Maj je mesec narave, ki pa jo spravljamo v težave
Vlaka za les v Bohinju krši predpise, človeške ribice so ogrožene, zaradi prometa tudi žabe, ustanove pa premalo sodelujejo.
Odpri galerijo
Reševanje žabic s prenosom prek ceste. FOTO: Nika Hrabar
Ljubljana - V maju se zvrsti veliko dni, posvečenih naravi, od čebel do biotske raznovrstnosti, vendar direktor Zavoda za varstvo narave Teo Hrvoje Oršanič opozarja, da nam narava še vedno pomeni premalo, vsaj glede na to, kako z njo ravnamo. Pri tem pa škodi tudi premalo sodelovanja med inštitucijami.
Najprej je Oršanič opozoril na ureditev 1400 metrov dolge vlake ob severni obali Bohinjskega jezera v okviru sanacije gozdov po decembrskem vetrolomu. Pri tem je namreč prišlo do kršitve kopice predpisov, zlasti pa do poškodovanja dveh naravnih vrednot državnega pomena, med drugim še edinega ostanka naravne brežine ledeniškega jezera v državi.»Takšno ravnanje v prostoru je nesprejemljivo in ni v duhu civilizacijskega razvoja naše družbe,« meni Oršanič in dodaja, da bi lahko spravilo lesa, ki je sicer nujno, lahko uredili na boljši način, predvsem z manjšimi poškodbami okolja.
Oršanič je kot drug izziv poudaril varstvo in ohranitev človeške ribice, ki je, vsaj nekatere od petih vrst, slovenski endemit. Oršanič pravi, da je človeška ribica popolnoma odvisna od nas in našega odnosa do okolja, ogrožajo pa jo zlasti nitrati, ki so posledica kmetijstva in neurejene kanalizacije. Da bi rešili obstoj močerila, morajo po njegovih besedah različni sektorji stopiti skupaj.
Z njim se je strinjal tudi Peter Trontelj z Biotehniške fakultete, kjer pripravljajo veliko študijo, v kateri bi zagotovili podatke o pomembnih slovenskih populacijah. Zdaj Trontelj domneva, da je najbolj ogrožena črna človeška ribica, vendar tega zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče trditi z gotovostjo. Poudaril pa je, da je človeška ribica na našem ozemlju izredno pomembna, »to je tako posebna žival, da se ji strokovna javnost ne more načuditi« in »če gredo morsko raznovrstnost preučevati na koralne grebene, pridejo podzemno pestrost opazovati v Slovenijo«, vse to pa seveda prinese tudi veliko odgovornost.
Človeške ribice so precej dolgožive, podatki o mladih ribicah pa manjkajo, zato ni jasno, kakšno je stanje populacij. V nekaterih jamah na Kočevskem so že izumrle, je opozoril Trontelj in dodal, da je reševanje človeških ribic zahtevnejše od reševanja kopenskih živali, saj niti ni povsem jasno, kako tečejo podzemne vode. Jasno pa je, da je reka Pivka preveč onesnažena, da belokranjsko črno človeško ribico ogroža intenzivno kmetijstvo z izdatnim gnojenjem in škropljenjem, drugod so težava velike živinske farme, tovarne in neurejena kanalizacija, z izpusti ne dovolj učinkovitih čistilnih naprav vred.
Tak izraz je Oršanič uporabil za povožene dvoživke. Težave nastanejo s prehajanjem dvoživk iz gozdov čez ceste v mlake v času parjenja, ki je letos sicer večinoma že končano, sledi pa nova selitev nazaj v gozdove. »Če smo okolju in naravi prijazna družba, je že čas, da se tej problematiki posvetimo in jo skušamo rešiti s podhodi,« pravi Oršanič. Pohvalil je delo prostovoljcev, ki dvoživke že desetletja prenašajo čez ceste, vendar to ne rešuje vseh težav.
Tomaž Willenpart iz direkcije za infrastrukturo na ministrstvu za infrastrukturo je dejal, da se pri nas pač vsi vozimo za avtom, tudi ko bi pot lahko opravili s kolesom. V študiji so identificirali 843 odsekov cest, ki jih prečkajo zlasti žabe, od tega jih je resnično kritičnih 13. Willenpart je potožil, da je v predpisih vse napisano, vendar tisti, ki obnavljajo ali gradijo ceste, pogosto »ne razumejo dopisov« z ministrstva. Tako se včasih izkaže, da dvoživke ne uporabljajo podvozov, ker so preprosto preozki. Zdaj bodo sicer skupaj z občinami in ministrstvom za okolje kandidirali za projekt Life v vrednosti dveh milijonov evrov ravno v ta namen. Tudi Willenpart se je strinjal, da bi morale inštitucije bolje sodelovati.
