Tiskane izdaje
Ljubljana – Idealne razmere za kolesarjenje se letos podaljšujejo globoko v jesen. Kaže pa se tudi, vsaj v Ljubljani, da je evropski program Civitas, namenjen promociji in uvedbi trajnostne mobilnosti v mestih, pomemben povezovalec stroke in prinaša rešitve.
V Ljubljani je neposredna posledica sodelovanja v programu Civitas več rešitev, med njimi projekt mreže za izposojo koles Bicikelj, na nekaterih delih okrepljena mreža kolesarskih stez in nove smernice pri njihovem načrtovanju pa tudi zaprtje središča mesta. V projektu CHAMP, v katerem sodelujejo kolesarski prvaki držav, nizozemski Groningen, italijanski Bolzano, švedski Örebro, španski Burgos, škotski Edinburgh, Ljubljana, litovski Kaunas in albanska Shkodra, mesta zbirajo podatke. Za to so ob Dunajski postavili tudi števec kolesarjev. Glavna ljubljanska težava, ki bi jo radi v projektu odpravili, pa so konflikti med kolesarji in pešci. Prakse so po državah različne, vendar je dobrim rešitvam skupno to, da so kolesarji in pešci ločeni, razen na območjih umirjenega prometa, kjer si ceste delijo vsi.
Podatki so nujni
Temelj projekta so sicer številke, koliko je kolesarjev, kje, koliko so stari in podobno. Vodilo je tudi povezovanje z drugimi, saj le tako načrtovalci lahko izvedo za prave težave in dobijo predloge učinkovitih rešitev. O težavi je treba vsestransko premisliti pred izbiro rešitve, nikakor se ne sme zgoditi, da se mesto zaljubi v ukrep, preden ga zares pozna. Pomembno pa je tudi, da kolesarstvo dobi uradno politično težo. Najbolje je najti voditelja, ki bo potiskal kolesarstvo naprej, ga povezoval z drugimi politikami in oblikami prevoza.
Glede na to, da bo Ljubljana, predvidoma konec septembra prihodnje leto, gostila forum Civitas, prodor trajnostnih vsebin ne bi smel biti večja težava. Dejansko Ljubljana napoveduje po Obvodni poti še tri kolesarske poti. »Če si v avtu, vidiš okolico kot skozi daljnogled, če si pešec, je tako, kot bi gledal skozi mikroskop, če si kolesar, vidiš največ,« pravi Nicola da Schio, ki je prekolesaril sedem držav in razdaljo 3281 kilometrov. Dodaja, da je infrastruktura ključna, znaki za kolesarje so rdeča preproga. Vendar je treba premisliti o vseh uporabnikih, osem- in 80-letnikih, invalidskih vozičkih, tovornih kolesih in drugem, denimo kolesarskih kavarnah s primernimi parkirišči. »Kolo ne onesnažuje okolja, popravijo ga lahko socialno izključeni ljudje, kar spreminja svet. Soseske, ki so zaprte za avtomobile, so dostopne na veliko več načinov, in to so soseske prihodnosti,« še pravi da Schio.
Tečajev vožnje ni
V Sloveniji bo sicer treba še precej postoriti. Pred leti je že potekal projekt vseživljenjskega kolesarjenja, v katerem se je pokazalo, da starejši potrebujejo tečaje varne vožnje s kolesom, podobne, kot jih imajo otroci v šolah. Veliko starejših se namreč boji na cesto, tako zaradi avtomobilov kot zaradi pešcev in drugih kolesarjev. Tako je Nacionalni inštitut za javno zdravje v Beltincih organiziral tečaje na poligonu, potem pa so se tečajniki z inštruktorjem preizkusili tudi v resničnem prometu. Projekt se je končal z žalostno ugotovitvijo, da velika večina občin noče uvesti tečajev varne vožnje s kolesom za odrasle in starejše. Tudi kolesarjenje pa je med dejavnostmi, ki izboljšujejo zdravje ljudi, zmanjšujejo nevarnost srčno-žilnih bolezni in tudi depresijo.
