Tedaj misli tečejo tako tekoče, da si želim, da bi jih lahko sproti prelivala na papir. Največkrat, ko sem tam sama. Včasih pa se srce samo čudi. Občuduje. In čuti hvaležnost. Za to, da lahko stopim iz hiše in čez cesto zavijem v gozd, sledim divji mački ali medvedu, na sprehodu s psom srečam volka, in navsezadnje za to, da to sploh znam opaziti.
Ko smo se tako sredi doživljanja gozda nekega septembrskega dne zaklepetali s tujimi gosti, je eden pripomnil, kako malo ljudi danes bere. In kako večinoma »beremo/brskamo« le po internetu. Google ve vse, kajne? In kako zelo se to kaže v našem življenju. Ne bom se dotikala selfijev, zasvojenosti s socialnimi omrežji ...
Sploh še vidimo vsebino? Foto Reuters
Pri tem sem se spomnila knjige Nicolasa Carra, Plitvine. Kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja (v izvirniku Shallows: How the Internet is Changing the Way We Think, Read and Remember). Sama knjige ne morem brati na spletu ali ekranu. Preprosto jo moram imeti v rokah, vonjati tisk, zlesti na kavč in se predati črkam. Ali prekrasnim fotografijam. Ko se potopim vanjo, prav nič drugega ne obstaja. Pogosto še opazim ne, da mi zmanjkuje dnevne svetlobe ... Slikam si osebe, pokrajino, v prsih vre ... Čustva so tedaj presneto živa. Ja, meni je to prava inspiracija. Navdih.
Kot pravi Carr, je raztreseno brskanje po spletu resda nadvse privlačno, a onemogoča globoko razumevanje in pomnjenje. Kar naprej sledimo klikom in klikom na novih »linkih«. Obsojeni smo torej na brodenje po plitvini ... Če citiram Nicolasa Carra: »Nekoč sem se potapljal v morju besed. Zdaj drsim po njegovi površini, kot bi bil na vodnem skuterju.«
In kaj ima vse to z našim življenjem? Če se ne zmoremo več potapljati v besedah oziroma če zgolj drsimo po površini? A potem tako doživljamo tudi svet okoli sebe? Se lahko vživimo v pristno izpoved prijatelja, ki je v težavah, ali se z njim iskreno poveselimo, ne da bi to lepili na zid facebooka, instagrama ali twiterja? Se lahko vživimo v pomen gozda kot okolja, kjer rastemo in se razvijamo tudi kot ljudje? Ga lahko sploh začutimo, če tečemo po njem s slušalkami v ušesih? Ali morebiti s tablico odkrivamo drevesne vrste v dnevni sobi?
Dotiki in objemi dajejo stik, ne všečki. Foto Tadej Regent/Delo
Če ni dotika, stika, bomo težko dojeli veličino 500-letnega drevesa. Kaj šele, da bi ga poskušali ohraniti. Če bomo sedli pod njegovo krošnjo, prisluhnili vetru, pticam in lastnemu srcu, se čudili vsem tem povezavam in poskušali dojeti, zakaj so pomembne, se zna morda v nas zbuditi kanček »sočutja« tudi do narave. In ko se bomo pogreli ob tabornem ognju zvečer s prijatelji, brez internetnega signala, bomo dojeli, kaj so zgodbe in kako jih živeti. Ne skozi všečke, linke in share – pač pa skozi pristne pogovore v živo, objeme, dotike in čudenje.
***
Eko blogi na Delo.si
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku17 za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
