Krize je konec, čas je za filozofijo

Čemu bomo namenili gospodarsko rast? Kdaj bomo dovolj »zrasli«, da bomo spet govorili o višjih družbenih ciljih?
Objavljeno
22. februar 2018 10.01
šipić teš
Dejan Savić
Dejan Savić

Pred nami je čas volitev. To je čas refleksije in snovanja vizij. Predvolilni čas je lahko tudi obdobje, ko so sprašujemo, kam smo kot družba namenjeni. Prvič po letu 2008 smo imeli vlado, ki je zdržala cel mandat. To je najbrž zato, ker so se mednarodne in domače razmere prekrile tako, da so vlade po 2008 delovale v veliki gospodarski krizi, mednarodno in nacionalno gospodarsko okolje pa je aktualni vladi pustilo dihati.

Zadnje obdobje globalni prostor in Slovenijo zaznamujejo zelo ugodne gospodarske razmere, zato je dozorel čas, ko lahko spet začnemo razmišljati o smeri razvoja družbe in o drugih »višjih« družbenih normah, kot je skrb za naravo in naše okolje.

Slovenija je nekoč imela okoljske ambicije

Pahorjeva vlada je bila zadnja vlada v zadnjem desetletju, ki je čutila potrebo po premiku na okoljskem, predvsem podnebnem področju. V začetku mandata so vzpostavili službo vlade za podnebne spremembe, prvi po Veliki Britaniji so nameravali sprejeti podnebni zakon - ta bi pokazal, kako bo Slovenija opustila fosilna goriva in s tem odgovorila na podnebne spremembe. Državni zbor je na pobudo poslancev sprejel deklaracijo o aktivni vlogi Slovenije pri doseganju mednarodnega podnebnega sporazuma, naslednika Kjotskega protokola. Slovenija je gradila sončne elektrarne, postavili smo tudi prvi dve vetrnici.


Da ne bo pomote, Pahor najbrž ni bil v tistih letih nič bolj zaprisežen okolju, kot je danes. Zelena smer njegove vlade je odražala takratni duh časa. Preden je udarila kriza, je prevladovalo vzdušje, ki je okolje določalo kot pomembno družbeno temo, ukrepanje na področju podnebnih sprememb pa je spadalo med naloge resne države.

Začetek krize, konec skrbi za okolje

Podnebno ambicijo Pahorjeve vlade je ob nastopu gospodarske krize pokopala afera TEŠ 6. Po njej se nobena vlada ni več želela zavezati ničemur, kar je bilo povezano z okoljem. Sončne in vetrne elektrarne smo nehali graditi, iskanje vedno novih manevrov za pretakanje javnega denarja v TEŠ (premogovno elektrarno) pa je postalo nekaj, česar se ni več treba sramovati. V času aktualne vlade smo se naposlušali floskul o Sloveniji kot »zeleni« državi - a Cerarjevi so z zeleno merili predvsem na barvo travnikov in gozdov, ker ta blagodejno vpliva na bogate zahodne turiste iz ekološko opustošenih držav; ti v spremstvu zelene barve v dragih gostilnah in hotelih pustijo več zelencev.

Cerarjeva »zelena Slovenija« je namenjena predvsem služenju denarja. Niti okoljska niti podnebna politika te vlade - enako kot njenih predhodnic - ne zanima. Zakaj je tako? Zakaj je skrb za ohranjanje narave, skrb za čistejše in bolj zdravo okolje zadnja skrb politike? Če še lahko razumemo, da je gospodarska kriza z veliko brezposelnostjo delno razumljiv razlog za omilitev okoljskih standardov, zakaj gospodarska rast okolja ne vrača nazaj v politično ospredje?

Kam rastemo?

Dovolimo si nekaj domišljije in si predstavljamo prihodnji svet, ko bo večina državljank in državljanov materialno dovolj preskrbljenih, da jim skrb za višjo plačo, nove posle in sploh večje dohodke ne bo več glavna skrb v življenju. Kaj nas bo kot družbo zanimalo takrat? Bomo razmišljali o okolju? Nas bo zanimalo stabilno podnebje in prihodnost življenja na živem planetu? Bomo razmišljali o zraku, ki ga dihamo, o hrani, ki jo jemo?


Bomo po veliki rasti, ki je pred nami, začeli razmišljati o vseh rastlinah in živalih, ki so izumrle, ker nam v večnem obdobju »po krizi« ni bilo mar zanje? Bomo potem, ko bomo bogatejši, želeli skrbeti še za kaj drugega kot za svoje denarnice, zunanjo podobo in družbeni status? Koliko je vredno materialno bogastvo na ekološko opustošenem planetu?

Gospodarske krize je konec, čas je, da si (znova) začnemo postavljati vprašanja o bistvu razvoja, smislu življenja in smeri, kamor poganjamo družbo. Čas je, da političarke in politike, ki tekmujejo za naše zaupanje in naše volilne glasove, resno vprašamo o teh stvareh. Javno in intimno, ko bomo govorili z njimi. Kajti krize je konec. Čas je za filozofijo.

 

***

Eko blogi na Delo.si

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc
, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič
, asistent na oddelku17 za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savić
 je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanović
 je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik
, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič
 je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.

In Borut Tavčar, novinar Dela.