»Zgrabila sem za borovničeve korenine in obvisela nad prepadom«

Petra Draškovič Pelc raziskovalka in fotografinja o ljubezni do narave, ki ji je tudi že rešila življenje.

Objavljeno
23. junij 2016 14.22
lvi*Kocevski rog
Simona Bandur
Simona Bandur

Niti opazila je ne bi, drobne zvezdice, ki si je utirala prostor med odpadlim listjem, če nanjo ne bi opozorila Petra Draškovič Pelc. Znamenje življenja, v katerem se skriva potencial mogočne jelke, je nekaj povsem običajnega v gozdu, a ga večina ljudi ne vidi. Sprehod z doktorico biokemije je še vedno sprehod, le da ga napolni z zanimivostmi, predvsem pa spremljevalcu odpre čutila in ga spremeni v opazovalca.

Najbolj na kratko in jedrnato je opisana že na njeni spletni strani: Petra Draškovič Pelc je radovedna raziskovalka, profesionalna fotografinja, popotnica, ljubiteljica narave, turistična vodnica, pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti. Odkar se je preselila v Kočevje, je njen življenjski prostor postal tamkajšnji gozd, podobno kakor so bili v otroštvu gozdovi v okolici Zgornje Polskave na Štajerskem ali v času študija Ljubljansko barje.

Sožitje

»Obožujem vonj gozda v dežju ali ples drevesnih krošenj ponoči pod svetlikajočimi se zvezdami in ob bleščeči srebrnini, ki jo seva mesec,« je zapisala pod fotografijo, ki jo je v seriji mnogih objavila na straneh Znanosti v Delu. Tudi ko sva se srečali, je gozd dišal po dežju, skozi visoke krošnje so rinili soji sončnih žarkov. Šli sva po delu Roške pešpoti (v celoti je dolga 60 kilometrov), ki je označena z medvedjo šapo. Tabla obiskovalca že na začetku spomni, da je na območju pragozdnega rezervata, ki ga je iz vsakršnega gospodarjenja izločil že gozdar dr. Leopold Hufnagel davnega leta 1892, kar je le dvajset let za tem, ko so ustanovili prvi narodni park na svetu, ameriški Yellowstone.

Medvedja šapa obiskovalca spomni, da je na območju pragozdnega rezervata. Foto: Leon Vidic

»Pragozd se je ohranil tudi zato, ker ljudje niso vstopali vanj, vsaj množično ne, predvsem pa je bila v tem delu izključena vsakršna gospodarska raba,« je poudarila Petra. Bili sva na območju, ki je varovalni pas pragozda in je zato že na prvi pogled drugačen od običajnega gozda; tam brez sledu o človekovih posegih mirno trohnijo odmrla drevesa, iz njih vznikajo nova, življenjski krog je začutiti bolj kot kjerkoli drugje. Prisluhnila je zvokom, in ne da bi pokukala v brlog ali duplino, orisala dnevni ritem tamkajšnjih prebivalcev. Tisti, ki jih najbolj povezujemo s kočevskimi gozdovi, medvedi, živijo nam skoraj prikrito življenje, morda le sledi v blatu, preobrnjeni kamni ali popraskana drevesa nakazujejo, da so vendarle tam.

Petra nad prepadom

O njih pripoveduje z glasom, ki je skoraj pritajen in – vsaj tako se zdi – prilagojen stopnji jakosti gozda (predvsem pa nikakor ni na ravni, kakršno bi pregovorno pripisali Štajerki). Tako si jo je tudi zelo lahko predstavljati, kako se približuje medvedji družini; ta jo opazi in se – ne da bi se posebej vznemirila – počasi umakne. V enem takih trenutkov je nastala fotografija mladičkov, ki sta se ji zazrla v objektiv in se nato povzpela na drevo. Na koncu so vsi trije z mamo odšli naprej v dolino, kakor je opisala.

Petra v veščini približevanja živalim ne vidi nikakršne znanosti, čeprav ji ljudje res pravijo, da se zna očitno dovolj umiriti, da živali ne čutijo napetosti. »Če te spustijo v intimno okolje – ne glede na to, ali je to hermelin ali medved ali nenazadnje detel – če začutijo, da jih pri tem ne vznemirjaš, jih lahko mirno fotografiraš. Zlasti pri medvedih pa je tako, da človeka velikokrat že prej zaznajo in zavohajo, zato se ponavadi umaknejo,« je dejala.

Fotoaparat je postal njen stalni sopotnik po naravni poti. »Ves čas me je zanimalo vse, kar se dogaja v naravi. In tako sem se takoj na začetku študija pridružila študentom biologije ter se udeleževala terenskih akcij. Potem sem to začela početi tudi sama, a s fotoaparatom.« Zanj jo je pravzaprav navdušil že profesor na gimnaziji. »Ko je gledal fotografijo, ki sem jo naredila z navadno 'trotlco', me je vprašal: Kateri filter pa si uporabila? Odvrnila sem mu, resda malo v šali: Kaj je to filter?« Profesor jo je nato spremil v Avstrijo, kjer so nabavili njen prvi fotoaparat. »Te spodbude sem bila zelo vesela. Verjetno bi šle moje poti danes malo drugače, če ne bi imela takšne izkušnje.«

Draškovič Pelčeva se je za fotografiranje narave navdušila že kot študentka. Foto: Leon Vidic

