Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija je med peščico evropskih držav, ki nimajo programov za zmanjšanje količine odpadkov, zaradi česar ji znova grozijo kazni. Rešitve nima niti za kupe odpadne embalaže. Komunalna podjetja in občine morajo zato, če hočejo izboljšati sistem, državo prehiteti.
Količina mešane plastične embalaže v prehodnih skladiščih komunalnih podjetij se od konca preteklega leta ni zmanjšala, v Ljubljani se je še povečala. V Mariboru je Slopak odpeljal 70 ton embalaže namesto Interseroha, kot pravijo, tako da je v skladišču ostalo še 30 ton. Lani je za kupe poskrbel inšpektorat za okolje z odločbo, ki pa se je kasneje izkazala za neutemeljeno. Kot so priznali na ministrstvu za okolje in prostor, tudi letos nimajo kakšne drugačne rešitve.
»Nič ne vemo, nimamo nobenih uradnih dokumentov ali uradne določitve naših obveznosti, ne vemo, kje smo s postopki in kako stvar operativno rešiti,« pravi direktorica Interseroha Mateja Mikec. Proti inšpektorici, ki je lani izdala odločbo za odvoz odpadne embalaže, je Interseroh vložil kazensko prijavo, do konca meseca naj bi prišla s policije na tožilstvo. »Če bodo zadevo reševali tako kot lani, bomo znova vložili kazensko prijavo, vendar ne le proti inšpektorici, temveč tudi proti odgovornemu na ministrstvu za okolje in prostor,« pravi Mikčeva, ki po drugi strani ministrstvu ponuja strokovno pomoč.
Nujno je namreč urediti zakonodajo, o čemer je prepričanih večina strokovnjakov. Razmere zdaj onemogočajo razvoj in nove inovativne projekte, ki jih imata tako Interseroh kot Recikel. V koncernu Interseroh zaradi stanja pravne države v Sloveniji celo razmišljajo o ustavitvi dejavnosti pri nas. Nekatere bi to celo razveselilo, je slišati, vendar bi bil to tudi madež na mednarodnem ugledu države.
Ločevanje se splača
Ob kupih odpadne embalaže je novica, da je uspešno ločeno zbiranje odpadkov v Ljubljani in primestnih občinah tako znižalo stroške ravnanja z odpadki, da je račun za december enak nič, slišati nekoliko nenavadno. Takoj so se tudi pojavila vprašanja, koliko nižje bi bile smetarine, če bi komunale same prodajale ločeno zbrane odpadne surovine. Direktor Snage Janko Kramžar odgovarja, da je za poslovanje z odpadki pomembna stabilnost. Cene odpadnih surovin na trgu nihajo, načeloma pa papir prinaša prihodek, kovine tudi, odpadna plastika pa je praviloma strošek, zdaj še posebej, ko so cene nafte na dnu. Večino plastike namreč proizvedejo iz nafte.
»Z ločeno zbranimi odpadki, ki niso embalaža, prosto razpolagamo. Lahko jih prodamo družbi za ravnanje z odpadno embalažo ali pa kateri drugi družbi, odvisno od cen na trgu. Zaradi učinkovitosti sistema pa se najpogosteje dogovorimo kar z družbami,« pravi Kramžar. Odpadno embalažo pa morajo komunale predati družbam za ravnanje z odpadno embalažo brezplačno. Če bi tudi te surovine komunale prodajale, bi se sicer prihodki komunal nekoliko povečali, smetarine pa ustrezno znižale. Vendar bi se cene izdelkov v trgovinah povišale, ker bi se povišale tudi embalažnine, ki jih proizvajalci in uvozniki embalaže plačujejo družbam za ravnanje z odpadno embalažo.
Osnova za dobropis vsem uporabnikom Snage je tako zlasti zmanjšana količina odloženih odpadkov. Odlaganje je namreč najdražja storitev v sistemu ravnanja z odpadki. »Najpomembnejše sporočilo decembra je to, da metodologija za določanje cen, ki je bila pred dvema letoma deležna številnih očitkov, deluje in je dobra. Za vsako leto pripravimo predračun vseh stroškov, konec leta pa poračun. Če je odstopanje v korist uporabnikom, smo jim dolžni vrniti preplačila. Drugo sporočilo je, da se ločevanje odpadkov splača,« pravi Kramžar.
Ključna za to je cena odlaganja, ki je bila še pred šestimi leti prenizka. S finančnimi jamstvi za zapiranje odlagališč, najemninami in drugim stane odlaganje tone nenevarnih odpadkov v Ljubljani zdaj več kot 110 evrov. To pa tudi stroškovno spodbuja ločevanje odpadkov.
Država spi, občine delajo
Evropska komisija je predpisala roke za pripravo programov za preprečevanje nastajanja odpadkov, Slovenija pa že zamuja. Med drugim taki programi zahtevajo dokaj natančne podatke, koliko odpadkov nastaja v državi, koliko jih je uvoženih, kdo jih proizvaja, kakšne so zmogljivosti zbiranja, predelave in odlaganja, kakšni inovativni pristopi prinašajo večjo družbeno korist in podobno. »V Komunalni gospodarski zbornici smo naredili dvoje. Odločili smo se, da ne bomo čakali države, temveč bomo začeli sami s programom Skupaj za boljšo družbo. Hkrati smo državi ponudili roko sodelovanja. To roko ponujamo tudi vsem drugim deležnikom, od nevladnih organizacij, nedavno smo zelo dobro sodelovali v projektu proti zavrženi hrani, do drugih komunalnih podjetij,« pravi Kramžar.
Občine medtem državo prehitevajo po vseh straneh. V začetku leta sta se štirim slovenskim občinam (Mestna občina Ljubljana, občine Borovnica, Log - Dragomer in Vrhnika), ki so se odločile slediti konceptu Zero Waste, pridružili še občini Bled in Gorje. Na Bledu trenutno nastane 442 kilogramov odpadkov na prebivalca na leto, od česar je 159 kilogramov mešanih odpadkov. Ločeno jih zberejo 64 odstotkov. Delež ločenega zbiranja v občini Gorje je enak, a pri njih nastane manj odpadkov (223 kilogramov na prebivalca na leto) in vsak prebivalec pridela le 80 kilogramov mešanih ostankov. Takšno razliko pri nastalih količinah odpadkov gre po mnenju Ekologov brez meja večinoma pripisati dejavnosti turizma na Bledu. Ravnanje z odpadki v obeh občinah zagotavlja podjetje Infrastruktura Bled.
Sistem ločenega zbiranja odpadkov v obeh občinah poteka tako od vrat do vrat, kot na eko otokih, občani pa odpadke lahko pripeljejo tudi v zbirni center. Od vrat do vrat zbirajo mešane odpadke in mešano embalažo, ki jih odvažajo vsakih štirinajst dni, ter papirno in kartonsko embalažo, ki jo odvažajo enkrat na mesec. Če gospodinjstvo želi, jim dostavijo še zabojnik za kuhinjske odpadke, ki jih praznijo vsak teden. Šestkrat na leto lahko naročijo odvoz kosovnih odpadkov, odvoz zelenega vrtnega odreza pa devetkrat na leto.
Občini imata uveden sistem »plačaj, kolikor odvržeš«. Vsi zabojniki so opremljeni s čipi. Količina odpadkov se tako obračuna glede na dejansko oddano količino. Uporabnik odda zabojnik tolikokrat, kot je njegova potreba, a največ dvakrat na mesec. Za zbiranje plača fiksni del glede na velikost zabojnika, za obdelavo in odlaganje pa glede na število odvozov. Poostreno nadzorujejo pravilno ločevanje.
