Meduze bi lahko pomagale čistiti plastiko

Piran – V Evropi so začeli veliko znanstveno-raziskovalno akcijo, v kateri sodelujejo tudi znanstveniki Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo. Štiri leta bodo raziskovali, kako bi meduze lahko bile uporabne in za človeka koristne, ne samo nadležne in ekološki problem.

Meduze so lahko boleč trn v peti človeštva. Lahko nas opečejo. V nekaterih morjih so celo smrtno nevarne. V zadnjih dveh letih v našem morju strašijo rebrače, saj kopalcem ustvarjajo nelagoden občutek. Še huje je, če se čezmerno razmožijo in uničujejo ribji zarod in če mašijo ribiške mreže. V nekaj letih lahko uničijo ribištvo.

Kako iz meduz skuhati dobro večerjo

Velikega klobučnjaka (Rhizostoma Pulmo) dobro splaknite v hladni vodi, 15 minut kuhajte, dokler se ne zmehča. Nato ga spet izplaknite v hladni vodi, osušite s papirnato brisačo, narežite na koščke in zabelite. V vzhodni Aziji to naredijo s sojino omako, sezamovim oljem, žličko sladkorja in prgiščem sezamovih semen. Morda pa bi pri nas lahko dodali malce limone, oljčno olje in ščepec pinjol ali majonezo.

Receptov za pripravo meduz je na spletu veliko. To je dokaz, da si sluzasti organizmi v Jadranu, zaradi katerih si belimo glavo, mnogi (predvsem na Japonskem in Kitajskem) privoščijo na krožnikih. Pa ne samo velikih klobučnjakov, ampak še druge vrste, ki jih pri nas ni. V meduzah je največ (96 odstotkov in več) vode, od preostalih trdnejših snovi je največ proteinov, kolagena, lipidov (maščob), nekaj sladkorja in veliko soli. Sol je lahko problem pri predelavi meduz v gnojila ali v prehrano za akvakulturo.

V ekipi tudi Morska biološka postaja

Pobudo za drugačno obravnavo meduz so dali v nemškem Geomarju Helmholtz Centre for Ocean Research iz Kiela, ki je postal koordinator projekta Go Jelly, h kateremu je povabil še 14 drugih partnerjev iz osmih držav. Poleg nemških sodelujejo še znanstveniki iz Italije, Francije, Portugalske, Norveške, Izraela, Kitajske in Slovenije. Vsakdo od teh ima reference na določenem področju. Iz Morske biološke postaje so to mikrobiologinja z doktoratom iz statistike Ana Rotter, biokemičarka Tinkara Tinta, kemičarka Katja Kljun in posredno še zooplanktologinja Tjaša Kogovšek.

Izhodišče skupnega projekta je uporabna znanstvena raziskava, ki bi morala po štirih letih ponuditi več rešitev in ukrepov, kako se spopasti z vse večjim številom meduz v morjih po svetu in kako doseči, da bi jih uporabili v prid naravi in človeštvu. Raziskovalni centri in inštituti so delo razdelili, EU pa je zanj namenila šest milijonov evrov, od tega bo Morski biološki postaji pripadlo 400.000 evrov.

»Čeprav so ti sluzasti organizmi, zooplankton, za nekatere zanimivi in celo zelo fotogenični, so nekatere vrste za človeka zelo nadležne, nekatere tropske vrste spadajo celo med najbolj toksične na svetu. Meduz je vse več, kar je posledica višjih temperatur morja, zakisanja oceanov in prelova rib. Bohotenje meduz resno ogroža ribiče, zato so najbolj v skrbeh države z razvitim morskim ribištvom in turizmom,« je pojasnila Ana Rotter.

V štirih letih do prototipa biofiltra

Temeljni nalogi znanstvenikov bosta proučitev možnosti, kako zmanjšati čezmeren pojav bohotenja nekaterih vrst meduz ter kako bi bilo meduze ali njihovo biomaso mogoče uporabiti v medicini, kozmetiki (ker vsebujejo veliko kolagena), agronomiji, prehrani (za ribogojnice ali za ljudi) ali kako bi bilo mogoče meduzni mukus (sluz, ki ga izločajo) uporabiti za izdelavo filtra za mikroplastiko. Temeljito bodo proučili, kako doseči, da bi postale zanimiva hrana ali vsaj hrana za ribogojnice. To področje so prevzeli italijanski partnerji, ki načrtujejo izdajo kuharske knjige. Vsaka meduza namreč ni enako primerna za uživanje.

»Na Morski biološki postaji načrtujemo, da bi izdelali biofiltre za mikroplastiko. Izdelali bi jih iz meduznega mukusa. Naloga bo torej ugotoviti, kako to sluz zbrati, očistiti in vstaviti v filtre, da bo v njih obstojen in da bo deloval kot biofilter, nekakšna mrežica, na katero se bodo lepili nevidni delci mikroplastike. Take filtre bi namestili na izpuste iz čistilnih naprav in tako poskušali zajeziti 90 odstotkov vnosa plastike v morje. V teh štirih letih bi radi prišli vsaj do nekakšnega prototipa takih naprav. Vendar po štirih letih naših raziskav ne bo konec. V nadaljnji fazi bi radi poiskali partnerje iz gospodarstva, ki bi te biofiltre uporabljali ali izdelovali za trg. O tem se že dogovarjajo. Posamezni poskusi in študije so bile v svetu že opravljene. Mi bomo morali narediti konkretnejši korak naprej,« pravi Rotterjeva.

Tržaški zaliv bo testno območje

V prvi fazi projekta bodo temeljito proučevali sestavo različnih meduz in njihov življenjski cikel. Norveški partnerji bodo izdelali modele, iz katerih bo mogoče napovedovati, kdaj in kje bo mogoče pričakovati večje izbruhe meduz, zaradi česar se bo mogoče hitreje odzvati na ta pojav. Slovenija ima v tem projektu pomembno vlogo, saj bo Tržaški zaliv eno od štirih testnih območij proučevanja: poleg morja na Norveškem, Portugalskem in v Izraelu.

»To je veliko priznanje za Morsko biološko postajo, saj nismo ravno velika znanstvena organizacija. Zaupanje preostalih partnerjev smo si pridobili v preteklih desetletjih z dobrim delom, sicer nam ne bi prepustili vodenja kar dveh raziskovalnih sklopov. Vsak delovni sklop je pomemben za preživetje celotnega projekta,« pravi Rotterjeva in dodala, da v projektu sodeluje več kot 40 znanstvenikov z različnih področij, poleg tega potrebujejo še veliko tehnično in administrativno podporo.