Kupi odpadne embalaže dosegajo že 6000 ton
Na svetovni dan okolja komunalna podjetja zahtevajo interventen odvoz nakopičene plastike, ki naj ga plača ministrstvo za okolje.
Odpri galerijo
Razmere so že skoraj take kot januarja lani. FOTO: Borut Tavčar
V začasnih skladiščih komunalnih podjetij se je od januarja oziroma od sodbe upravnega sodišča, ki določa, da družba za ravnanje z odpadno embalažo Interseroh lahko prevzema le toliko embalaže, kot je na trg dajo njeni zavezanci, tej sodbi pa so sledile še vse druge družbe za ravnanje z odpadno embalažo, nakopičilo že 6000 ton odpadne embalaže. Toliko, kot je je bilo januarja lani, ko je bilo kup ljubljanske Snage mogoče videti iz vesolja.
Škodo imajo komunalna podjetja, ki imajo dodatne stroške zaradi povečanih skladišč, zaščite odpadkov in izredne prostorske stiske, uporabniki sistema zbiranja odpadkov in okolje. Kot je povedal Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva, so se marsikje začeli razmnoževati glodavci in muhe, kar je tveganje tako za delavce kot za okoliške prebivalce. Odpadke veter tudi raznaša na dvorišča sosedov. »Ločeno zbiranje odpadkov je v takih razmerah onemogočeno. Več ločeno zberemo, večje so težave,« pravi Zupanc in dodaja, da se bodo dodatni stroški poznali tudi v smetarini. Še večji madež pa to lahko naredi Sloveniji kot zeleni destinaciji.
Podobno je s svečami, ki jih je v začasnih skladiščih upravljavcev pokopališč že 1200 ton. Polovica od tega je v Ljubljani na Žalah, ki so kulturna dediščina. Uredili so skladišče s prostornino 400 kubičnih metrov, kar je trikrat več, kot zahteva zakonodaja, kljub temu pa imajo v njem 600 kubičnih metrov odpadnih sveč. Po predpisih bi morali imeti skladišče za sedem dni, pri njih sveče ležijo tudi več kot tisoč dni.
»To predstavlja požarno nevarnost, poleg tega se vosek na soncu topi in lepi na gume vozil po dovozni poti. Ne bi rad videl, da bi prišli do točke, ko na pokopališčih ne bi več mogli prazniti zabojnikov. Apeliramo državo, da po desetih leti od sprejema uredbe uredi sistem, da bo deloval,« je povedal Robert Martinčič, direktor Žal.
Zupanc je opozoril, da ministrstvo za okolje in prostor na težave opozarjajo že leta. Zato zdaj usmerjajo zahteve na predsednika vlade, saj je »Cerarjeva vlada omogočila neapeljski scenarij v Sloveniji«. Vlada naj poskrbi za to, da bodo odpadno embalažo nemudoma odpeljali. Na vprašanje Dela, ali podpirajo to, da država nameni denar iz proračuna, je Zupanc odgovoril, da je zaradi velike okoljske in požarne nevarnosti to nujno. Kasneje lahko država denar izterja od povzročiteljev onesnaženja. Povprečni stroški za odstranjevanje tone odpadne embalaže znašajo 120 evrov.
Nato pa mora vlada urediti sistem ravnanja z odpadno embalažo. Zdaj je v sistemu evidentirane le 47 odstotkov embalaže, veliki trgovci tako subvencionirajo številne manjše. Zupanc pravi, da niti vinar, ki napolni 15.000 steklenic, ne doseže praga 15 ton embalaže na leto in tudi ni dolžan nič plačati za ravnanje z njo. Zaradi tega bo do konca leta v skladiščih komunal po oceni 40.000 ton odpadne embalaže. Na zbornici menijo, da bi moral odgovornost za odpadke prevzeti vsak, tudi če na trg da le 200 kilogramov embalaže na leto. Določili bi le letni pavšal za vse, ki dajo v promet manj kot 500 kilogramov embalaže. Menijo, da bi bilo podjetja, ki ne zmorejo za to plačati 70 ali 100 evrov, bolje zapreti.
Recept za ureditev sistema so v širši zasedbi, tudi s stroko, napisali že leta 2013, je povedal Dejan Zver iz Gorenja Surovine. Na ministrstvu za okolje so takrat napovedali, da bodo to uvedli v treh mesecih. Trije meseci so se podaljšali v več kot pet let. »Pravno smo v brezizhodnem položaju, razumemo pa težave komunalnih podjetij. Krivda leži izključno na ministrstvu za okolje,« je dejal Zver.
»Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo je veljaven predpis, katerega določbe se uporabljajo za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod. Država nima drugega sistema ravnanja z embalažo in odpadno embalažo kot predpisanega in ga v kratkem času ne more spremeniti. Z zadnjimi spremembami lani so bili opazni pozitivni premiki glede izpolnjevanja zahtev o rednem prevzemanju odpadne embalaže od izvajalcev javne službe,« pravijo na MOP in dodajajo, da bodo ukrepali v skladu z veljavno zakonodajo.
»V proračunu ni predvidenih sredstev za plačilo stroškov ravnanja z odpadno embalažo, saj so v predpisu določeni plačniki teh stroškov. Če pa zavezanec sam ne izpolni svojih obveznosti, lahko država inšpekcijsko odločbo izvede po drugi osebi« še opozarjajo in dodajajo, da lahko vrhovno sodišče v nadaljnjem postopku odloči tudi drugače kot upravno sodišče.
Na MOP bodo šele prihodnje leto preučili, ali je dejansko treba znižati prag, do katerega povzročiteljem ni treba plačevati za ravnanje z embalažo. Letos so vzpostavili evidenco vseh, ki dajejo embalažo v promet. Trdijo pa, da ni mogoče določiti razmerja med maso embalaže, za katero je plačana embalažnina in maso embalaže, za katero embalažnina ni plačana. Tudi to bo mogoče prihodnje leto, pravijo. »Dosedanje ocene o deležu embalaže, za katero je plačana embalažnina, lahko temeljijo izključno na podatkih o masi odpadne embalaže. Masa odpadne embalaže pa nikoli ne more biti enaka masi embalaže, dane v promet, saj odpadna embalaža vselej vsebuje nekaj ostankov embaliranega blaga, če je izpostavljena vremenskim vplivom, se v njej zadržuje voda, nerealno pa je tudi pričakovati, da bo v zabojnikih za ločeno zbiranje odpadne embalaže odložena samo odpadna embalaža in nobeni drugi odpadki,« še opozarjajo.
Na MOP pripravljajo predlog novega zakona o varstvu okolja, v katerem bo na novo opredeljena razširjena odgovornost proizvajalca. Sledi uskladitev vseh podzakonskih predpisov z novim zakonom. »To je prioritetna naloga direktorata za okolje za prihodnji dve leti,« še poudarjajo na MOP.
Škodo imajo komunalna podjetja, ki imajo dodatne stroške zaradi povečanih skladišč, zaščite odpadkov in izredne prostorske stiske, uporabniki sistema zbiranja odpadkov in okolje. Kot je povedal Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva, so se marsikje začeli razmnoževati glodavci in muhe, kar je tveganje tako za delavce kot za okoliške prebivalce. Odpadke veter tudi raznaša na dvorišča sosedov. »Ločeno zbiranje odpadkov je v takih razmerah onemogočeno. Več ločeno zberemo, večje so težave,« pravi Zupanc in dodaja, da se bodo dodatni stroški poznali tudi v smetarini. Še večji madež pa to lahko naredi Sloveniji kot zeleni destinaciji.
Sveče čakajo
Podobno je s svečami, ki jih je v začasnih skladiščih upravljavcev pokopališč že 1200 ton. Polovica od tega je v Ljubljani na Žalah, ki so kulturna dediščina. Uredili so skladišče s prostornino 400 kubičnih metrov, kar je trikrat več, kot zahteva zakonodaja, kljub temu pa imajo v njem 600 kubičnih metrov odpadnih sveč. Po predpisih bi morali imeti skladišče za sedem dni, pri njih sveče ležijo tudi več kot tisoč dni.
»To predstavlja požarno nevarnost, poleg tega se vosek na soncu topi in lepi na gume vozil po dovozni poti. Ne bi rad videl, da bi prišli do točke, ko na pokopališčih ne bi več mogli prazniti zabojnikov. Apeliramo državo, da po desetih leti od sprejema uredbe uredi sistem, da bo deloval,« je povedal Robert Martinčič, direktor Žal.
