Tiskane izdaje
Ljubljana – Na Inštitutu za vode ugotavljajo, da lahko zmanjšamo količine plastike v morjih predvsem z izbiro oblačil, v slovenskem morju so namreč najpogostejša plastična vlakna, ki pridejo tja s pranjem oblačil. Prenehati moramo uporabljati tudi kozmetične izdelke z mikroplastiko.
Od 2000 do 2010 smo na svetu proizvedli več plastike kot v vsem prejšnjem stoletju. Kar polovico vse proizvedene plastike pa uporabimo le enkrat, preden jo zavržemo. Po raziskavah 10 odstotkov letne proizvodnje plastike konča kot odpadek v morju, leta 2013 je je končalo v morju 30 milijonov ton. Plastika se v naravi ne razgradi, temveč razpada na vedno manjše delce. Razpada lahko več stoletij.
»Kot mikroplastiko opredelimo majhne plastične delce, ki so manjši od 5 milimetrov in večji od 300 mikrometrov. Ločimo med primarno in sekundarno mikroplastiko. Primarna je tista, ki je že načrtno proizvedena manjša od 5 mm. Sem uvrščamo plastične pelete in delce (osnovna surovina za plastične izdelke, dodatek abrazivnim sredstvom, dodatek kozmetičnim izdelkom). Sekundarna mikroplastika pa nastane z razpadom večjih plastičnih kosov. Največ mikroplastike v naravi nastane z razpadom večjih kosov plastike, iz česar lahko sklepamo, da nepravilno odlagamo odpadke,« pravijo na Inštitutu za vode (IZVRS), njegov direktor Igor Plestenjak, doktorici znanosti Monika Peterlin in Manca Kovač Viršek in Uroš Robič.
Kozmetika in oblačila
Mikroplastika se skriva tudi v kozmetiki, v oljih, s čimer potrošniki običajno nismo seznanjeni. Z enim umivanjem obraza s kremo za piling spustimo v vodo 100.000 delcev mikroplastike. Ta plastika, ki je sicer dodana kremam za piling, je na deklaraciji označena kot polietilen.
Vplive večjih in manjših kosov plastike (makro- in mikroplastika) na živali in ljudi ugotavljajo čedalje pogostejše raziskave, odpadki namreč povzročajo tudi že gospodarsko škodo. Pogosto je zapletanje živali, ljudi, pa tudi propelerjev na čolnih v morju. S potovanjem plastike se prenašajo tujerodne vrste. Živali se hranijo z morskimi odpadki, kar posredno ogroža tudi zdravje ljudi (sproščanje kemikalij). V kar 50 do 80 odstotkih analiz poginulih želv so našli plastiko, najpogosteje plastične vrečke, ki močno spominjajo na meduze. Od skupno 144 pregledanih morskih ptic jih je v prebavilih kar 82 odstotkov imelo plastiko.
Vodni organizmi pojedo mikroplastiko v vodi, našli so jo v organizmih po vsej prehranjevalni verigi, od najmanjših fitoplanktonskih organizmov pa vse do kitov. Živali ob zaužitih večjih količinah mikroplastike dobijo občutek sitosti in zato poginejo zaradi izstradanja, plastika jim lahko poškoduje prebavila, poleg tega pa se na mikroplastiko vežejo obstojna organska onesnaževala, ki se tako akumulirajo v živalih in sproščajo v meso, tudi rib. Zelo majhni delci mikroplastike tudi lahko prehajajo iz prebavil v meso živali, kar pomeni, da lahko plastiko že jemo.
Kaj storiti?
Na svetovni ravni so že predlagali prve zakonodajne rešitve. Na ravni Evropske unije pa onesnaženje z odpadki v morju obravnava direktiva o morski strategiji, katere cilj je doseganje dobrega stanja morij do leta 2020. Kopenske vire onesnaženja obravnava vodna direktiva.
»Pri zmanjšanju vnosa mikroplastike v okolje moramo sodelovati prav vsi. Zmanjšanje lahko dosežemo le s pravilnim in odgovornim ravnanjem s plastičnimi odpadki. Pozorni moramo biti pri izbiri oblačil, saj so v slovenskem morju najpogostejša plastična vlakna, ki pridejo tja s pranjem oblačil. Prenehati moramo uporabljati kozmetične izdelke, ki vsebujejo mikroplastiko,« pravijo na IZVRS.
Jadran je onesnažen
V Sloveniji so na Inštitutu za vode največ raziskav do zdaj naredili v morju, kjer so bile koncentracije zelo različne in so se gibale med 150.000 pa vse do več kot 3.000.000 delcev na kvadratni kilometer. Na rezultate močno vplivajo vremenske razmere v času vzorčenja. Sicer pa so rezultati primerljivi z rezultati drugih držav na Jadranu. »Če primerjamo rezultate s svetom, pa so rezultati iz Jadranskega morja res slabši od rezultatov, objavljenih iz drugih delov sveta. Najbolj se Jadranskemu morju približajo rezultati iz severozahodnega dela Tihega oceana. Iz preostalih proučevanih območij so bile koncentracije nižje. Pri tem se moramo zavedati, da velik del sveta še ni bil vključen v raziskave,« pravijo na Inštitutu za vode.
Inštitut za vode je izvajal raziskave tudi v tujini, na Donavi, Renu, reki Dal in Padu, med slovenskimi pa na Ljubljanici. Rezultati so pokazali, da je bila Donava najbolj onesnažena z mikrodelci, saj so izračuni rezultatov pokazali, da jih prinese v Črno morje več kot dva bilijona na leto. V Sloveniji so prve testne raziskave potekala na Ljubljanici in v Blejskem jezeru. Prva raziskava je bila narejena tudi že na eni izmed čistilnih naprav v Sloveniji, kjer so rezultati pokazali, da se iz komunalne čistilne naprave res sproščajo večje količine mikroplastike v vode. V okviru projekta DeFishGear, v katerem s 16 partnerji iz sedmih držav sodeluje Inštitut za vode, so ribiči v 14 mesecih ob ulovu iz morja v mreže zbrali skoraj eno tono odpadkov, to so bili večji kosi odpadkov in odpadne mreže, teh je bilo približno 30 odstotkov.
Oprema in znanje
Inštitut za vode ima edini laboratorij v Sloveniji, ki je primerno opremljen za preverjanje onesnaženosti z mikroplastiko. V celoti je opremljen za izvajanje analiz mikroplastike, od vzorčenja, analize vzorcev pa vse do analize kemijske sestave delcev. »Večje koščke mikroplastike (večje od milimetra) lahko vidimo s prostim očesom, a bomo opazili le delce bolj živahnih barv, medtem ko v naravi prevladujejo prozorni delci in delci naravnih barv, ki so težje opazni,« pravijo na inštitutu. V laboratoriju te delce iščejo s stereomikroskopi.
V okviru projekta DeFishGear so razvili metodologije vzorčenja na vodni površini, v sedimentih in tudi v organizmih. Cilj IZVRS je pridobiti akreditacijo za vse metode, ki so jih razvili v okviru projekta DeFishGear, in še nekatere druge, med njimi kemijske in fizikalne analize vode.
