Navdušeni otroci, stroka in okoljevarstveniki

24 ur z reko Muro: Edinstven mokrotni svet, vsestransko bogat z rastlinskimi in živalskimi vrstami
Objavljeno
11. junij 2018 11.00
Posodobljeno
11. junij 2018 10.50
Mura in njeni mrtvi rokavi skrivajo veliko biotsko bogastvo. Foto Borut Tavčar
Veržej – Že četrto 24-urno druženje z Muro – naslednik bioblitza, ki ga je organiziral zavod za varstvo narave (ZRSVN), zdaj pa so dogodek vzele za svojega lokalne skupnosti – je spet privabilo več kot 600 otrok in odraslih. Okoli 40 dejavnosti je moralo biti zelo natančno organiziranih.

Osrednje prizorišče je bil stadion v Veržeju, ki je bil še pred mesecem pod vodo. Za dopoldanske dejavnosti, ki so jih pripravili ZRSVN, lokalna turistična, gobarska, ribiška, čebelarska in študentska društva (biologi, geologi, geografi …), pa društvi ljubiteljev ptic in netopirjev, je bilo prijavljenih več kot 500 otrok, zato je moral biti program natančno razdelan, skupine so bile na posamezni točki lahko le pol ure.

image
Drava in Mura sta zlatonosni reki, včasih nepregrajena Mura prinese tudi večje koščke. Foto Borut Tavčar


Že na stadionu je bilo mogoče videti postopek izpiranja zlata. Obe, Mura in Drava, sta zlatonosni reki. Največji kos zlata, ki ga je v produ Mure našel demonstrator, je bil menda velik 5,2 milimetra, kar je pri najstnikih okrog posod vzbudilo močno nejevero. A se ni dal.
 

Poplavni gozd


Otroci so raziskovali na obeh straneh Mure. Ena skupina je proučevala živalice, ki živijo med prodom, v drobnih prostorčkih med kamenjem in peskom. Kup polžev in drugih nevretenčarjev, kar za ZRSVN pomeni »zelo zanimivo, a odrinjeno področje«. Precej bolj vidni so ptiči, ki so jih opazovali na drugi točki, pa ne samo podnevi, ponoči so, denimo, iskali sove in zraven spoznavali, zakaj je pomemben zrel gozd.

Pred šotorom na stadionu so se predstavljali veržejski čebelarji, v šotoru pa najprej gobarji, ki pred dogodkom temeljito preiščejo vse loge ob Muri, da je razstava zanimiva. Na drugi točki so prikazovali, kako se voda naravno prečisti. Nekoč je veljalo, da mora za to čez sedem kamnov, pri sodobnih onesnaževalih, kot so pesticidi in druge kemikalije, to ne drži več. Otroci so najljubše živali tudi narisali. Nekoliko težje v naravi vidijo bobra in vidro, so pa imeli v šotoru dve bobrovi lobanji. Najbolj izstopajo nesorazmerno veliki oranžni zobje.

image
Bober ima velike oranžne zobe. Foto Borut Tavčar

 

Netopirji tovarnice gnojil


Zelo pomembna je kulturna dediščina. V to sodijo stari načini kmetovanja in drugih opravil. Nekaj stavbne dediščine pa zasedajo netopirji. Različne vrste si izbirajo različna domovanja, nekatere se čutijo najbolj varne na podstrešjih cerkev, starih šol in hiš. Jih ljudje še vedno preganjajo zaradi iztrebkov? Društvo za proučevanje netopirjev je priredilo veliko izobraževalnih dogodkov. Netopirji se običajno tiščijo tesno skupaj in vedno na istem mestu. Podnje tako postavijo ponjavo, ki jo počistijo enkrat na leto. Dobijo pa zelo kakovostno gnojilo.

Mura je letos še posebej visoka. Vsi rokavi, ki so včasih skoraj ali popolnoma suhi, so zdaj polni vode. Letos je res mogoče videti, kaj je poplavni pas Mure in kaj mokrišče. Reko so res skozi vso zgodovino preurejali, a je ostala edina večja reka v Sloveniji, ki nima pregrad. Zelo pomembna je bila kot mejna reka med različnimi grofijami ter med Ogrsko in Avstrijo. Nobenemu od sosedov ni bilo všeč, da se tok prestavlja, zato so utrjevali bregove. Poleg tega je bila pomembna plovna reka, tudi zato so kar naprej ukrepali. Nazadnje so vodi veliko prostora vzeli obdelovalci polj.

image
Mura je te dni visoka in hitra. Foto Borut Tavčar


Ne glede na to pa je svet znotraj visokopoplavnih nasipov ob Muri ločen od drugega, bolj intenzivnega zunanjega sveta. To je 80 kilometrov dolgo mokrišče. Tako velikega poplavnega gozda ni nikjer drugje. Voda vedno najde pot, ne glede na regulacije. Še vedno so rokavi, mrtvice, poplavna območja.
 

