Okoljska etika: za ogrado
čet, 14.07.2016, 10:00
Okoljska etika: za ogrado
Bodeča žica je ena najbolj grafičnih podob sodobne krutosti človeka proti človeku.

Štiri stopnje krutosti je naslov serije grafik iz sredine 18. stol., v katerih angleški slikar moralističnih podob William Hogarth prikazuje moralni propad in kaznovanje izmišljenega junaka Toma Nerona. Na prvi sliki skupina otrok, med njimi mladi Neron, na vse mogoče in nemogoče načine kruto muči cestne pse in mačke. Ko Tom odrašča, raste tudi teža njegovih zlih dejanj, vse do umora. Zaradi zločinov Toma obesijo in na zadnji grafiki, naslovljeni Nagrada za krutost, vidimo njegovo razkosano truplo v anatomski secirnici, na dnu slike pa kot kruto povračilo usode psa, ki z zobmi vleče kos Neronovega drobovja.

Žičnata ograja je za nekatere vrste živali še zadnji žebelj na krsti. Foto Leon Vidic/Delo

Ideja, da je kruto ravnanje z živalmi moralno nedopustno, ker kaže na moralno pokvarjenost značaja mučitelja, ima v zgodovini etike daljšo tradicijo. Immanuel Kant, ki sicer trdno stoji na stališču, da ima človek neposredno moralno dolžnost le do drugih ljudi (vključno do samega sebe), tako zapiše: »Če človek ustreli svojega psa, ker mu ta ne zmore več služiti, s tem ni prekršil svoje dolžnosti do psa, saj pes ne more soditi, a vendar je s tem dejanjem zatrl in pri sebi izdal tisto človečnost, ki jo je dolžan izkazovati do ljudi. Da ne bi izgubil svoje lastne človečnosti, mora ravnati do živali dobrosrčno, saj tisti, ki je krut do živali, prav tako postane trd v svojem ravnanju z ljudmi.«

Prvi del štirih stopenj krutosti. Foto Wikipedia

Človeško moralno dolžnost do živali je mogoče in morda nujno utemeljiti tudi na bolj zavezujoče načine, ki v nasprotju s Kantom prepoznajo neposredno dolžnost do »psa«, četudi ta »ne more soditi« na tak razumski način kakor človek. A o tem naslednjič. Etično vprašanje razmerja med krutostjo do ljudi in krutostjo do živali namreč ponuja izhodišče za premislek dveh primerov, ki ju srečamo neposredno, tako rekoč pri nas.

Bodeča žica je ena najbolj grafičnih podob sodobne krutosti človeka proti človeku. Njeno bistvo, kakor ga dobro opredeljuje enciklopedična definicija, je v povzročanju in grožnji trpljenja: »Oseba ali žival, ki poskuša preiti skozi ali čez bodečo žico, utrpi bolečino in možne poškodbe.« Po zgodovinskem nastanku je merila na živali, a je kmalu postala primarna podoba človeškega nasilja in največjega omejevanja svobode: na frontah prve svetovne vojne, v taboriščih druge, na mejah hladno vojne Evrope in ponovno danes, ob ograjah navidezne trdnjave blagostanja, ki jo je treba braniti pred vdorom manj srečnih množic. V Sloveniji. Ker vsi poznamo njeno bistvo, če si to priznamo ali ne, žico poskušamo tam, kjer naj nelagodje ne bi imelo prostora (gre vendarle za počitniško taborišče!) evfemizirati v panelno ograjo, ki je najprej okrašena z bodečo žico le na vrhu, da jo predsednik vlade ob svojem obisku na limes lahko dobrohotno ukaže umakniti kot »napako«. A njeno bistvo ostaja.

Ironično, kot obrat Kantove formule v tem primeru krutost do ljudi prinese še krutost do živali. V vodilni svetovni znanstveni reviji Nature so nedavno objavili pismo skupine znanstvenikov, v katerem zapišejo: »Postavljanje ograj v delih Evrope ... povzroča smrt divjih živali, ki se zapletajo v bodečo žico, in ogroža težko priborjeno povezanost populacij vrst. Človeški davek begunske krize terja največjo politično pozornost. Istočasno pa številne ograje predstavljajo kršitev mednarodnih naravovarstvenih zavez.« V drugi znanstveni reviji, Plos Biology, je pravkar objavljena mednarodna študija tudi slovenskih avtorjev Varnostne ograje na mejah in divje živali: konec prekmejne paradigme v Evraziji?, ki te zaključke potrjuje: »Volkovi [v Sloveniji] so soočeni z resno grožnjo ... V izolaciji bi se soočili s pospešenim parjenjem med sorodstvom in ranljivostjo za demografsko stohastičnost. ... Za dinarskega risa je postavitev bodeče žice verjetno zadnji korak, ki bo potisnil populacijo v spiralo izumrtja.«

Negativni učinki logike ograjevanja ljudi in živali pa so segli tudi v širši kontekst družbenega odnosa do divje narave. Nestrpen in paniko vzbujajoč govor ter način vizualne komunikacije, ki ga je ustoličila begunska kriza, je segel v razpravo o zvereh v Sloveniji. Kjer znanstveniki, ki denimo volkove strokovno preučujejo, kakor v zgornjem članku opozarjajo na njihovo resno ogroženost, znani nasprotniki divje živali prikazujejo kot grozečo nevarnost in zunanjo grožnjo našemu, avtohtonemu, domačemu. Tako Kmetijsko gozdarska zbornica v svoji nedavni Peticiji za zmanjšanje škod po divjadi in zvereh: »Zagotovite obstoj kmetij na slovenskemu podeželju! ...Populacija medvedov in volkov se je v zadnjih desetletjih povečala do te mere, da sobivanje ni več strpno in vzdržno. Konfliktov je čedalje več. Pri ljudeh je prisoten stalen strah, da o pomorih živali sploh ne govorimo. ...Zveri desetkajo tudi ogrožene avtohtone pasme domačih živali, katerih genetska vrednost je nenadomestljiva in neprecenljiva.« In ne nepodobno znanemu kdor hoče begunca, pa naj ga vzame k sebi domov! zaključijo z zahtevo: »Zahtevamo, da odgovornost za varovanje premoženja prevzamejo tisti, ki se zavzemajo za intenzivno varstvo prostoživečih živalskih vrst.«

Tako gre to, ko se enkrat znajdemo za ogrado. Norišnica, za živali in ljudi. A ljudje, kot pravi Kant, zmoremo soditi z razumom in če to le hočemo, lahko ogrado zlahka podremo.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik, iz društva Ekologi brez meja, je prva zagovornica konceptaNič odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.



Okoljska etika: za ogrado

Ovire za ljudi in živali. Foto: Leon Vidic/Delo

Prijavi sovražni govor