Naš sistem ravnanja z embalažo drugje ni mogoč

Ljubljana – Prej glavni pri Pro Europe, združenju neprofitnih družb v lasti industrije za ravnanje z odpadno embalažo, zdaj Joachim Quoden svetuje evropski komisiji kot predstavnik Expre, združenja družb, ki zagotavljajo podaljšano odgovornost proizvajalcev.

Podaljšano odgovornost proizvajalcev uvajajo za vse več vrst odpadkov, najprej pa je to postalo v navadi za embalažo. Proizvajalci embalaže naj bi plačevali za ravnanje z njo od proizvodnje do predelave odpadkov. Za to proizvajalci običajno ustanovijo družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ni pa to nujno, saj lahko izberejo tudi družbo, ki je na trgu. Vsaj pri nas, kjer je sistem po Quodenovem mnenju najmanj nenavaden.

Računsko sodišče pri nas poziva ministrstvo za okolje in prostor, naj sistem uredi tako, da bodo proizvajalci embalaže plačevali vse ravnanje z odpadno embalažo, vključno z zbiranjem, kar opravljajo komunalna podjetja. Ta potem ločeno zbrano odpadno embalažo brezplačno predajo družbam za ravnanje z odpadno embalažo.

To je vprašanje, pomembno v vseh državah. Koliko naj industrija plača? Če lokalna skupnost želi, da industrija plača celotno ravnanje z odpadki, potem ima industrija verjetno tudi pravico urejati ta sistem. Lokalne skupnosti želijo, da bi nekdo drug plačal zbiranje odpadkov, nočejo pa, da bi jim govoril, kaj je učinkovito. Industrija bi zaradi nižjih stroškov lahko uredila odvoz odpadkov enkrat na dva tedna namesto enkrat na teden, mogoče bi potrebovala manj tovornjakov in druge opreme. V nekaterih državah se tako zgolj želijo znebiti odpadkov po najnižji mogoči ceni, v drugih sklepajo kompromise ter določajo standarde zbiranja in obdelave odpadkov. Lokalne skupnosti v tem primeru plačajo več zabojnikov in pogostejši odvoz.

Imajo v drugih državah enotne sisteme zbiranja odpadkov ali je to predvsem stvar lokalnih skupnosti?

Različno je od države do države. Okvir sistema je navadno državen, sistemi pa se razlikujejo od mesta do mesta. V Nemčiji je 65 različnih sistemov ločenega zbiranja odpadkov, ponekod odpadno embalažo zbirajo v vrečah, drugje v zabojnikih ali na skupnih zbirnih točkah. V Belgiji so se šele po 15 letih odločili za en sistem zbiranja, za eno družbo za ravnanje z odpadno embalažo, ki jo plačuje industrija. Nizozemska po drugi strani ločeno zbiranje prepušča lokalnim skupnostim, ki lahko tudi prodajajo tako pridobljene materiale. Industrija plačuje le del stroška, ki ga prihodek od prodaje surovin ne pokrije.

V Sloveniji imamo šest družb za ravnanje z odpadno embalažo in vsaka mora prevzemati odpadke od vseh komunalnih podjetij.

V teoriji bi to moralo delovati.

Težava je, da vsako leto nastanejo kupi neprevzete odpadne embalaže. Poleg tega imamo 8000 družb, ki jim ni treba prijavljati embalaže, ker jo dajo na trg manj kot po 15 ton.

V Nemčiji in Avstriji družbe poročajo vladi, koliko odpadkov so zbrale vsak mesec od proizvajalcev embalaže, ki jih imajo v skupni shemi. To je sto odstotkov odpadne embalaže. Če v Sloveniji proizvajalci ne prijavijo 40 odstotkov embalaže na trgu, bi bilo za teh šest družb za ravnanje z embalažo sto odstotkov le 60 odstotkov vse odpadne embalaže, toliko, kolikor je dajo njihovi proizvajalci na trg. V Nemčiji pri tem objavijo deleže štirikrat na leto, v Avstriji pa vsak mesec. To so deleži po posameznih materialih, za steklo, plastiko, za papir in kovine.

V Sloveniji smo glede na objave Eurobarometra zelo uspešni v predelovanju odpadkov.

Res, vsi v Bruslju smo se spraševali, kako je mogoče, da v Sloveniji predelate kar 60 odstotkov odpadkov.

Zdaj kaže, da je pomemben del odpadkov izginil iz evidenc, da pravzaprav ne vemo, koliko odpadkov proizvedemo.

Kako naj ne zaupam podatkom, ki jih v Bruselj pošlje vlada države članice Evropske unije?

Družbe za ravnanje z odpadno embalažo pri nas pobirajo tako komunalno kot odpadno embalažo iz podjetij, razmejitve pa ni. Je tako tudi drugod?