Deset let opozarjanja
Zupanc je opozoril, da ministrstvo za okolje in prostor na težave opozarjajo že leta. Zato zdaj usmerjajo zahteve na predsednika vlade, saj je »Cerarjeva vlada omogočila neapeljski scenarij v Sloveniji«. Vlada naj poskrbi za to, da bodo odpadno embalažo nemudoma odpeljali. Na vprašanje Dela, ali podpirajo to, da država nameni denar iz proračuna, je Zupanc odgovoril, da je zaradi velike okoljske in požarne nevarnosti to nujno. Kasneje lahko država denar izterja od povzročiteljev onesnaženja. Povprečni stroški za odstranjevanje tone odpadne embalaže znašajo 120 evrov.
Nato pa mora vlada urediti sistem ravnanja z odpadno embalažo. Zdaj je v sistemu evidentirane le 47 odstotkov embalaže, veliki trgovci tako subvencionirajo številne manjše. Zupanc pravi, da niti vinar, ki napolni 15.000 steklenic, ne doseže praga 15 ton embalaže na leto in tudi ni dolžan nič plačati za ravnanje z njo. Zaradi tega bo do konca leta v skladiščih komunal po oceni 40.000 ton odpadne embalaže. Na zbornici menijo, da bi moral odgovornost za odpadke prevzeti vsak, tudi če na trg da le 200 kilogramov embalaže na leto. Določili bi le letni pavšal za vse, ki dajo v promet manj kot 500 kilogramov embalaže. Menijo, da bi bilo podjetja, ki ne zmorejo za to plačati 70 ali 100 evrov, bolje zapreti.
Recept za ureditev sistema so v širši zasedbi, tudi s stroko, napisali že leta 2013, je povedal Dejan Zver iz Gorenja Surovine. Na ministrstvu za okolje so takrat napovedali, da bodo to uvedli v treh mesecih. Trije meseci so se podaljšali v več kot pet let. »Pravno smo v brezizhodnem položaju, razumemo pa težave komunalnih podjetij. Krivda leži izključno na ministrstvu za okolje,« je dejal Zver.
MOP: Ni denarja za intervencijo
»Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo je veljaven predpis, katerega določbe se uporabljajo za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod. Država nima drugega sistema ravnanja z embalažo in odpadno embalažo kot predpisanega in ga v kratkem času ne more spremeniti. Z zadnjimi spremembami lani so bili opazni pozitivni premiki glede izpolnjevanja zahtev o rednem prevzemanju odpadne embalaže od izvajalcev javne službe,« pravijo na MOP in dodajajo, da bodo ukrepali v skladu z veljavno zakonodajo.
»V proračunu ni predvidenih sredstev za plačilo stroškov ravnanja z odpadno embalažo, saj so v predpisu določeni plačniki teh stroškov. Če pa zavezanec sam ne izpolni svojih obveznosti, lahko država inšpekcijsko odločbo izvede po drugi osebi« še opozarjajo in dodajajo, da lahko vrhovno sodišče v nadaljnjem postopku odloči tudi drugače kot upravno sodišče.
Vsa embalaža prihodnje leto
Na MOP bodo šele prihodnje leto preučili, ali je dejansko treba znižati prag, do katerega povzročiteljem ni treba plačevati za ravnanje z embalažo. Letos so vzpostavili evidenco vseh, ki dajejo embalažo v promet. Trdijo pa, da ni mogoče določiti razmerja med maso embalaže, za katero je plačana embalažnina in maso embalaže, za katero embalažnina ni plačana. Tudi to bo mogoče prihodnje leto, pravijo. »Dosedanje ocene o deležu embalaže, za katero je plačana embalažnina, lahko temeljijo izključno na podatkih o masi odpadne embalaže. Masa odpadne embalaže pa nikoli ne more biti enaka masi embalaže, dane v promet, saj odpadna embalaža vselej vsebuje nekaj ostankov embaliranega blaga, če je izpostavljena vremenskim vplivom, se v njej zadržuje voda, nerealno pa je tudi pričakovati, da bo v zabojnikih za ločeno zbiranje odpadne embalaže odložena samo odpadna embalaža in nobeni drugi odpadki,« še opozarjajo.
Na MOP pripravljajo predlog novega zakona o varstvu okolja, v katerem bo na novo opredeljena razširjena odgovornost proizvajalca. Sledi uskladitev vseh podzakonskih predpisov z novim zakonom. »To je prioritetna naloga direktorata za okolje za prihodnji dve leti,« še poudarjajo na MOP.
