Tiskane izdaje
Ljubljana – Na 11. letnem posvetu zavoda za varstvo narave so se prvič posvetili naravnim vrednotam. Direktor Darij Krajčič ugotavlja, da se razumevanje pomena narave izboljšuje, vendar je še veliko nedoslednosti. Nujna sta sodelovanje in sprememba miselnosti, iz tega pridejo priložnosti.
Naravne vrednote so prvi steber varstva narave, drugi je varstvo biodiverzitete. Naravne vrednote imajo precej daljšo zgodovino, izhajajo iz naravne dediščine, to pa je zajeto v konvenciji o naravni in kulturni dediščini. Zvrsti naravnih vrednot je več, bolj pa gre za neživi del narave, geologijo, geomorfologijo in hidrologijo. Manjši del je biološki, kar je povezano z biotsko raznovrstnostjo.
Pri spremembi miselnosti je Geopark Karavanke poseben fenomen. »Začelo se je pred sedmimi ali osmimi leti z idejo, ki smo jo pozneje razvili v projekt, ta pa se je končal z razglasitvijo Geoparka Karavanke. To je čezmejni projekt, v njem je devet avstrijskih in osem slovenskih občin. Ideja je geologijo približati ljudem. Razvili smo sistem, tako za učitelje kot učence, novo informacijsko infrastrukturo, vključen je bil tudi turizem. Po začetnem nezaupanju so zdaj to zgodbo zagrabili na obeh straneh. Geopark upravlja skupnost občin. Zdaj ga vodi župan Pliberka, župan Mežice pa je njegov namestnik,« pojasnjuje Darij Krajčič, direktor zavoda za varstvo narave (ZRSVN).
Posebnost je, da narava še dobi programski denar iz EU. »Bistvo je, da ne urejamo določenega območja z uredbami, temveč je to Unescova zgodba, gre za spremembe v glavah, percepciji okolja in narave,« pravi Krajčič. Dodaja, da bo ena močnih prihodnjih zgodb Mura. ZRSVN namerava ljudi in odločevalce ob Muri z obeh strani meje odpeljati na ogled Geoparka Karavanke. »To so projekti mehkih vsebin, ne gre za infrastrukturne projekte, tem nova finančna perspektiva niti ni več naklonjena. Tam nastaja biosferno območje Drave, Mure in Donave, za katero so ministri že leta 2011 podpisali sporazum. Srbi so ga že izpolnili, Madžari in Hrvati tudi, naša vlada pa ga je pred meseci potrdila in naložila MOP, da to spravi v Unesco, po več kot letu preganjanja,« pravi Krajčič.
Kanal ne prinaša koristi
Ob Muri so interesi različni, tudi povsem nasprotni. »Eni vidijo Muro kot skrajno izrabljen energetski vir. Na drugi strani je sobivanje z Muro. Na avstrijski strani so Muro v zgornjem delu renaturirali in za to dobili tudi evropsko nagrado. Renaturacija z rokavi ima protipoplavne in druge koristne učinke. Hitri tok poslabša tveganje za poplave, poleg tega je čiščenje vode slabše,« pojasnjuje Krajčič, ki bi dopustil tudi omejeno energetsko izrabo, vendar z elektrarnami, ki bi plavale na vodi, dopustil bi tudi manjše pragove v reki. »Vendar je treba tako tudi razmišljati in načrtovati, ne imeti v glavi le jezov in desetmetrskih padcev vode,« opozarja.
Telovadnice in motokros steze ne sodijo v pristno naravo. Foto Leon Vidic/Delo
Turističnih delavcev na posvet niso posebej vabili. »Turizem je lahko tudi škodljiv, če delaš iz narave telovadnico. A ravno to se vedno pogosteje dogaja, narava postaja motokros steza in še marsikaj, v Rakov Škocjan, denimo, žica ne spada. Želimo, da je narava doživljaj, v naravi se človek vrne k sebi. To so tipične mehke zgodbe, tu nam še marsikaj manjka, zidove že znamo zgraditi. Ljudi je treba izobraziti, jih povezati, razširiti ponudbo,« pravi Krajčič. Pa ne kot na Tirolskem, kjer je vse z vrvicami označeno in ne smeš nikamor drugam stopiti.
Bolna cestna družba
»Dobro je, če več, kaj ti manjka, in temu slediš. Če ta razvoj ne gre v pozidavo, je dobro. Nedavno sem bil v državnem zboru in spraševal, zakaj tretja razvojna os ne more po obstoječi trasi. Ne gre za civilne iniciative, ki menda rušijo razvoj, gre za zdravo pamet. Nobene potrebe ni, da bi gradili novo cesto po kmetijskih zemljiščih. S tem dobimo dve težavi. Treba bo vzdrževati novo in staro cesto, kar je razvojno povsem zgrešeno. Pokazal sem jim tudi kazalnike o gostoti cest v Sloveniji glede na število prebivalcev in glede na površino, ki jih objavlja Eurostat. Kaj gradimo? Same dodatne stroške,« pravi Krajčič in dodaja, da že zdaj ni denarja za vzdrževanje vseh cest, pa bi gradili še nove.
