Leseno kolo z Barja je starejše od piramid

Zajezitve in druge ureditve z lesom in kamnom omogočajo tudi vrhunski ekološki turizem.

Objavljeno
19. marec 2015 18.49
Borut Tavčar, gospodarstvo
Borut Tavčar, gospodarstvo

Ljubljana – Avtohtone slovenske zajezitve voda z lesom, ki zdaj gnije v gozdovih, bi v tujini izrabili za visokocenovni ekološki turizem. »Če se da še vodo iz potoka piti, je to svetovna redkost in se lahko zaračuna dvojno,« pravi Mitja Bricelj z ministrstva za okolje in prostor.

Gozd in voda nista v nobeni strategiji, ki bi jo lahko občine posvojile. »Veliko je prostora, da se to popravi,« pravi Mitja Bricelj, ki za urejanje vodotokov in poplavno varnost predlaga vrnitev kamnitih zložb z bruni, s čimer bi zamenjali toge betonske pregrade. »Kamnite in lesene pregrade so izrazito sonaravne in slovenskega porekla, imajo status žive kulturne dediščine. Z njimi bi se lahko znebili vseh konfliktov v okolju in hkrati koristno uporabili ves les, ki leži v gozdovih po lanskem žledu,« pojasnjuje Bricelj. Ker tradicionalne pregrade niso tehnološki presežek, bi jih lahko postavljali tudi nekvalificirani delavci, ne zgolj vodnogospodarska podjetja, pristojnost pa bi lahko dobile občine.

V Sloveniji je v preteklosti odplavalo več kot 6000 zajezitvenih sistemov, zlasti mlinov in žag, ki so bili večnamenski, niso škodovali ekosistemu, temveč ustvarjali celo nova življenjska okolja. »To je kar prezrto, iščemo pa vedno nove visokotehnološke rešitve,« še pravi Bricelj in dodaja, da ima Slovenija kup priložnosti za butično ponudbo ekološkega turizma. »Muharjenje v čisti vodi, edine soline v srednji Evropi, kraško podzemlje, alpska voda in panonsko vino ..., imajo to še kje drugje na svetu? Mi pa imamo z vodo le težave.«

Življenjske razmere slabšamo

»Vode najbolj obremenjujejo hidromorfološke spremembe vodnih teles, pregrade in jezovi hidroelektrarn, ureditve plovnih poti, melioracijski sistemi (izsuševanja zemljišč za kmetijstvo) ter nasipi in regulacije za varstvo pred poplavami. Ugotovljeno je, da hidromorfološke obremenitve in vplivi na ravni Evrope prizadenejo skoraj polovico vodnih teles rek. Načini za zmanjševanje hidromorfoloških obremenitev obstajajo, treba bi jih bilo začeti čim prej uporabljati. To so: gradnja ribjih prehodov in dvigal, tudi na obstoječih objektih, presoje vplivov na okolje in strateške okoljske presoje, oblikovanje varovalnih pasov ob rekah in zelena infrastruktura,« pojasnjuje Lidija Globevnik s fakultete za gradbeništvo in geodezijo.

Zelena infrastruktura sicer po njenih besedah pomeni marsikaj: zadrževanje in skladiščenje vode v pokrajini, obnovo obrežnih območij rek (zasaditve avtohtonih grmovno-drevesnih obvodnih lesnih vrst, pašniško rabo do le 15 metrov oddaljenosti od brežine, dopustitev lokalne erozije brežin in drugo), obnovo in varstvo mokrišč, da zadržujejo vodo, podpirajo biotsko raznovrstnost in rodovitnost zemlje ter manjšajo poplave in suše, ohranjanje poplavnih ravnic, da zadržujejo poplavno vodo, podpirajo biotsko raznovrstnost in rodovitnost zemlje ter preprečujejo poplave in suše, zelene strehe in zadrževanje ter ponovno rabo meteorne vode v naseljih. Zaradi padavinske vode morajo biti namreč kanalizacijske cevi prevelike, čistilne naprave pa slabše delujejo.

»V predlogu komisije o finančnem okviru Evrope za obdobje 2014–2020 je vključenih veliko močnih sredstev za povezovanje politik, s katerimi se lahko znatno poveča razvoj zelene infrastrukture v Evropi. Predlog je tudi, da se kar 20 odstotkov evropskega proračuna uporabi za vključevanje podnebnih vprašanj v vse razvojne projekte. S tem se lahko dodatno poveča finančna podpora za vse trajnostno in v zeleno infrastrukturo naravnane posege v vodni prostor ter uvajajo ukrepi na vodah, ki so povezani s prilagajanjem na podnebne spremembe,« pravi Globevnikova in dodaja, da »v procesu lahko sodelujemo vsi. Že če posadimo drevesa ob brežine rek in ne zasujemo depresij, kjer se zadržujejo žabe ali sklednice, naredimo zelo veliko za vode in naravo.«