Lovke ekomafije segajo tudi v javni sektor

Ljubljana – Ali v Sloveniji obstaja trgovina z odpadki in kako visoko seže? Vprašanja so sprožili nedavni požari v Kemisu, Eko Plastkomu in Ekosistemih, v katerih je domnevno v sumljivih okoliščinah zgorelo več sto ton odpadkov. Tačas, ko naši kriminalisti in forenziki raziskujejo vzroke za požare, italijanska organizacija Legambiente v najnovejšem poročilu Ecomafia ugotavlja, da trgovina z odpadki seže že v 37 držav.

Na obsežno poročilo italijanskih nevladnikov je opozoril nepovezani poslanec Bojan Dobovšek, ki se sprašuje, ali so se zaradi pritiskov in zadnjih uspehov policije ter sodstva italijanski »trgovci« z odpadki odločili za »preboj« onkraj državnih meja. Ena prvih postaj bi bila v tem primeru Slovenija, kjer je v treh mesecih iz neznanega vzroka zgorelo več sto ton odpadkov.

Prav požari so poleg trgovine z odpadki in agromafije po ugotovitvah Legambiente najbolj težavno področje ekološke kriminalitete. Pojavljajo se kot novi trendi: medtem ko je kaznivih dejanj v trgovini s cementom manj, je požarov in kaznivih dejanj na področju smetarske trgovine vse več. Dobovšek v razvoju mafije omenja štiri faze: prodor v gospodarstvo prek slamnatih podjetij; prehod v politiko s promocijo delovnih mest v lokalnih gospodarstvih; pranje denarja in osvojitev primarnega gospodarskega sektorja, v tem tisočletju pa so tarča mafije javni sektor in evropska sredstva.

Del domače javnosti si prizadeva za gradnjo sežigalnice s tehnologijo uplinjanja, ki bi rešila problem odpadkov in požarov. Za druge je tak način uničevanja virov v času krožnega gospodarstva absurd. Rešitev sta učinkovitejši nadzor v obratih z odpadki, nad tokom denarja in lastništva ter strožja zakonodaja s področja ekološke kriminalitete. Vse večji problemi z nevarnimi in drugimi odpadki v Sloveniji kažejo na podobnost in povezave s primeri v Italiji, kjer odprto govorijo o Cosi Nuovi, mafiji, ki je prešla v gospodarstvo, pravi Bojan Dobovšek.

Povezave med akterji najbolj dobičkonosne dejavnosti, za kakršno v Italiji velja trgovina z odpadki, so bolj ali manj znane. V Sloveniji jih bo treba še prevetriti – hkrati z učinkovitostjo delovanja institucij – in, kot meni Dobovšek, povečati predvsem nadzor nad delovanjem obratov za predelavo odpadkov. To pomeni slediti toku denarja v njih ter lastniškim strukturam, prevetriti zakonodajo in tudi državne uslužbence. »Do zdaj so bile nekatere institucije namenjene same sebi, pri čemer so lahek plen politike in interesnih lobijev, saj so od njih tudi odvisne. Na koncu bo vse breme nosila država. Kaj pa tisti, ki so služili in dopuščali tovrstna ravnanja?« se sprašuje Dobovšek.

Gašenje tleče mase plastičnih odpadkov, lesenih sekancev in drugih snovi, ki so zagorele v podjetju Ekosistemi. Foto: Jure Eržen/Delo

V Civilni iniciativi Zalog-Loke zaradi ekološke katastrofe v Ekosistemih že napovedujejo tožbe proti lastniku, lokalni in državni oblasti. »Država je tista, ki centre za ravnanje z odpadki umešča v prostor. Država oziroma ministrstvo za okolje (MOP) določa pogoje za obratovanje centrov. Tudi nadzor je v pristojnosti države, torej odgovornost v celoti. Po vsem, kar se v Sloveniji pri ravnanju odpadkov dogaja, je čas, da nekaj ljudi iz Arsa in z MOP odide,« je prepričan Uroš Macerl, zasavski okoljevarstvenik, ki na povezavo med politiko in umazano industrijo oziroma petičnimi onesnaževalci opozarja že od časa obratovanja Lafarge Cementa (LC). Pravi, da se ne bi čudil, če bi odkrili nove interesne povezave med MOP in visoko politiko.

Mafijske prakse ekološke kriminalitete

Mafijske prakse ekološke kriminalitete, na primer tudi »vdor« v javni sektor, je s kolegi z milanske univerze proučeval prav Dobovšek. Pokazalo se je, da so zaslužki največji v trgovini z odpadki, ki jo v Evropski uniji obvladuje neapeljska združba Camorra, ki ima povezave v gospodarstvu in politiki, ščiti interese za čim večje zaslužke na račun okolja in življenja ljudi ter izkorišča državne subvencije in evropska sredstva. Zaradi omejitev v Italiji in posledično selitve trgovine z odpadki čez njene meje obstaja resna možnost, da je med 37 »vpletenimi« državami kot prva soseda tudi Slovenija.