Med študijem je s fotoaparatom raziskovala predvsem Ljubljansko barje, podobno je v vsakem od življenjskih obdobij blizu doma našla prostor, kjer je potešila željo po stapljanju z naravo. Dokler ni šla leta 2003 za tri mesece na Aljasko, kjer se je med drugim pridružila znanstvenoraziskovalni ekipi, in odkrila, da jo neznansko privlačita terensko delo in širna pokrajina, ki ji gospodujeta svetloba in hlad. »Potem sem razmišljala samo še o tem, kako bom dovolj zaslužila, da bom lahko šla spet tja!«

Vrnila se je leta 2004, tudi tokrat je potovala sama in raziskovala dele, ki jih prej ni, je doživeto pripovedovala in dodala: »No, na koncu pa sem skoraj ostala tam.« Prva misel, ki se ob tem porodi, je, da se je najbrž zaljubila, toda v resnici je bil dogodek precej bolj filmski, v slogu dokumentarne serije I Shouldn't Be Alive ali pa vsaj nekoliko bolj dramatične različice slovenske Pavle nad prepadom. Zadnji dan potovanja jo je še gnala sla po fotografiranju.

»Na pobočju gore v bližini glavnega mesta so se pasle gorske koze, ki sem jih hotela fotografirati. A jih nisem našla, zato sem se začela vračati. Ko sem se izogibala slapu in se prerivala skozi grmičevje, mi je naenkrat zmanjkalo podlage. Zgrabila sem za borovničeve korenine in obvisela.« Pod njo je bilo tristo metrov globine in še danes ne ve, kaj je bilo močnejše – njene roke ali koreninice, kajti na njih je visela 17 ur. Vmes je bila noč, ko si je dopovedovala, da je ne sme zebsti, pa reševalna akcija s helikopterjem, ki jo je obletaval, ne da bi jo kdo opazil, kajti oblečena je bila v barve, ki so se (v tem primeru povsem neprikladno) zlile z okolico ... Rešili so jo kriki na pomoč – zaslišal jih je možakar, pri katerem je stanovala; on je tudi sprožil akcijo in jo šel z reševalci iskat.

Ob robu pragozda, označenega s staro tablo Rajhenavški Rog ter prepredenega z visokim drevjem in trohnečimi debli, na debelo obraslimi z mahom, je njena pripoved zvenela še bolj dramatično, čeprav jo je povedala povsem mirno. Odgovora na vprašanje, kako je zdržala, še vedno ne ve, vsekakor pa izkušnjo jemlje kot potrditev dragocenosti življenja in hkrati moči, ki jo premore človek v boju za življenje.

Tabla, ki označuje pragozdni rezervat, nedotaknjen vse od leta 1892. Foto: Leon Vidic

Simbioza gozdarja in doktorice biokemije

Temu, kar počne zdaj, pravi uporabna znanost. Od strogo laboratorijskega dela se je resda oddaljila – kot mlada raziskovalka je delala na Kemijskem inštitutu, nato v podjetju za laboratorijsko in procesno opremo Bia – vendar je še vedno vpeta v ta svet.

Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sodeluje pri projektu LIFE DINALP BEAR (upravljanje in varstvo rjavega medveda v Severnih Dinaridih in Alpah), s katerim poskušajo ljudi ozavestiti o sobivanju s to zverjo. Petrin del sodelovanja zajema ekoturizem, področje, na katero se je »preselila« pred dobrim letom. Lani je namreč začela samostojno pot kot fotografinja, prav v tem času je pridobila tudi licenco za turistično vodnico in pripravlja izlete po Kočevski in Sloveniji, večinoma fotografsko in poljudnoznanstveno obarvane.

Iz ljubiteljstva se je razvila še ena dejavnost: Elenorine žajfe oziroma naravna mila, ki so jim lani v okviru omenjenega projekta podelili oznako »medvedu prijazno«. Nepoznavalcu se pri tem vsili misel, kaj v milu pa je sicer medvedjega. Gre za izdelke, ki promovirajo do medvedov prijazne prakse in ozaveščajo o ogroženosti te zveri v lokalnem okolju, je pojasnila. Njena mila imajo obliko medvedje šape ali drugih motivov iz gozda in so po svoje nekakšen simbol njene zakonske zveze: mož Stane Pelc je gozdar, ona doktorica biokemije. Dala jim je tudi vonj kočevske jelke, ki je najbolj značilna za to območje. Njihova kraljica, pravzaprav kraljica Roga, kakor so jo poimenovali, je mogočna petstoletna dama, ki jo lahko v sklenjen objem stisne le kakšen pravljični orjak. Najine razklenjene roke ji niso prišle niti do polovice ...

Kraljica Roga, petstoletna kočevska jelka. Foto: Leon Vidic

Zamujeni trenutek?

V gozd gre, kadar le lahko. Tja jo, kakor je zadovoljna ugotavljala, vodijo že delovne obveznosti, a tudi ko teh ni, se rada zateče med drevesa. »S fotoaparatom.« Prav vedno s fotoaparatom? Kakor ujeta pri šibki točki se je nasmehnila in odkimala: »Ne vedno ... Nekoč sva šla z možem na lepo razgledno točko na Kočevskem. Rekla sem: Pustiva tokrat aparat doma. In res sva brez njega obsedela na obstenju in gledala zahajajoče sonce. Takrat sva edinkrat do zdaj videla orla belorepca, kako je zakrožil nad Kolpsko dolino.« Zamujeni trenutek? Ne, kajti če bi bila takrat tam s fotoaparatom, bi verjetno mrzlično začela iskati pravi objektiv in se bala, da bo zamudila trenutek. »In verjetno bi ga res zamudila,« je pomirjeno rekla, »tako pa je tista veličina ostala trdno zapisana v spominu.«