Tiskane izdaje
Nastotine, morda že več tisoč ptic se zbira te dni na polojih, bregovih, otočkih, v trstičju in grmičju Škocjanskega zatoka. Bolj kot slavnostno odprtje nove infrastrukture naravnega rezervata jih skrbijo pomembnejše življenjske »podrobnosti«: te dni se začenja zanje čas svatovanja. Samci (tudi s kljuni in kremplji ter kričanjem, če je treba) zasedajo teritorij in s petjem že vabijo samice. Najpomembnejši je teritorij, parcela po nepremičninarsko. Od tega je odvisen njihov nadaljnji rod.
V največjem polslanem mokrišču v Sloveniji je res živahno. Morda sta k temu pripomogli mila zima in zgodnja pomlad. Sedem zaposlenih Naravnega rezervata Škocjanskega zatoka, ki ga upravlja Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS), pa bolj zanima, kako bodo izpeljali protokol za ljubitelje narave, ornitologe, turistične delavce in druge goste, katerim bodo prihodnji teden predstavili veliko pridobitev v eni zadnjih oaz na jadranski selitveni poti in eno lepših zgodb društva DOPPS.
»Naš rezervat je eno pomembnejših gnezdišč čapljice, najmanjše od čapelj v Evropi, ki je zaradi ogroženosti simbol zatoka. Skoraj bi jo bili že izrinili iz našega trstičja, a zdaj lahko v miru skrbi za svoja gnezda. Pri nas obročkane navadne čigre so našli že v Senegalu. Torej kakih 4000 kilometrov južneje,« pove strokovni vodja rezervata Borut Mozetič. Čigre morajo biti izjemni letalci, da opravijo tako dolgo pot, imeti pa morajo tudi nekaj sreče ob vseh puškah in pasteh na poti. Do Senegala potujejo od dva do tri tedne.
Najbolj urbaniziran
Naravni rezervat v Kopru je na selitveni ptičji poti nekakšen hotel s petimi zvezdicami. Zato število ptic, ki gnezdijo, in tistih, ki samo preletajo, iz leta v leto narašča. »Doslej smo zaznali že 246 vrst. V enem letu imamo po 170 vrst, med pomladnimi in jesenskimi preleti pa od 60 do 70 vrst v enem dnevu,« pojasnjuje Borut Mozetič.
Koprski rezervat je najbolj urbaniziran rezervat v državi. Nikjer niso tako blizu hitro razvijajočega se urbanega okolja. Površino 122 hektarov vode in kopnega na eni strani omejujejo strnjeno mestno jedro in njegova poslovna četrt ter pristanišče. Z druge strani sta hitra cesta in železnica, z vzhoda pa glavna dostopna cesta za tovornjake v pristanišče. »Zato bomo vztrajali, da bodo ob širitvi te ceste postavili protihrupne pregrade.«
V osrednjem opazovalnem stolpu je razstava, ki na slikovit in poljuden način prikazuje razvoj rezervata. Koper je bil Kozji otok, Capris ali Aegida, okoli njega pa plitvo morje, v katerem so uživali Kozjeotočani. Kasneje so med sedanjo cesto in mestom zgradili semedelske, srminske in ankaranske soline. Ko soline niso bile več tržno zanimive, so jih izsušili in obogatili z rodovitnejšo prstjo. V času Mussolinija so rekli, da so izboljševali (»bonificirali«) zemljišča, tako so okoli Kopra dobili več Bonifik. Ko so leta 1957 začeli graditi še Luko Koper, je ostalo najprej kakih 230 hektarov v zatok ujetega morja, ki je bil povezan le s kilometer dolgim kanalom proti odprtemu morju. Velik del tega zatoka so še zasuli, zdaj imajo sto hektarov brakične (polslane) lagune in 22 hektarov sladkovodnega mokrišča, ki ga poleti z uravnavanjem dotoka sladke vode iz potoka Ara (povezanega z Rižano) izsušijo.