V večini držav je meja med komercialnimi in komunalnimi odpadki jasno določena. V Nemčiji in Franciji je, denimo, za komercialno odpadno embalažo uveden prosti trg, to je tudi ceneje za podjetja. Ravnanje s komunalno odpadno embalažo je desetkrat dražje, to je treba usmerjati. Države imajo zato uvedene ločene cilje za obe vrsti embalaže. Na Poljskem so tako izdali uredbo, da mora biti delež iz gospodinjstev v skupni količini zbrane odpadne embalaže pri družbi za ravnanje z odpadno embalažo najmanj polovičen. Seveda mora za to vlada pripraviti dober zakon, določbe uveljaviti in tudi nadzirati izvajanje.

Je več držav z eno družbo za ravnanje z odpadno embalažo ali več držav s konkurenco? Kaj je bolje za okolje in za stroške?

Pol držav, denimo Italija, Španija, Francija, Belgija, Norveška, Češka in Finska, ima po eno družbo, ki je v lasti proizvajalcev embalaže. Osnovna zahteva evropske zakonodaje je zmanjšanje količine odpadkov. Če si družba za ravnanje z odpadno embalažo v konkurenčnem okolju, tvoj cilj ni manj, temveč čim več embalaže, ker je tako prihodek višji. Tako cilj direktive ne more biti dosežen. Če si neprofitna družba, je tako rekoč vseeno, ali je več ali manj odpadne embalaže. Ker stroške tvojega delovanja plačuje industrija, imaš tudi strog nadzor nad tem, ali učinkovito porabljaš denar.

Družbe pri nas tekmujejo z nižjimi embalažninami.

V Nemčiji zbiranje odpadne embalaže in ozaveščanje prebivalstva znaša 80 odstotkov stroškov ravnanja z odpadno embalažo. Družbe za embalažo lahko tekmujejo z učinkovitim sistemom, prodajo materialov in plačami zaposlenih, vendar le za 20 odstotkov celotnega stroška. Če na tem področju obstaja konkurenca, je nujna osrednja agencija za embalažo, treba je določati tržne deleže, nadzirati, kaj se dogaja, da ne nastajajo nepravilnosti. Posel ne more biti cilj, ampak le orodje.

Kaj vaša organizacija dopoveduje komisiji?

Nova komisija pripravlja novo direktivo o odpadkih in novo direktivo o embalaži. Poskušamo pojasniti, kaj je izvedljivo in kaj ni, posebno pomembno pa je, da preverimo podatke, ki jih pošiljajo države. Nekateri namreč mejijo na čudeže, saj kažejo, da so v državi prvo leto ločeno zbrali 40 odstotkov odpadkov, drugo leto 80 odstotkov, tretje pa spet 60 odstotkov. Cilji za odpadke bodo z novimi direktivami sicer zahtevnejši. Menimo, da bi pri tem industrija morala imeti več besede, odgovornosti pa bi morale biti natančno določene, tako za zbiralce kot predelovalce in vlade. Pravila morajo biti enaka za vse, podatki pa transparentni: od tega, koliko embalaže je na trgu, koliko je predelamo do tega, koliko je odložimo. Če ljudje mislijo, da vse odpadke sežgejo, ne bodo motivirani, da jih ločeno zbirajo.

Pri tem imamo v Sloveniji veliko težav.

Slišal sem, da je pri vas treba vložiti 7000 evrov in je že mogoče imeti družbo za ravnanje z odpadno embalažo. To je neverjetno! Kaj se zgodi, če vzameš denar od industrije in jo popihaš? Kdo prevzame tvojo obveznost? Nihče. Zato morajo te družbe imeti finančno jamstvo, da bodo opravile svojo obveznost, morajo imeti poslovni načrt in jasno lastništvo. Kako lahko, denimo, Slopak ravna z odpadno embalažo, če mora uporabiti storitve konkurence? Kako je zagotovljeno, da plačuje za te storitve enako kot konkurent svoji družbi materi? V drugih državah bi to bil vsaj sum kršitve predpisov o varstvu konkurence, zato drugje predelovalci odpadkov ali komunalna podjetja ne smejo imeti še družb za ravnanje z odpadno embalažo.

Je še dobro imeti veliko sežigalnic ali je to že breme?

Če zgradiš sežigalnico, jo moraš nenehno hraniti. Pritisk je zelo velik, zato potrebuješ močno vlado, da ne gre v napačno smer. V EU bi sicer lahko bili malo bolj fleksibilni. Na severu imajo sežigalnice veliko preveč zmogljivosti, nekatere države pa imajo odpadke, ki bi jih rade sežgale, in načrtujejo še nove sežigalnice. Za to ni potrebe, začasno bi lahko te odpadke sežigali na severu, v desetih letih pa bodo verjetno že razvili boljše tehnologije predelave odpadkov in sežigalnice sploh ne bodo več potrebne.