Pariški sporazum kaže jasen trend, priložnosti pa so še nejasne

»Izid pariške konference je vsekakor pomemben za gospodarstvo. To je prvi resni signal, da se, žal prepočasi, doba fosilnih goriv končuje. Seveda na kratkoročne naložbe in gospodarske odločitve, ki zadevajo obdobje prihodnjih petih let, sporazum še ne bo bistveno vplival. Za dolgoročne investicije, torej, na primer, za vse naložbe v energetiko ali promet, pa je jasno, v katero smer gremo. Prepričana sem, da se bo prej ali slej na agendi pogajanj pojavil davek na ogljik namesto kuponov in podobnega, ki bo v temelju spremenil stanje in bo tudi dejansko pomenil konec rabe najprej premoga, nato nafte in na koncu še plina. Davek na ogljik namreč zagovarjata tudi IMF in Svetovna banka ter veliko znanstvenikov. Gospodarstvo je zato pred resnim prestrukturiranjem, na prvem mestu v smer večje energetske učinkovitosti, kar lahko storimo takoj, saj ima to že danes pozitivne denarne učinke, tehnologije pa so na voljo, na drugem pa seveda v smer vlaganja in uporabe obnovljivih virov. Tisti, ki bo imel ali prodajal zlasti energijsko učinkovite projekte, med njimi so tako pametna omrežja kot nizkoogljične hiše, bo leta 2020 na varni strani,« je prepričana klimatologinja in članica Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) Lučka Kajfež Bogataj.

Uspeh Pariza

Dogovor v Parizu je po mnenju predstavnika Slovenije Uroša Vajgla z ministrstva za okolje in prostor rezultat različnosti držav in resnih omejitev, od tega, da ZDA niso hotele podpreti ničesar pravno zavezujočega, ker bi to moralo še skozi presojo kongresa, do tega, da sta Kitajska in Indija vztrajali, da ne bosta privolili v omejitve razvoja in bosta nadaljevali z izpusti, če razvite države ne bodo prenašale tehnologij, znanja in tudi denarja za trajnostni razvoj in prilagajanje na podnebne spremembe. Prav gotovo je zato uspeh, da je sporazum podprlo 195 držav, pri čemer je dodana tudi zaveza, da bodo omejile segrevanje planeta na največ dve stopinji Celzija, prizadevale pa si bodo za največ 1,5 stopinje.

Evropska unija bo že do leta 2030 zmanjšala emisije za 40 odstotkov, države članice si bodo bremena razdelile prihodnje leto. Še prej bo nov sestanek držav, kjer bodo ta cilj ocenili, zmanjšali ga ne bodo, pojavili se bodo kvečjemu pozivi k povečanju ambicij. »Cilj 40 odstotkov je za Slovenijo zahteven, vsak odstotek več pa še toliko bolj,« pravi Vajgl. Teš 6, kot pravi, pri tem ni problematičen, saj je vključen v trgovanje z emisijami, po tem načrtu pa se emisije vsako leto zmanjšajo za 2,1 odstotka, kar je pokrito z manjšim številom kuponov.

Glavno znižanje emisij bo Slovenija tako morala doseči v prometu (50 odstotkov emisij) in kmetijstvu (16 odstotkov emisij), ki poleg splošne rabe in odpadkov nista vključena v trgovanje z emisijami. »Srednjeročno je rešitev lahko zemeljski plin, dolgoročno pa so v ospredju elektrika in gorivne celice ter širitev uporabe javnega prevoza, spodbujanje kolesarjenja in hoje,« pravi Vajgl. Slovenija naj bi končno imela možnost vključiti gozdove v 40-odstotno znižanje emisij, saj gozdovi posrkajo na leto približno osem milijonov ton ogljikovega dioksida, po kjotskem protokolu pa so Sloveniji priznali 1,3 milijona ton.

Inovacije, ne prepoved

»Nacionalni cilji zmanjšanja emisij toplogrednih plinov lahko postanejo bolj ambiciozni, ne vemo pa, kako se bo to preneslo v naš pravni red. Sporazum iz Pariza sicer predvideva vračilo dela izgub. Ne bi si želel, da si Evropska unija spet postavi ambicioznejše cilje kot preostali svet, primer tega je bil kjotski protokol. Dekarbonizacijo potrebujemo, a potrebujemo tudi podporo v energetskih sistemih. Prednost bi morale imeti inovacije, ne zgolj prepovedi,« je na vprašanje o usodi Teša 6 v smislu začetka konca fosilnih goriv povedal generalni direktor Holdinga Slovenske elektrarne Blaž Košorok.

Pariški sporazum ne opredeljuje, za koliko se morajo znižati emisije do leta 2050, prav tako ni naveden rok za vrh emisij, zapisana pa je ogljična nevtralnost do konca stoletja. »Kaj natančno to pomeni, je odvisno od tega, koga vprašaš,« pravi Vajgl. Teoretično bi se nekaj držav lahko skrivalo za tem pojmom, saj bi lahko navedle, da ne izpuščajo več, kot posrkajo gozdovi, morje in tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljika. Napredek so sicer ponujene zaveze držav in določilo, da bo IPCC že leta 2018 izdal prvo analizo ukrepov za doseganje cilja 1,5 stopinje Celzija. Države bodo pravno zavezane slediti sporočilu IPCC.

Priložnosti in težave

Vajgl poudarja, da bo EU povečala finančne spodbude za zmanjševanje emisij in prilagajanje, za denar pa se bodo lahko potegovala tudi podjetja. Priložnost je, vsaj na začetku, tudi nujno povečanje razvojne pomoči za države v razvoju, napoved za prihodnje leto je 50-odstotno povečanje. To bo najverjetneje program podnebnega sklada, vlada pa se bo še odločila, kako bi vse skupaj lahko izvedla, najverjetneje s centrom za mednarodno sodelovanje. Tako bi bila pomoč povezana s projekti slovenskih podjetij, predvsem na Balkanu.

V Mitolu so emisije zmanjšali za 30 odstotkov, kurilno olje zamenjali z zemeljskim plinom, v načrtu je uporaba deževnice za hlajenje, zamenjali so tudi razsvetljavo. So med 169 podjetji, ki so podpisala petletno pogodbo z ministrstvom za okolje in prostor, da bodo z zmanjšanjem emisij zmanjšali tudi takso na emisije ogljikovega dioksida. »Že kar so sprejeli v Durbanu, je edino smiselno, sodelovati morajo vse države. Prej je EU samo zmanjševala konkurenčnost gospodarstva, v ZDA so odprli 3,8 milijona delovnih mest, tu so jih toliko zaprli. Pot mora biti normalna, ne taka kot v Nemčiji, kjer porabijo več premoga, ljudje pa za elektriko plačujejo zelo visoke zneske. Večjo težo mora dobiti gospodarstvo, vsi ti prispevki pri elektriki mu ne pomagajo,« meni Marjan Mateta, direktor Mitola. Dodaja, da bo dinamika ukrepov po Parizu še naprej počasna, vse bi se spremenilo, če bi se v Parizu dotaknili enotne cene ogljika. S slovensko politiko ni zadovoljen, tudi pogodba o zmanjševanju emisij je trda, zato je ni podpisalo več podjetij.