Tiskane izdaje
Ljubljana – »Radi bi odpirali zelena delovna mesta, hkrati pa komaj čakamo, da lahko kupimo nekaj majčk za tri evre,« je napako v razmišljanju državljanov in politike na šesti Eko konferenci Planeta Zemlje opisala Marinka Vovk. Podpirati je treba lokalno delo.
»Mogoče bi se kaj spremenilo, če bi na vsaki majčki pisalo, da so zanjo porabili 2500 litrov vode, 150 gramov pesticidov in v zrak spustili 1,5 kilograma ogljikovega dioksida. Zdaj pa je pomembno le, da lahko kupimo dve majčki za tri evre. Podpirali bi zelena delovna mesta, pa vsi hočemo izdelke made in China ali Bangladesh. V 20 letih so se kitajske emisije podvojile, vsa industrija je šla tja. Kaj nam koristi bogastvo, če moramo vseskozi nositi maske, imamo prepoved pitja vode iz pipe in prhanja? Družbe brez vrednot ne bi smele obstajati. Gospodarstvo bi moralo biti zavezano pravičnosti in skrbi za okolje. Spodbujanje dela v lokalnih okoljih spreminja družbo, krepi ustvarjalnost in pozitivno naravnanost,« je menila Marinka Vovk iz Okoljsko raziskovalnega zavoda, začetnica mreže centrov ponovne uporabe.
Boj za vodo in nafto
Odnos Evrope do drugih in drugačnih je opisal Tomo Križnar. »Evropskim ljudem se vsi tam v Afriki zdijo divjaki. In treba jih je iztrebiti zaradi naravnih virov, ki jih imajo pod nogami. So prvi ekologi, nič, kar je pri nas napisanega, se tej ravni niti ne približa. Drevesa se ne sme posekati, ker je lahko to tvoj bratranec ali sestrična. Nube so mogoče res polni vraževerja, vendar smo mi že dolgo omejeni, gradimo zidove in ograje, da nas varujejo pred naravo,« pravi Križnar.
Pojasnil je, da je Sudan od vseh območij na svetu najbolj izpostavljen. Petdeset milijonov ljudi nima kam. »Nekoč sem se izgubil pri prečkanju Sahare. Rešila me je črna roka, ki mi je ponudila vodo. Od takrat sem prepričan, da morajo biti ljudje v Sahari, da se tam ohranijo, ne da bežijo tja, kjer niso sprejeti in kjer jim podnebje ne odgovarja. Seliti se hočejo, ker vidijo vse te napravice, ki jih imamo na zahodu. Kdaj pa je materialno prineslo srečo? Sreča zaradi novega avta po raziskavah mine po treh tednih,« meni Križnar in dodaja, da za nadzor nad Afriko, edino celino, ki nima vseh parcel v zemljiških knjigah, poteka huda bitka. »Tam so Kitajska, ZDA, Arabska unija, Evropska unija, Afriška unija, vsi se borijo za nafto in vodo pa za najboljšo, mastno črno prst, poleg tega sta tam še uran in zlato. Ob vsem pozabljamo, da je največ, kar Afrika lahko da, izkušnje od začetka človeške vrste,« še pravi Križnar.
Mravlje hranijo metulje
V Sloveniji živi odstotek svetovnih živalskih in rastlinskih vrst. »Lahko bi asfaltirali celotno državo, pa to v svetovnem merilu ne bi pomenilo veliko. Kako bi pa živeli? Strašnični mravljinčar je precej neugleden metulj, pravzaprav vešča, ki odlaga jajčeca na straščnico, tudi precej neugledno rastlino, ki ne raste na pregnojenih tleh. Iz jajčec se izležejo gosenice, ki oddajajo feromone, ti pa privlačijo mravlje. Gosenico tako odnesejo v mravljišče, kjer jo hranijo, dokler se ne zabubi. Metulj, ki pride iz bube, se mora čim prej odstraniti iz mravljišča, sicer ga, kar se je že velikokrat zgodilo, mravlje pojedo. Tako rahločutna je narava. Ljudje smo v tem krogu, kdo nam daje pravico, da posegamo vanj?« sprašuje Mateja Kocjan z Zavoda za varstvo narave.
Najbolj jo zaboli, ko posluša očitke, da naravovarstveniki zavirajo gospodarstvo. »V Sloveniji nas je toliko kot pred 20 leti. Zakaj potem potrebujemo toliko novih stanovanj, novih tovarn, novih hidroelektrarn in vetrnic? Kaj dobimo od tega, je to za Slovence ali ne? Kmetje pravijo, da oni ohranjajo naravo, energetiki trdijo, da skrbijo zanjo. Zakaj se potem ne poslušamo in ne slišimo? Naš edini kapital ni denar, temveč narava, v Sloveniji imamo resnično vse,« pravi Kocjanova.
Narava temelj turizma
»Turizem je lahko sila dobrega. V Sloveniji imamo celo ministrsko deklaracijo, ki pravi, da bo leta 2016 ves turizem trajnosten. To je pot do zadovoljnega potrošnika, uspešne lokalne skupnosti in zdravega okolja. V tem segmentu se je na svetu pojavila cela vrsta novih turističnih programov, trend povpraševanja gre kar izrazito v to smer. Zeleno prevozno sredstvo do tam pa je zelena shema slovenskega turizma, ki je v zagonski fazi. Vzpostavila bo sistem certificiranja destinacij in ponudnikov pod znamko Slovenia green,« je povedala Jana Apih o programu GoodPlace iz Spirita Slovenija.
Koristi nove sheme so to, da povezuje destinacije in ponudnike, uvaja globalna merila in uveljavljene certifikacijske sheme, je razvojno naravnana, omogoča mednarodno primerjavo, je sredstvo za pozicioniranje in promocijo ter ima kljub globalnim merilom nacionalni značaj. Apihova je ob robu konference povedala, da so težave z okostenelostjo predpisov in slovenskih uradnikov še kje drugje, ne le pri koprski obalni cesti, ki bi jo lahko spremenili v turistično pomembno točko. »Spremeniti je treba razmišljanje, pred leti v tujini še nihče ni vedel za Slovenijo, zdaj postajamo prepoznavni in čas je za podjetnost,« pravi Apihova.
Gozdovi so bogatejši
V Sloveniji se je gozdnatost povečevala. Leta 1875 je gozd preraščal 36 odstotkov današnjega slovenskega ozemlja, leta 1947 že 43 odstotkov, lani pa 58 odstotkov. »V gozdu, s katerim ne gospodarimo, zrastejo le drva, v gozdu, kjer se gospodari, pa hlodi za pohištvo in gradnjo. Ne verjamem, da bi to lahko prepustili zgolj zdravi kmečki pameti lastnikov gozdov, saj jih je 462.000, od tega pa jih le 30 odstotkov resnično živi na podeželju,« pravi Damjan Oražem, direktor Zavoda za gozdove.
S 550 inženirji gozdarstva Zavod za gozdove po Oražmovem prepričanju dobro skrbi za slovenske gozdove, saj se je mogoči posek od dveh milijonov kubičnih metrov leta 1995 povečal na 6,4 milijona lani. V tem času se je prirastek gozda povečal za 37 odstotkov (s 5,46 na 7,48 milijona kubičnih metrov, lesna zaloga pa za 54 odstotkov (s 208 na 320 milijonov kubičnih metrov). »Vrednost gozdov se vsako leto poveča za 140 milijonov evrov, 680 zaposlenih zavoda za gozdove pa stane na leto 20 milijonov evrov,« je še dodal Oražem.
