Tiskane izdaje
Ljubljana – Nadzorujemo lahko le lastne izpuste, povratnih zank, ki niso niti dobro zajete v modele, pa ne, pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. Vreme se spreminja, imamo blokade z enakim vremenom po en mesec, kar povzroča suše ali poplave, po drugi strani pa se vzorci drobijo.
Po sklenitvi Pariškega sporazuma še nobena država ni posredovala bolj ambicioznih zavez za zmanjšanje emisij. Zaveze, ki so jih dobili v Združenih narodih, ne omogočajo omejitve segrevanja pod 3,5 stopinje Celzija, politiki v Parizu pa so zapisali, da si bodo prizadevali za omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. Več znanstvenikov zdaj opozarja, da smo ta cilj že zamudili, Zemlja bo za poldrugo stopinjo Celzija najverjetneje toplejša že leta 2024, za dve stopinji pa že leta 2036.
Mejo dveh stopinj Celzija so od znanstvenikov pred desetimi leti izsilili politiki. Zemlja se lahko za toliko segreje precej hitreje, kot predvidevajo modeli, zlasti če se vključijo povratne zanke. Ena od teh je, da gozdovi ne porabijo toliko ogljikovega dioksida, kot so ga, postanejo lahko celo vir metana. Vzvod za tak razvoj so lahko suše, v Sloveniji ta hip pa tudi lubadar. Lučko Kajfež Bogataj najbolj moti, da ob njegovem širjenju kar naprej omenjajo žled, čeprav je že leta 2000 študija širjenje lubadarja povezala izključno s segrevanjem. Lubadar in segrevanje sicer prehitevata, samo vprašanje časa je, kdaj bo dosegel Pokljuko. Kajfeževa meni, da bi morali vse napadene smrekove sestoje posekati, zraven pa temeljito razmisliti, kako pogozdovati za novo podnebje in kje pustiti prostor za pridelavo hrane.
Širjenje lubadarja so napovedali, a prehiteva. Foto Igor Modic/Delo
Spremembe se pospešujejo
Druga povratna zanka je permafrost, ki se že tali, tako v Rusiji kot Kanadi in ZDA. Večna uganka pa je morje, ki podobno kot vegetacija posrka četrtino ogljikovega dioksida (polovica ogljikovega dioksida se za 200 let ali več uskladišči v atmosferi). »Če se morje preveč segreje, se začne obnašati kot šampanjec, ogljikov dioksid gre ven,« pravi Kajfeževa. Morje se segreva, zgolj v 25 letih je poleti led v morju ob severnem tečaju skoraj povsem izginil. Teh povratnih zank znanstveniki v enačbah še niso povsem ustrezno upoštevali.
Kajfeževa je zavrnila navedbo, da je za segrevanje krivo Sonce, saj »če se Zemlja segreje za eno stopinjo Celzija, Sonce k temu prispeva 0,1 stopinje«. Sonce je pod drobnogledom že 30 let, pri čemer je ugotovljeno, da se njegov vpliv na segrevanje ne more primerjati z vplivom izpustov človeštva. Tudi vulkanski izbruhi so v primerjavi z nami postali zanemarljivi. Klimatologinja pa je opozorila, da če se globalna temperatura poviša za stopinjo Celzija, to pomeni za Evropo 1,5 in za Arktiko dve stopinji Celzija. Dve stopinji višja povprečna svetovna temperatura tako pomeni za 3,5 stopinje Celzija toplejšo Slovenijo.
»Glede na to, kako se razvijajo Kitajska, Evropa in ZDA, bo ogljični proračun porabljen v 22 letih, če bo razvoj še hitrejši, ostane 18 let. Ob tem na svetu ni konsenza o tem, kdo bo še kuril fosilna goriva, v Parizu o ogljični kvoti ni bilo niti besede,« pravi Kajfeževa.
Davki in nove tehnologije
Izidor Ostan Ožbolt iz študentske organizacije Iskra je opozoril na razredno plat podnebnih sprememb, pri čemer je sklep, da zeleni prehod prinaša nižje položnice in emisije in več delovnih mest. Zdaj 10 odstotkov najbogatejših povzroči polovico vseh emisij, najhujše posledice pa morajo trpeti najrevnejši, kar 99 odstotkov mrtvih zaradi podnebnih sprememb je iz svetovne periferije. Bogate države so poleg tega zgodovinsko odgovorne za 80 odstotkov emisij, pri čemer pa moti, da se šteje le to, koliko emisij se proizvede na ozemlju posamezne države, ne pa tudi to, koliko se porabi. Veliko stvari, ki jih uporabimo v Evropi, proizvedejo na Kitajskem, kar povečuje emisije le tam. »Vse trditve politikov in tudi okoljevarstvenih organizacij, da so podnebne spremembe po Parizu združile svet, so manipulacija,« pravi Ožbolt.
