Tiskane izdaje
NASA in US National Oceanic in Atmospheric Administration (NOAA) sta včeraj objavila, da je bilo leto 2016 najtoplejše leto odkar izvajajo merjenja temperature. Zadnje desetletje ni bilo leta, ki ne bi bilo toplejše kot prejšnje. Teh zadnjih deset let pa je tudi najtoplejših v več kot 100-letni zgodovini sistematičnih merjenj temperatur po celem svetu.
Podatki, ki jih pridobivajo prek satelitov, pokrijejo vse točke na Zemlji. Čeprav se nam danes, ko smo malodane ujeti v ledu in snegu, ti podatki zdijo mogoče neumestni, je to vendarle le naš mikro-lokalen občutek, ki ga ne moremo prenašati na globalno raven. Za ponazoritev, pretekli mesec, ko se je pri nas temperatura spustila do -15°C, je bila na Arktiki le -4°C. V Celju je bilo hladneje kot na Arktiki! Ne vem, če lahko dovolj poudarim nenavadnost tega podatka.
Segrevanje našega planeta se dogaja, tukaj in zdaj. Vsakič, ko se odpeljemo z avtom v službo, prižgemo luč, operemo posodo, kupimo pločevinko, spečemo zrezek ali grejemo stanovanje, spustimo v ozračje dodatno količino toplogrednih plinov in podaljšujemo obdobje, ki bo potrebno, da saniramo oziroma preprečimo najhujše posledice podnebnih sprememb.
Gozdni požari so vse pogostejši in dolgotrajnejši. Foto. WWF
Posledice pa se čutijo že danes. Zahvaljujoč našemu geografskemu položaju ne toliko v Sloveniji, čeprav je tudi pri nas temperatura porasla več kot je globalno povprečje, a toliko bolj v severnih in južnih predelih sveta. Ironija je, da se najhujše posledice globalnega segrevanja ne čutijo v državah, ki so ga v veliki meri povzročile - Evropi in ZDA - temveč v državah nerazvitega juga, kjer bodo ljudje imeli še manj kot imajo zdaj. Pospešeno taljenje ledu na Arktiki in Antarktiki, ki že zaliva otoke v tropskih predelih, uničujoči cikloni, suše in požari, poplave,... Narava kriči, mi pa še vedno ne slišimo alarma. Ali, kar je še huje, slišimo ga, a v nedogled pritiskamo dremaj, dokler ne bo pet pred dvanajsto. Vsi poznamo tisti stresni občutek, ko zaspimo in zamujamo v službo. A to bo malenkost v primerjavi z naglico, ki bo potrebna, da pravočasno rešimo planet, in prav nič se ne veselim sveta, v katerem se vsi obnašajo kot da zamujajo v službo.
Bolje bi bilo, če bi vstali takoj, ali vsaj sedaj, po prvem 10-minutnem dremanju. Čas je, da pljunemo v roke in se resno lotimo reševanja osnovnih problemov. Države morajo začeti izvajati Pariški sporazum ter še povečati investicije v čisto ter predvsem trajnostno energijo, začeti ukinjati subvencioniranje fosilnih goriv, ki še vedno za dvakrat presega subvencioniranje obnovljivih virov, uveljaviti zelene obveznice, s katerimi bi strukturnim vlagateljem omogočili financiranje zelenih projektov in napolniti sklad za prilagajanje podnebnim spremembam, saj je to edino zavarovanje, ki ga imamo na voljo v prihodnjih letih.
Na tehnološkem področju doživljamo prave preboje. Vse bližje smo učinkovitem shranjevanju energije iz obnovljivih virov na industrijski ravni, kar je zelo pomembno, saj se že dogaja prehod v elektrifikacijo prometa, tretjega največjega onesnaževalca s toplogrednimi plini. Električni avtomobili in skuterji, električni tovornjaki, vlaki in celo letala. Vse to bo zahtevalo celo več električne energije, kot je porabimo sedaj, a se bo drastično zmanjšala poraba fosilnih goriv.
Spremembe so še prepočasne. Foto Bruno Arnold/WWF
A tudi vse to morda ne bo dovolj, da se izognemo najhujšemu, saj verjetno ne bo toplejše ozračje tisto, ki nam bo zadalo zadnji udarec. Prej se zna zgoditi, da bodo to morja in oceani, ki se pospešeno zakisujejo in ogrevajo, kar vpliva na celo vrsto mikroorganizmov in koral, temeljev življenja v morjih in oceanih. Glede na to, da če že jutri prenehamo z vsemi izpusti, bo potrebnih več kot 100 let, da se količina toplogrednih plinov v ozračju zmanjša na »normalno« raven, bodo oceni še vsaj naslednjih 100 let postajali bolj topli in bolj kisli, kar bo imelo posledice na celotno prehranjevalno verigo. Od rib in ribiških proizvodov je direktno odvisna skorajda milijarda ljudi. Begunski val bo v primeru kolapsa morskih ekosistemov hitro prerasel v begunski cunami, ki ga ne bosta mogla zaustaviti niti najostrejša žica niti najvišji zid.
***
Bojan Stojanović dela na varstvu rek v WWF Adria in ustanovitvi biosfernega območja Mura-Drava-Donava.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