Vodnatost se spreminja


Mura je tudi ledeniška in snežna reka. To pomeni, da ima največ vode spomladi in zgodaj poleti. Vendar se tudi to spreminja. Čedalje pogosteje se dogaja, da imajo na tem območju veliko dežja in poplave tudi jeseni. Sicer je velik del kljuna Slovenije že več kot dva meseca poplavljen, zato pravijo Muri tudi evropska Amazonka. Ta ima polletne ogromne poplave in pragozd, pri nas pa imamo murske loge, dolge 80 kilometrov. Neprekinjen poplavni gozd in naravne poplave dajo izjemno naravno bogastvo.
Vrste so tu take, kot jih drugje ni. Ob Muri so tri vrste plavčka. V vsej Sloveniji je le sinička plavček. Bistveno manj je v Sloveniji žabe plavčka, ob Muri pa imajo še plavajočo praprot plavček.

Veržejsko turistično društvo je uredilo učno pot mrtvice Mure, skrbi pa tudi za le še peščico travnikov, kjer rastejo narcise. Raba travnikov se je namreč spremenila. Kmetje jih bodisi preveč intenzivno kosijo bodisi pregnojijo, največ pa so jih preorali v njive. Na dogodku so turistični delavci nad žerjavico opekali rezine kruha, jih potem natrli s česnom in namazali z zaseko.

image
Popečen kruh se najprej natre s česnom, potem sledi namaz. Foto Borut Tavčar


Ribič v društvu pa je mimogrede razložil, da imajo v Muri trenutno še 42 vrst rib, »ker so jih veliko pojedli kormorani, ki niso avtohtona slovenska vrsta«. Na dan pospravi kormoran od pol do tri četrt kilograma rib, v Sloveniji pa so jih našteli tri tisoč. Na Muri jih je bilo tristo, tako da se je voda penila. Zdaj jih je že manj, ker tudi rib ni. Pri mlinu so ribiči našli 3,5 kilograma težkega krapa, ki ni imel niti ene luske več, pa ves krvav je bil. Kormoran ribo, ki je ne more pojesti, tako dolgo kljuva, da jo ubije. Ubili so tudi štiri kilograme težko ščuko, pojedli pa je niso.

Sicer so v Muri januarja ujeli štiri sulce, dolge med 80 in 95 centimetrov, in vse vrnili v vodo. Večja je še mrena, ob Muri ji pravijo murska postrv, ker je boljša riba, potem je tu podust, pojavljata se tudi platnica in sabljarka. Vendar ni vse v redu niti v ribiških vrstah. Tako so v reko in pritoke vložili afganistanske in ameriške some. Slednjih se zdaj menda ne morejo znebiti.
 

Kačji pastirji jedo komarje


Na eni od točk smo izvedeli, da ob Muri živi 56 od 73 vrst kačjih pastirjev v Sloveniji. Njihove ličinke v mrtvicah vestno jedo ličinke komarjev, tudi sto na dan. Težava za kačje pastirje je vlaganje rib, denimo amurjev, ki se hranijo z rastlinami. Nekatere vrste kačjih pastirjev prežijo na plen v rastlinju, druge odlagajo jajčeca na rastline. Še ena nevarnost zanje so ribe, ki se hranijo z njihovimi ličinkami.

Kačji pastirji so ličinke od nekaj mesecev do sedem let, pri veliki večini vrst dve do tri leta. Ime kačji pastir izvira še iz časov, ko ljudje niso znali dobro plavati, močvirno območje pa je bilo tudi sicer nevarno. Ker so hoteli zaščititi otroke, so rekli, da kjer so ti svojevrstni metulji, so tudi kače, ki so se jih vsi bali.

image
Kačji pastir. Foto Borut Tavčar


Ličinkam kačjih pastirjev med drugim teknejo ličinke komarjev. Te se sicer že v tednu do dveh preobrazijo v odrasle komarje, ki jih je letos ob Muri »petkrat več na kubični decimeter kot lani«. Še posebej iznajdljivi so menda tigrasti komarji, ki si za zarod izbirajo kraje brez plenilcev. Prav jim pridejo luže, ki jih je letos res veliko, in še bolj z vodo napolnjene dogorele sveče in vaze na pokopališčih. Komarje sicer menda bolj privlačijo svetla oblačila, manj pa zelena in temnejša.