Tiskane izdaje
»Na kalifornijski obali pogosto naletite na napis 'Najslabši dan za surfanje je še vedno boljši kot najboljši dan v službi'. Pri Slovanih, tudi izseljencih, le zamenjajte surfanje za gobarjenje in boste na dobri poti do ugotovitve, kaj je slogan tistih krajev. Slovani gobarijo, kot Američani hodijo v nakupovalne centre: kompulzivno, pogosto in z užitkom.«
Greg Marley, Chanterelle Dreams, Amanita Nightmares
Zamenjajte gobarjenje za nabiranje kostanja ali borovnic in ugotovitev bo, vsaj za Slovenijo, približno enako veljavna. Kar je v redu: nabiralništvo je zdrava oblika gibanja v naravi in omogoča pristen stik z njo. Pod določenimi pogoji je združljivo s skrbjo za naravno okolje in s spoštovanjem dela tistih, ki v travnike, gozdove in njive vlagajo svoj trud. Ne samo nabiralništvo, prosto gibanje v prostoru, ki ga ne omejujejo na vsakem koraku table »Privatna posest - prehod prepovedan«, je vrednota, ki omogoča za nas tako cenjen način življenja ob pohodništvu, planinarjenju, gorskem kolesarjenju ali veslanju.
Zakoni, ki določajo, da imajo v Sloveniji tudi nelastniki pravico prehoda čez zasebna gozdna in kmetijska zemljišča ter z nekaterimi omejitvami pravico nabiralništva na njih, so sicer utemeljeni v pozitivni tradiciji in ustavi, ki priznava socialno in ekološko funkcijo zasebne lastnine. Vendar niso samoumevno zagotovljeni: živimo v času svete lastnine in poskusi omejevanja pravic imajo močne in vztrajne zagovornike. Včasih nepremišljeno ravnajo tudi tisti, ki bi za ta javni interes morali skrbeti po svoji naravi. Občina Bohinj je brez pravih argumentov letos začela veslačem zaračunavati dostop do jezera in s tem poslala sporočilo, da je pravico prostega dostopa do javne dobrine mogoče zaobiti, če smo le dovolj zviti in zberemo ustrezno politično podporo.
Kultura in pravna ureditev, ki nam omogoča dostop do prostora, ne glede na njegovo javno ali zasebno lastništvo, je vrednota, za katere ohranitev se je vredno boriti. Toliko je odvisno od nje: način življenja, gibanje v naravi, vzgoja otrok v osebe, ki razumejo pomen okolja in narave kot skupnega.
A vendar je to le polovica zgodbe. »Kostanjeve vojne«, če lahko tako imenujemo dogodke letošnje jeseni, ko so se prebivalci nekaterih krajev uprli množičnemu prihodu nabiralcev gozdnih sadežev iz domovine in tujine, kažejo na drugo dimenzijo problema. Avtomobili, parkirani na travnikih in gozdnih poteh, nasmeteni gozdovi, prevrnjene gobe in prepolne košare (ko se nabiralniška strast spremeni v trofejno pogoltnost) so podobe, ki obiskovalcem narave, posebej v jesenskem času, niso tuje. Ko so se jezni domačini pred kamerami sklicevali na nespoštovanje zasebne lastnine njihovih zemljišč, so uporabili jezik, ki ga čas svete lastnine najbolj razume. Vendar mislim, da bistvo njihovega ogorčenja ni bilo v kršenju lastninske pravice. Gre za občutek, česa se na zemlji enostavno ne počne. Kakšen človek brez obzira do drugih s štirikolesnim motorjem divja po gozdnih poteh, so se morda spraševali. Kakšen človek nima najmanjšega spoštovanja do zemlje in do truda, ki ga nekdo vlaga vanjo?
V okoljski etiki je na podobno vprašanje z druge strani argumenta lastnine naletel filozof Thomas Hill v svojem vplivnem članku Ideali človeške vrline in ohranjanje naravnega okolja. »V moji soseski,« piše Hill, »je eno od hiš kupil bogat ekscentrik. Hišo je obkrožalo čudovito zelenje, trava in rože, senco ji je dajal velikanski star avokadovec. Ampak travo je treba kositi, za rože skrbeti, človek pa si je želel več sonca. Tako je drevo posekal, dvorišče pa prekril z asfaltom. Konec koncev je bila to njegova lastnina in on pač ni maral rastlin. Poseg je bil majhen, a me je vendar spomnil na površinsko rudarjenje na velikih območjih Apalačev. Seveda, v obeh primerih so obstajali razlogi za uničenje in upravičevali so jih s sklicevanjem na lastninsko pravico. Toda ne morem se izogniti čudenju: Kakšne vrste človek počne takšne stvari?«
Seveda, potrebujemo čim boljšo zakonodajo in učinkovito službo, ki bo skrbela, da se dejavnosti na prostem ne spremenijo v destruktivno plenjenje. Ne v smeri zapiranja v imenu zasebne lastnine, zamišljenih turističnih profitov ali parcialnega interesa ene izmed skupin - nesmiselni spori med planinci in kolesarji ali veslači in ribiči ne koristijo nikomur. Prostor je odprt, ker je odprt za vse, ki v okolju ravnajo odgovorno. Kar s Hillom imenujemo okoljska vrlina, je univerzalni pogoj, ki velja tudi onstran pogleda inšpektorja. Kako bom ravnal kot človek, za katerega je odprt prostor za vse, ohranjanje narave in spoštovanje dela drugih, enostavno dobro?
Vrline, tudi v odnosu do okolja in narave, se je na srečo mogoče učiti. Odprtost prostora, ki smo je v Sloveniji še deležni, obenem to učenje omogoča, kot je njena ohranitev odvisna od tega, da okoljsko vrlino osvojimo in ponotranjimo.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
