Tiskane izdaje
Ekipa znanstvenikov, ki jo je vodil Alan Jamieson z univerze v angleškem Newcastlu, je vzorčila raven prisotnosti kemikalij v maščobnem tkivu postranic, vrste rakov, ki živijo globoko pod površjem Tihega oceana.
Ti tudi na globini skoraj 11 kilometrov v morskem ekosistemu niso mogli ubežati strupenim kemikalijam, kot so poliklorirani bifenili (PCB) in polibromirani difenil eter (PBDE), ki so jih v prejšnjem stoletju pogosto uporabljali kot električne izolatorje in zaviralce gorenja.
Znanstveniki so v študiji tudi ugotovili, da sta kemikaliji na morsko dno najverjetneje prišli z odpadom plastike in mrtvimi živalmi, ki so potonile na dno.
»Oceansko dno še vedno dojemamo kot odmaknjeno in nedotaknjeno območje Zemlje, varno pred človeškim vplivom, vendar naša raziskava žal kaže ravno nasprotno,« je za britanski BBC povedal Jamieson.
Raziskovalci so za pridobivanje prebivalcev morskega dna Kermadeškega in Marijanskega jarka uporabljali posebej za to zgrajena plovila. Marijanski jarek je namreč najgloblja točka površine Zemlje.
Gre za najgloblje, najtemnejše predele sveta, ki so ljudem manj poznani kot površje Lune, pravijo znanstveniki, ki so ravno zato tako presenečeni nad onesnaženostjo tako oddaljenega predela.
»Najdba kemikalij v takšnem okolju priča o dolgoročnem in uničujočem vplivu, ki ga ima človek na planet,« je še povedal Jamieson in dodal, da vzorčene postranice vsebujejo podobno količino kemikalij kot tiste, ki jih najdemo v zalivu Suruga na Japonskem, ki velja za najbolj onesnaženo industrijsko območje na severozahodnem delu Tihega oceana.
Proizvodnjo PCB, ki med drugim veljajo za rakotvorno kemikalijo, so ZDA prepovedale leta 1979 in kasneje, leta 2001, še s podpisom pogodbe ZN − stockholmsko konvencijo o obstojnih organskih onesnaževalih.
Samo od 30. let prejšnjega stoletja do prepovedi v 70. letih naj bi proizvedli okoli 1,3 milijona tone te strupene kemikalije, ki se v okolju lahko ohrani tudi več desetletij.
Znanstveniki domnevajo, da se 65 odstotkov te kemikalije danes nahaja na odlagališčih ali pa je še vedno prisotna v elektronski opremi, preostalih 35 odstotkov pa na obalnih usedlinah in na odprtem morju.