Avantgardni objekt
Zatok so v 70. in 80. letih z brezobzirnim razvojem gospodarstva obsodili na smrt. Urbanisti so čezenj risali vse mogoče projekte – od rafinerije in plinskega terminala, ter mu namenili najbolj neprimerna odlagališča odpadkov, dokler nista botulizem in gnitje organskih snovi leta 1992 povzročila množičen pogin ptic in pogin laboda pevca. To je bila kaplja čez rob. Borut Mozetič, Tihomir Makovec, Mitja Kaligarič, Iztok Geister, Iztok Škornik, Andrej Sovinc in drugi ornitologi so pripravili razstavo fotografij in platformo varovanja zatoka. Komisija za varstvo narave pri DOPPS je leta 1993 predlagala načrt rešitve, peticijo je podpisalo 7000 Slovencev, predvsem prebivalcev Kopra. Leta 1998 je državni zbor sprejel zakon o naravnem rezervatu, pobudniki rezervata pa so se zgledovali in se učili pri podobnem parku ob izlivu Soče v sosednji Italiji. V naslednjih letih so obnovili in sanirali degradirano območje. Izkopali so 250.000 kubičnih metrov odpadkov in onesnaženega blata, začeli so urejati nove habitate, vlažne travnike, odprte vodne površine, polslano mokrišče, otočke za gnezdenja, opazovališča, uredili so 2,2 kilometra dolgo učno pot.
Že leta 2005 so iskali idejne zasnove za dokončno ureditev infrastrukturnih objektov. Leta 2007 sta projekt izdelala Robert Potokar in Janez Brežnik iz biroja Ravnikar Potokar, ki sta zasnovala osrednji sprejemni center naravnega rezervata po načelih trajnostne gradnje. »To je nekakšen avantgardni objekt iz lesa, kakršnega v Sloveniji še ni bilo, vsaj ne takšnih dimenzij in z vsemi okoljevarstvenimi posebnostmi ter izhodišči. Zastavili so koliščno gradnjo, in sicer tako, da so na temeljne pilote postavili nosilne lesene stebre, mednje pa obesili oziroma umestili nekakšno leseno gnezdo. Leseni stebri slonijo na kovinskih nosilcih, da jih ne bi načela vlaga. Seveda je vse ustrezno toplotno izolirano. Uporabljene je 450 kubičnih metrov slovenske smrekovine,« je povedala vodja rezervata Nataša Šalaja. Na strehi je posajeno zelenje, na objektu pa si bodo gnezda lahko spletli lastovke in hudourniki. Vrabci in senice ter čuk pa naj bi gnezdili na ostrešju hleva.
Poleg sprejemnega centra in pisarn so zgradili še hlev in oboro za štiri kamarške konje in štiri podolska goveda. V okviru parka so zgradili tudi dva opazovalna stolpa, na večjega se lahko vzpnejo tudi invalidi na vozičku. Ob laguni in močvirju je sedem obnovljenih opazovalnic za ptice.
Ptice, kačji pastirji, žabe ...
Vstop v park bo brezplačen, skupine bodo morale imeti organizirano vodenje. Rezervat bo poslej ograjen in bo odprt po urniku. Prvi dve uri bo namenjen strokovnjakom (tihe ure), kasneje pa tudi drugim. Tudi rekreativcem bodo določili ure, čeprav se Borutu Mozetiču ne zdi primerno, da bi ljudje tekali po parku, ker s tem motijo plahe živali.
»Jeseni se na naše površine spusti tudi več deset tisoč škorcev in si privošči kobilice, sicer pa smo veseli naraščajočega gnezdenja ptic. Zadnja je začela na posušenem mulju, na tleh, gnezditi mala čigra, ki konec aprila v nekaj urah sestavi komaj opazno gnezdo in izleže jajca,« pojasnjuje Mozetič. Ptice seveda niso edina bitja, na katera so navezani. Tu imajo še 38 vrst kačjih pastirjev, več vrst žab, želv in drugih dvoživk, vsaj štiri vrste kač, več vrst rib. Med sesalci pa imajo najmanjše etruščanske rovke, zajce, lisice, nutrije, a tudi srnjad zaide na to območje.
Poleti 2013 sta bili v rezervatu kruto napadeni dve kamarški kobili. Napadalec jima je prizadejal na desetine ureznin. Obe sta preživeli in pred desetimi dnevi spet prišli »domov«. Podobnih napadov na park ne bo več, ker je območje zdaj pod videonadzorom in seveda varovano, povedo upravljavci.
Vrednost zaključene investicije v naravni rezervat je 3,2 milijona evrov (z DDV), od tega je Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval 2,25 milijona, pol milijona evrov pa je namensko investiral tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.
