Optimizem in pesimizem v dobi antropocena

Doktrina rasti je kontaminirana z ekonomizmom, v katerem rast BDP prekrije stagnacijo ali padanje človeške blaginje in stanja okolja.
Objavljeno
01. marec 2018 15.08
btav*Rcero Barje
Luka Omladič
Luka Omladič

Izraz antropocen je širšo medijsko pozornost dobil pred dvema letoma, ko je Mednarodna zveza geoloških znanosti pričela odločati o predlogu za novo oznako na časovnici geoloških obdobij. Eden izmed predlogov kot mejo postavlja petdeseta leta 20. stoletja, ko so radioaktivni ostanki jedrskih poskusov v ozračju zapisali tako rekoč neizbrisno sled v plasti, ki bodo gradile kamninske sloje prihodnje geologije. A razprava o antropocenu je mnogo širša od dileme geološke nomenklature.

Jedrske eksplozije so začetek antropocena. Foto Reuters

Na splošno gre za vprašanje, kdaj lahko govorimo o tem, da je človek postal določujoč dejavnik zemeljskega okolja. Sprememba sestave atmosfere in posledično podnebja zaradi izpustov toplogrednih plinov v času industrializacije je tak očiten primer, prav tako globalna sprememba zemeljskega površja ali pospešeno izumiranje vrst.

Res je, da človeška vrsta (kot vse ostale) spreminja okolje že ves čas svojega obstoja, kar v debate o antropocenu prinaša dimenzijo vprašanja, ali je njegov začetek smiselno postaviti precej dlje v preteklost, glede na vpliv izuma kmetijstva ali še starejše lovske spretnosti. A nobenega dvoma ni o skokovitem pospešku vpliva na okolje v moderni dobi. Enega izmed odmevnejših poskusov kako opredeliti ta pospešek je predlagala skupina okoljskih znanstvenikov pod vodstvom Johana Rockströma s konceptom planetarne meje.

Hipoteza govori o tem, da imajo antropogeni dejavniki spreminjanja okolja, denimo podnebne spremembe, izraba tal ali vodnih virov, svoje ireverzibilne pragove. Do njih so spremembe okolja sicer lahko velike, a še nekako omogočajo življenje v »varnem območju«. Ko so pragovi preseženi, smo na popolnoma drugem področju. Če se vprašanja, kako v okviru razvoja ostati znotraj okoljsko relativno varnih območij, zdijo peklensko težavna, bodo vprašanja, kako preživeti v okolju prekoračenih planetarnih meja, peklenska.

Ekomodernizem ali odrast?

Poleg poskusov, kako meje antropocena opredeliti na merljiv način, stoji drugi blok izziva, njegova normativna plat, torej etično in politično vprašanje, kaj moramo storiti. Ekomodernizem je pozicija, ki jo je leta 2015 v Manifestu začrtala skupina okoljskih akademikov in piscev liberalnega ideološkega okvirja, najprej kot polemični odgovor na po njihovem mnenju prevladujoča protimodernistična prepričanja dela okoljske skupnosti.

Dva bistvena elementa protimodernizma naj bi bila koncept omejitve rasti in pretirano pesimističen pogled na prihodnost človeštva v okoliščinah antropocena. Antropocen, menijo ekomodernisti, je lahko dober (»Dober antropocen terja, da človeštvo uporabi svojo družbeno, ekonomsko in tehnološko sposobnost rasti in s tem izboljša življenje ljudi, stabilizira podnebje ter zaščiti naravno okolje.«), pojem meje pa je zgrešen (»Kljub pogosti tezi o temeljnih 'mejah rasti' iz 70. let obstaja izrazito malo dokazov, da bo človeška populacija v bližnji prihodnosti presegla zmožnosti proizvodnje hrane ali porabila kritične materialne vire.«).

Bistveno drugače na izziv antropocena odgovarja skupina aktivistov in znanstvenikov, ki se identificira s projektom, poimenovanim odrast, kar je posrečen slovenski prevod za angleški oziroma francoski izraz degrowth in décroissance (tik pred izidom je slovenski prevod dela o njegovih temeljnih pojmih Slovar odrasti).

Rast BDP prekrije negativne učinke sedanje rasti. Foto Stefan Heunis/AFP

Od ekomodernizma se odrast ne razlikuje le po popolnoma drugačni oceni diagnoze stanja planeta, ki je s tega vidika v akutni krizi. Druga razlika je razumevanje rasti. Za ekomodernizem je rast kompleks, ki povezuje tehnološki razvoj, blaginjo, ki jo je človeštvu prinesla modernizacija, in dobrodejno prevlado ekonomskega ter političnega liberalizma. Negativni okoljski vplivi rasti so stranski učinek, ki ga je ob ustrezni skrbi mogoče »razvezati« od rasti, ne da bi bistveno posegli v njene tri navedene organske komponente.

Nasprotno odrast izhaja iz prepričanja, da je doktrina rasti kontaminirana z ekonomizmom, v katerem rast običajnih parametrov gospodarskega razvoja (BDP, potrošnje, proizvodnje, kapitala ...) prekrije resnično stagnacijo ali padanje človeške blaginje in stanja okolja. Še več, za to stagnacijo je dimenzija ekonomske rasti sama neposreden razlog. S tega vidika sta kapitalistično gospodarstvo in blaginja dejansko že razvezana, v dobi antropocena pa potrebujemo novo doktrino razvoja.

Kolumnist Mladine N'toko je pred kratkim v zapisu Nazaj k utopiji postavil pronicljivo vprašanje: Ali si politična vizija, ki ljudi nagovarja k odrekanju in skromnosti, res lahko obeta uspeh? Njegova ost je vsaj deloma usmerjena v protimodernizem, ki ni tuj nekaterim smerem okoljskega gibanja in razmišljanja. Poziv k skromnosti, še kako upravičen na načelni ravni, saj naraščajoče potrebe človeštva uničujejo podlago njegovega obstoja, vsebuje dve usodni pasti.

Prva je, kdo je tisti, ki naj bo skromen, in druga, kdo je tisti, ki k skromnosti poziva. Skromnost v svetu neenakosti in revščine je na tanki meji med vrlino in cinizmom. Ekomodernizem v zgoraj predstavljeni podobi ponuja pragmatično utopijo nadaljevanja istega k boljšemu, pri čemer pa zanika akutnost okoljske krize in ni prepričljiv glede razlage mehanizma, kako bo nadaljevanje istega k boljšemu res pripeljalo.

Na drugi strani, izziv odrasti – stališča, s katerim se sam identificiram – je največji prav v njegovem soočenju z modernizmom. Za izhodišče bi tu morali vzeti uvid, da modernizem, in njegova širša podlaga razsvetljenstvo, vsebuje več linij razumevanja napredka. To je modernizem onstran liberalno-kapitalistične matrice, za drugačno, bolj enako in bolj humano družbo v okoliščinah, ki bodo ob prekoračitvi planetarnih meja morda radikalno spremenjene. Optimizem razuma v časih, ki so dejansko temni, kakor je to izrazil okoljski filozof Dale Jamieson v naslovu svoje knjige o podnebnih spremembah Reason in Dark Time.

***

Eko blogi na Delo.si

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc
, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič
, asistent na oddelku17 za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savić
 je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanović
 je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik
, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič
 je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.

In Borut Tavčar, novinar Dela.