Tiskane izdaje
Vedno več kampanj pri nas in po svetu zahteva transparentnost - transparentnost poslov, transparentnost lastništva, transparentnost pri izdelavi izdelka..., in vedno več je tistih, ki zagotavljajo, da delujejo popolnoma transparentno.
Na razne načine nas prepričujejo, da delujejo prav tako, kot si mi želimo. Večina uporablja besede, ki so v tistem trenutku zaželene, pa velikokrat v resnici ne pomenijo prav ničesar - ena takšnih je zagotovo »domače«. Če se sprehodite med policami v trgovinah, temu napisu zagotovo ne boste ušli. Podobno je tudi z besedo »kakovostno« ali pa »pošteno«, ko pride do zapisanih poslanstev podjetij, pa mimo besed »lokalno«, »eko« in »bio« tudi ne moremo, v zadnjem času pa se jim pridružuje še pogosta raba besedne zveze »pravična trgovina«.
Katerim certifikatom zaupati? Foto Reuters
Za večino teh besed lahko stojijo tudi certifikati, za katerimi vedno stoji nadzor. A ker so naštete besede že kar ponarodele, jih velikokrat uporabljamo/jo tudi brez certifikatov v ozadju. To pa jim seveda jemlje verodostojnost in zaupanje, a za nas uporabnike je tako lažje. Na nečem piše tisto, kar si želimo prebrati in za nas je to dovolj. Pa je res?
Na tem mestu se moramo prav zato vprašati, koliko transparentnosti si mi v resnici želimo? Oziroma koliko časa in truda smo pripravljeni vložiti v iskanje odgovorov na svoja vprašanja? Res želimo vedeti, ali je bil nek izdelek pridelan brez izkoriščanja ljudi in z upoštevanjem vseh okoljskih standardov? Si res želimo vedeti, ali je oskrbovalna veriga v določenem podjetju v celoti neizkoriščevalska? Znamo res prepoznati kakovost? Kako pa bomo preverili, če je nekaj res domače? Nekaj teh odgovorov nam nudijo certifikati, za katerimi stojijo institucije, ki preverjajo njihovo verodostojnost, denimo ekološki certifikat, ki ga izdajajo organizacije za kontrolo in certificiranje, ki so v Sloveniji od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pooblaščene za izvajanje nadzora ekološke pridelave in predelave, ali pa certifikat pravične trgovine (FAIRTRADE), ki ga podeljuje od Fairtrade organizacije pooblaščena organizacija FLO-CERT.
A poleg teh dveh certifikatov obstaja še kopica drugih certifikatov, ki vsak po svoje postavlja merila in nadzoruje njihovo izvajanje. Na nas uporabnikih pa je, da izmed vseh izberemo tiste, ki zagotavljajo, da proizvajalci in podjetja pri svojem delovanju upoštevajo tista merila, ki so za nas pomembna.
Včasih je označb celo preveč. Foto Tadej Regent/Delo
A dogaja se, da smo uporabniki prav zaradi certifikatov še bolj zmedeni in prav zato se, kljub obstoju certifikatov, pojavljajo zahteve po večji transparentnosti. Zato tudi pri sebi ugotavljam, da vedno bolj zaupam ravno tistim, ki so v resnici popolnoma transparentni, a to od mene zahteva, da se prav v vsak izdelek, ki ga uporabljam, poglobim in poskusim dobiti informacije o celotni oskrbovalni verigi.
To pa ni vedno lahko ali celo mogoče. Če informacije niso dostopne, se moram odločiti, ali bom zamižala na eno oko in izdelek vseeno izbrala ali pač ne. Posledično sem prisiljena najti nadomestek ali se temu izdelku v celoti odpovedati.
Ugotavljam, da si transparentnost zagotovo želimo na področjih, kjer smo sami oškodovani zaradi netransparenstnosti, a po drugi strani, kjer so na naš račun oškodovani drugi, mi pa si na njihov račun lahko nekaj privoščimo, transparentnosti zagotovo ne želimo, ker to za nas pomeni odpoved in spremembo navade. Torej, hočemo transparentnost, dokler to nam ustreza, ko pa nas transparentnost nečesa stane, je pač ne zahtevamo več oziroma tudi če imamo informacije na voljo, jih ne želimo ali jih preprosto zavržemo z besedami »to ni moja stvar«, ali pa »koliko pa lahko en posameznik sploh spremeni« ali »revnejši pa si tega ne morejo privoščiti«.
In na tem mestu se ujamemo v začaran krog, iz katerega le redki zmorejo stopiti. In to so tisti, ki se ne predajo udobju, ampak konstano iščejo načine, kako svoje potrebe zadovoljiti tako, da pri tem ne bi izkoriščali drugih, niti ljudi niti okolja.
***
Eko blogi na Delo.si
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku17 za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