»V Sloveniji lahkotna obravnava novih primerov (Kemis, Ekosistemi, bioplinarne …) in investicij, kakršna je Magna, ter številnih drugih, ki niso tako javno izpostavljene, dokazuje, da je trajnostni razvoj precej kompleksnejša stvar, kot si predstavljajo politične strukture,« meni Dobovšek, za katerega »všečno govorjenje vlade o zeleni Sloveniji in morebitno izvažanje problemov – odpadkov« ni dolgoročna rešitev. Bolj kot za sežiganje odpadkov se navdušuje za tako imenovane pralnike zraka in druge napredne tehnologije njihovega odstranjevanja.

Tudi v Združenju za energetsko neodvisnost (Zens) so po besedah tajnika Boža Dukiča prepričani, da bi Slovenija zlahka zagotovila »surovine« za sežigalniški obrat – namesto da te končajo pri različnih »zbirateljih, ki veselo čakajo na ustrezna dovoljenja za izvoz«. Tuji izvajalec sežiga energijo iz slovenskih odpadkov proda, pravi Dukič, naš potrošnik in podjetja, zavezana k oddaji in zbiranju odpadkov, pa to plačujejo. Dukič zadnje požare pripisuje visokim temperaturam, ko toplotne energije ni mogoče prodati po ugodnih cenah, zaloge surovin se kopičijo pri »zbirateljih« in pomenijo nenehno potencialno nevarnost za požar. »Začenši od samovnetij in morebiti tudi drobne pomoči za začetek,« pomenljivo dodaja Dukič.

Za povečavo kliknite na infografiko.

S kamionom odpadkov 2000 evrov zaslužka

Neuradno naj bi tona goriva, namenjenega za sežig, stala 120 evrov. Hiter izračun kaže, da en sam kamion, natovorjen s 25 tonami gorljivih odpadkov brez stroškov prevoza prinaša 2000 evrov zaslužka. »Nikjer drugje jih ni mogoče tako zlahka zaslužiti,« pravi poznavalec in dodaja: »Ta denar gre iz Slovenije sežigalnici na Dunaju. Na naš račun se ogrevajo tudi na Slovaškem in Madžarskem.« Lani smo glede na izdana soglasja izvozili 167.500 ton odpadkov za sežig.

Macerl, zagovornik recikliranja in redizajna, na vprašanje, v čigavem interesu bi lahko bili požari v obratih za odpadke, odgovarja: »Tistemu, ki želi, da odpadki gorijo v sežigalnicah ali v velikih napravah onesnaževalcev, kakršen je LC.« Po njegovem mnenju zagovorniki sežiga delujejo po principu »sežgi in spet napravi ter spet sežgi in spet napravi«.

Dokler država ne bo imela sredstev za sodoben obrat za sežig, toliko časa je odpadke bolje izvažati, pravi. »Na Dunaju so pred leti samo v posodobitev sežigalnice, ki nam jo vsi dajejo za zgled, vložili 230 milijonov evrov. Dokler Dunaj velja za eno najsodobnejših sežigalnic v Evropi, je odpadke najpametneje voziti k njim, ne v LC.« Zagovorniki sežiga se navdušujejo tudi nad zasebnimi vlagatelji, a Macerl meni, da jih bo težko najti: »Tudi v tem primeru bi jih morala podpirati država z jamstvom, da bo v prihodnjih desetletjih zagotavljala določene količine surovin. To pa bi pomenilo, da v Sloveniji v prihodnjih nekaj desetletjih nihče ne bi več razmišljal, kaj storiti z odpadki.«

Sedem potencialnih sežigalnic v Sloveniji

Po študiji celovite analize ravnanja z odpadki, v kateri je najpomembnejša termična obdelava gorljivih sestavin komunalnih odpadkov, ki jo je leta 2015 naročil MOP, je v Sloveniji kot primernih za sežigalnico ocenjenih sedem lokacij, od teh dve v Zasavju, po ena pa v Anhovem, Krškem, Šoštanju in Mariboru ter nadgrajena celjska sežigalnica. Država za sežig ne potrebuje nujno novih sežigalnic, za to so primerne tudi industrijske peči in velike kurilne naprave, kakršne so v LC, Termoelektrarni Trbovlje v likvidaciji, v Tešu, krškem Vipapu, anhovskem Salonitu in mariborski Energetiki. V teh napravah bi lahko obdelali do 176.000 ton domačih gorljivih odpadkov, za katere je sicer dovolj sežigalnica z vhodno močjo 86 megavatov.