Pogovor v Kudu, Lučka Kajfež Bogataj, Zala Turšič in Izidor Ostan Ožbolt. Foto Borut Tavčar/Delo
»Del podnebnega dolga smo Kitajski že plačali. Milijoni mladih v Evropi nimajo dela, ker smo delovna mesta izvozili, zdaj Kitajci delajo čevlje, telefone in še marsikaj drugega, kar je prej nastajalo v Evropi,« je vrnila Kajfeževa.
O novih tehnologijah, ki naj bi zmanjšale emisije, Kajfeževa dvomi. Zajemanje in shranjevanje ogljika sta še v poskusni fazi, pomenita pa višje položnice, nadaljevanje kurjenja fosilnih goriv in podnebne spremembe. Poleg tega je tehnično to morda še izvedljivo, družbeno pa ne. Če namreč ogljikov dioksid uide iz podzemlja, bi se ljudje v okolici zadušili v nekaj minutah. Teoretično bi lahko tudi oceane gnojili z železom, ki pospešuje rast planktona, ta pa veže ogljikov dioksid. Vendar plankton živi nekaj dni, če bi ga bilo veliko, bi prekril dno oceana in pobil vse življenje. Več dreves pa se tepe z nujnim povečanjem samopreskrbe s hrano. »Sanjanje o negativnih emisijah ob tem, da smo tako energijsko neučinkoviti, tako v stavbah kot v prometu, je nesmiselno,« meni Kajfeževa.
Zala Turšič iz sindikata Mladi plus se boji, da nove tehnologije ne prinašajo novih delovnih mest, prej prekarizacijo. Vprašanje je namreč, ali bodo tehnologije dostopne vsem, ali bodo nekateri spet izključeni. Poudarila pa je, da podnebne spremembe najbolj prizadenejo najslabše plačana delovna mesta, ki imajo tudi najslabši vpliv na zdravje ljudi. »Nujno je treba začeti razmišljati o začetku preusposabljanja delavcev za nova delovna mesta,« je dodala in opozorila, da je kriza na področju dela in okolja posledica sistema, ki ga bo treba spremeniti.
Kajfeževa je poudarila, da je treba pripraviti načrte prilagajanja, življenja bo treba obrniti na glavo, pri tem pa nastane veliko novih delovnih mest, od drugačnega kmetijstva in zdravstva do komunale, vključno s čiščenjem strug potokov in rek. Dodala je, da je glavna značilnost podnebnih sprememb to, da so nepravične. Ne le med bogatimi in revnimi, temveč tudi med spoloma. Ženske so bolj prizadete, saj težje zdržijo vročino in težje plavajo, poleg tega pogosto skrbijo še za otroke, starejše in včasih tudi za moža.
Najbolj podnebne spremembe prizadenejo revnejše. Foto Uroš Hočevar/Delo
Prava cena ogljika bi morala biti med 20 in 220 dolarjev za tono, IMF predlaga od 80 do 120 dolarjev za tono. Ožbolt je opozoril, da se navade ljudi začnejo spreminjati pri 40 dolarjih za tono. Vendar je na svetu obdavčenega le 12 odstotkov ogljika, od tega 99 odstotkov z manj kot 30 dolarji za tono. Ožbolt predlaga, naj bi država davek vrnila državljanom, vsem enak znesek, pri čemer bi tisti, ki bi porabili manj energije, imeli dobiček.
V boj za okolje?
Kajfeževa je opozorila, da so imeli v Siriji prve megasuše (trajajo več let) po letu 2000, po letu 2010 pa kar vztrajajo. »Podnebne spremembe so povečevalno steklo, povečajo težave, včasih pa delujejo tudi kot sprožilec,« pravi klimatologinja. Ob tem v Parizu podnebnih beguncev sploh niso omenili.
Voda je ključni prenosnik toplote. Foto Borut Tavčar/Delo
Še bolj jo boli, da imamo v Sloveniji »grozovito slabo obveščene ljudi, izrazito manj fizikalno izobražene kot pred le nekaj deset leti«. Mladim je očitala, da niso borbeni, da je videti, da jih pol študira le zato, ker to pričakujejo starši. »Študenti so prišli na ceste zaradi bonov za prehrano, sindikati protestirajo le zaradi plač. Nekdo bo moral to spremeniti, načinov, kako biti aktiven, je ogromno, potem bo bolje. Tudi mladi upokojenci ne naredijo nič. Kombinacija mladih in upokojencev pred parlamentom bi bila ubijalska tudi za politike, ki se obdajajo z ljudmi, ki jim ne predstavijo pravih težav,« meni Kajfeževa.
