Tiskane izdaje
Evropa si skladno z iniciativo za mineralne surovine prizadeva v svojem drugem stebru okrepiti vedenja o tem, kje imamo lastna nahajališča mineralnih surovin, želi pa tudi zavarovati dostop do surovin. Evropa je namreč zelo urbanizirana, relativno majhna z veliko prebivalci. Posledico tega je, da se nahajališča mineralnih surovin sterilizirajo oziroma jih pozidajo, čeznje zgradijo infrastrukturo. Tako so ta nahajališča za vsaj nekaj sto let nedostopna.
»Vemo, da je Evropa velik porabnik mineralnih surovin, vse, kar vidimo okrog sebe, je iz narave, če ni to les, iz katerega naredimo papir in pohištvo, so to mineralne surovine, ki jih uporabljamo za proizvodnjo betona in tudi vse vrste plastik. Mineralne surovine so veliko več, kot si večina predstavlja, brez njih današnje civilizacije ni,« pravi Duška Rokavec iz Geološkega zavoda Slovenije, ki ima tudi pooblastilo za upravljanje javne rudarske službe v državi.
Tretji svet se nam lahko zapre na področju surovin
Trendi pa kažejo, da praksa uvoza mineralnih surovin iz držav tretjega sveta ne bo mogla trajati v nedogled. »Afrika in Južna Amerika se razvijata, da ne govorimo o Kitajski in drugih azijskih državah. Velike izvoznice surovin se ozaveščajo in vse bolj zapirajo svoje trge, zvišale bodo cene in nas tudi politično geostrateško prizemljile,« opozarja Rokavčeva.
Nekatere mineralne surovine na prenesejo stroška transporta. Foto Leon Vidic/Delo
Evropa se zato usmerja v nadzor nad lastnimi viri. Znotraj Evrope imamo območja, Zahodni Balkan je tako območje, ki ga je Evropa opazila kot zakladnico mineralnih surovin in ga želi vsaj informacijsko pridružiti v mrežo podatkov o mineralnih surovinah in njihovih nahajališčih po Evropi. Slovenski geologi kot najboljši poznavalci dela in razmišljanja podobnih organizacij iz nekdanje skupne države lahko veliko pripomorejo.
»Iz skupne države poznamo več deset nahajališč kovinskih mineralnih surovin, ki jih Slovenija že več desetletij ne pridobiva, nekaj je še zdaj dejavnih, nekaj je zaprtih s še evidentiranimi zalogami, več pa je odlagališč z rudarskimi odpadki, kjer smo prepoznali sekundarni vir mineralnih surovin in vir pomembnih surovin, ki jih v Evropi primanjkuje. V preteklosti smo izkoriščali le zelo bogato rudo, ko je šlo za več kovin, smo navadno pridobivali eno kovino, druge pa smo odložili. Gre za več sto odlagališč rudarskih odpadkov in na milijone kubičnih metrov zalog mineralnih surovin,« razmere in projekt Reseerve opiše Rakovčeva.
Stara odlagališča
Tudi opuščene glinokope bi bilo treba sanirati. Foto Jože Pojbič/Delo
»Posebnost tega prostora, tudi Slovenije, je, da je mineralna surovina last države, drugod po Evropi in svetu pretežno ni tako. Drugod so v lasti države nahajališča ogljikovodikov (nafte in plina) in določenih kovin, sicer pa je lastnik podzemlja lastnik parcele. Pri nas je država lastnica vseh mineralnih surovin, kar je zapisano tudi v naši ustavi,« pojasni Rokavčeva in doda, da je to kar močna varovalka pred tem, da bi določena korporacija pobrala le tisto, kar je vredno, za sabo pa pustila revščino in škodo v okolju.
Nekaj surovin, predvsem kamenje, sploh ne prenesejo stroškov transporta, zato jih je treba imeti tam, kjer so v uporabi. »Za cestogradnjo ne moremo uvažati surovin. Od kod bomo pripeljali 15 milijonov ton kamenja in peska, za kakšen denar in po kateri prometni žili?« sprašuje Duška Rokavec, ki kamnolomov ne vidi kot ran v prostoru, temveč kot razkrito surovino. Na vprašanje, kje je tu krožno gospodarstvo, je Rokavčeva odgovorila, da je že to, da govorimo o uporabi sekundarnih surovin, da jih ne pustimo ležati na odlagališčih, del pospravljanja prostora.
Slovenija ima nadzor
Tudi sol je slovenska mineralna surovina. Foto Matej Družnik/Delo
V Sloveniji je 250 pridobivalnih prostorov za pesek, nafto in plin, lignit, glino, naravni kamen, kredo, surovin za cementno industrijo, poleg tega imamo še množico kamnolomov. Vsak od teh prostorov ima koncesijo, za to pa plačuje koncesnino, pol državi in pol občini. Trenutno je v Sloveniji rezerviranih toliko področij, kot je odprtih pridobivalnih območij. Zaprti rudniki urana, premoga, svinca, živega srebra in drugega niso rezervirana območja. Slovenija ima še veljavni državni program gospodarjenje z mineralnimi surovinami iz leta 2006, ki pa naj bi ga še letos nadomestila državna rudarska strategija.
»Slovensko ozemlje je dobro preiskano, manjka nam le nekaj strukturnih globokih vrtin med 300 in 1500 metrov, ki pa so zelo drage. Področje je sicer zelo dobro regulirano, tako zakonsko kot glede poznavanja geologije vsaj do par sto metrov, podatki so tudi digitalizirani in vneseni v prostorske dokumente,« pravi Duška Rokavec. Popisani je tudi več kot sto rudniških odlagališč. »Slovenija svoje ozemlje dobro pozna in ga dobro nadzira,« je prepričana Rokavčeva.
Mineralne surovine so rudno bogastvo, ki so v lasti Republike Slovenije. Delijo se na energetske, kovinske, nekovinske in druge, to je pri nas sol. Energetska surovina je lignit, vse vrste ogljikovodikov, denimo nafta in plin v severovzhodni Sloveniji, sem sodijo tudi radioaktivni elementi. Nekovinske mineralne surovine pa so vhodne surovine za industrijo gradbenih materialov in za gradbeništvo. Mineralna surovina je tudi vroča podzemna voda, to je geotermalni energetski vir.