Imamo sploh še kaj njiv za gradnjo cest in novih tovarn? Foto Leon Vidic/Delo
Zadovoljen ni niti s predvideno umestitvijo avtomobilske tovarne na kmetijske površine. »Imamo veliko industrijskih con, ki bi jih lahko izkoristili za visokotehnološke zgodbe. To, kar hočejo postaviti pri Mariboru, pa gre spet na njive. Kje pa bosta zrasla krompir in pšenica? Kaj bomo jedli? Ko greste v Maribor, vidite cele hektare degradiranih površin, kjer je industrija propadla. V nekaterih conah imajo težave z lastništvom, nedokončanimi postopki in drugim, vendar so to vse družbene težave, to bi morali rešiti drugače kot na račun narave,« meni Krajčič. Tako delamo vedno nove degradirane površine, kot primer je navedel trgovino Baumax na izvozu iz Kranja. »Pred leti so ga zaprli in zdaj je tam dobesedno odpad,« pravi.
Trgovina uničuje kmete
»Trgovina pobere pri čokoladi 44 odstotkov denarja, sem videl nedavno. Zato lahko gradi centre tudi tam, kjer ni prave potrebe. Mali, butični trgovci pa propadajo. Trgovinskim verigam lokalna preskrba ne ustreza, tržnic je zato premalo. Da pa gre proizvajalec v verigo, mora imeti nizko tržno ceno in velike količine. Mali hlevi postajajo ogromni ali pa propadejo. Ena od dobrih stvari za biodiverziteto je ravno razpršena, drobnoposestniška struktura,« pravi Krajčič in dodaja, da nekatere države podpirajo tudi tako obliko kmetijstva. Konkreten domač primer neživljenjske politike je gospa, ki je proizvajala kislo zelje za trgovsko verigo. Na koncu z možem že nista zmogla izpolniti vseh naročil in gospa se je poškodovala. Starejša hčerka je potem preračunala, da lahko proizvedejo le eno tretjino zelja, mama ga prodaja na trgu in zasluži dvakrat več.
Kmetije postajajo večje, da zadovoljijo trgovce, to pa je grožnja naravi. Foto Jože Suhadolnik/Delo
»Od 350 milijonov, kolikor jih gre na leto s subvencijami v kmetijstvo, gre za naše ukrepe približno milijon evrov. Pa še tu razlagajo, da bodo okoljski ukrepi uničili slovensko kmetijstvo. Varstvo narave je bilo precej bolj odločno pri varovanju svojih interesov kot kmetijstvo, ki je največji poraženec tega razvoja, največ je dalo za ceste, za industrijske cone, za nova naselja. Pa še kmeta so uničili z našo subvencijsko politiko. Več kot 60 odstotkov prihodkov v kmetijstvu je subvencij. Pravo zadružništvo bi bilo treba znova uvesti, denar bi ostal doma,« meni Krajčič.
Varovanje narave ni dobro
Kolegij evropskih komisarjev je opravil orientacijsko razpravo o direktivah o pticah in habitatih, ki sta temelj evropske zakonodaje o varstvu narave. Ena glavnih ugotovitev obsežne ocene, ki jo je komisija izvedla na podlagi anket med državljani in deležniki v državah EU, je, da je treba izboljšati njuno izvajanje. Opredeljeni izzivi se nanašajo predvsem na nezadostno upravljanje in pomanjkanje naložb v omrežje zaščitenih območij Natura 2000, pa tudi na nekatere lokalne probleme, kot so zamude in nepotrebne ovire v zvezi z dovoljenji za projekte ali različne ocene regulacije posameznih vrst. Ocena je tudi pokazala, da je treba direktivi uskladiti s širšimi socialno-ekonomskimi cilji EU, med drugim na področjih energetike, kmetijstva in ribištva.
Evropska komisija bo na podlagi orientacijske razprave pripravila akcijski načrt za odpravo pomanjkljivosti pri izvajanju obeh direktiv. Vseboval bo konkretne ukrepe, kot so redna srečanja z župani in drugimi lokalnimi oblastmi za oceno izzivov pri izvajanju ter pomoč državam pri uresničevanju korektivnih ukrepov. Poleg tega bo vključeval smernice za izvajanje za regionalne akterje, odpravljanje nepotrebnih ovir ter spodbujanje nacionalnih in regionalnih naložb v biotsko raznovrstnost.