Oršanič ni mogel niti mimo tega, da so varuhi narave pogosto obtoženi zaviranja razvoja, med drugim pa tudi za poplave. To pa je preveč poenostavljeno gledanje. Vodotoke pri nas protipoplavno urejajo tako, da voda čim hitreje odteče, pri tem pa nastane težava nižje ob toku. Oršanič je ocenil, da je zavod za varstvo narave doslej premalokrat odgovarjal na očitke. »Klinični center se lahko pohvali z reševanjem človeških življenj, mi pa z reševanjem vseh drugih življenj,« je sklenil.
Najprej je Oršanič opozoril na ureditev 1400 metrov dolge vlake ob severni obali Bohinjskega jezera v okviru sanacije gozdov po decembrskem vetrolomu. Pri tem je namreč prišlo do kršitve kopice predpisov, zlasti pa do poškodovanja dveh naravnih vrednot državnega pomena, med drugim še edinega ostanka naravne brežine ledeniškega jezera v državi.»Takšno ravnanje v prostoru je nesprejemljivo in ni v duhu civilizacijskega razvoja naše družbe,« meni Oršanič in dodaja, da bi lahko spravilo lesa, ki je sicer nujno, lahko uredili na boljši način, predvsem z manjšimi poškodbami okolja.
Nitrati ogrožajo človeške ribice
Oršanič je kot drug izziv poudaril varstvo in ohranitev človeške ribice, ki je, vsaj nekatere od petih vrst, slovenski endemit. Oršanič pravi, da je človeška ribica popolnoma odvisna od nas in našega odnosa do okolja, ogrožajo pa jo zlasti nitrati, ki so posledica kmetijstva in neurejene kanalizacije. Da bi rešili obstoj močerila, morajo po njegovih besedah različni sektorji stopiti skupaj.
Z njim se je strinjal tudi Peter Trontelj z Biotehniške fakultete, kjer pripravljajo veliko študijo, v kateri bi zagotovili podatke o pomembnih slovenskih populacijah. Zdaj Trontelj domneva, da je najbolj ogrožena črna človeška ribica, vendar tega zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče trditi z gotovostjo. Poudaril pa je, da je človeška ribica na našem ozemlju izredno pomembna, »to je tako posebna žival, da se ji strokovna javnost ne more načuditi« in »če gredo morsko raznovrstnost preučevati na koralne grebene, pridejo podzemno pestrost opazovati v Slovenijo«, vse to pa seveda prinese tudi veliko odgovornost.
Človeške ribice so precej dolgožive, podatki o mladih ribicah pa manjkajo, zato ni jasno, kakšno je stanje populacij. V nekaterih jamah na Kočevskem so že izumrle, je opozoril Trontelj in dodal, da je reševanje človeških ribic zahtevnejše od reševanja kopenskih živali, saj niti ni povsem jasno, kako tečejo podzemne vode. Jasno pa je, da je reka Pivka preveč onesnažena, da belokranjsko črno človeško ribico ogroža intenzivno kmetijstvo z izdatnim gnojenjem in škropljenjem, drugod so težava velike živinske farme, tovarne in neurejena kanalizacija, z izpusti ne dovolj učinkovitih čistilnih naprav vred.
Naravnost grozljive slike
Tak izraz je Oršanič uporabil za povožene dvoživke. Težave nastanejo s prehajanjem dvoživk iz gozdov čez ceste v mlake v času parjenja, ki je letos sicer večinoma že končano, sledi pa nova selitev nazaj v gozdove. »Če smo okolju in naravi prijazna družba, je že čas, da se tej problematiki posvetimo in jo skušamo rešiti s podhodi,« pravi Oršanič. Pohvalil je delo prostovoljcev, ki dvoživke že desetletja prenašajo čez ceste, vendar to ne rešuje vseh težav.
Tomaž Willenpart iz direkcije za infrastrukturo na ministrstvu za infrastrukturo je dejal, da se pri nas pač vsi vozimo za avtom, tudi ko bi pot lahko opravili s kolesom. V študiji so identificirali 843 odsekov cest, ki jih prečkajo zlasti žabe, od tega jih je resnično kritičnih 13. Willenpart je potožil, da je v predpisih vse napisano, vendar tisti, ki obnavljajo ali gradijo ceste, pogosto »ne razumejo dopisov« z ministrstva. Tako se včasih izkaže, da dvoživke ne uporabljajo podvozov, ker so preprosto preozki. Zdaj bodo sicer skupaj z občinami in ministrstvom za okolje kandidirali za projekt Life v vrednosti dveh milijonov evrov ravno v ta namen. Tudi Willenpart se je strinjal, da bi morale inštitucije bolje sodelovati.
Oršanič ni mogel niti mimo tega, da so varuhi narave pogosto obtoženi zaviranja razvoja, med drugim pa tudi za poplave. To pa je preveč poenostavljeno gledanje. Vodotoke pri nas protipoplavno urejajo tako, da voda čim hitreje odteče, pri tem pa nastane težava nižje ob toku. Oršanič je ocenil, da je zavod za varstvo narave doslej premalokrat odgovarjal na očitke. »Klinični center se lahko pohvali z reševanjem človeških življenj, mi pa z reševanjem vseh drugih življenj,« je sklenil.
