Plastika je novi azbest

Akcija Očistimo svet 2018 je radikalen odziv naših rdečih krvničk na neznosno stanje.
Objavljeno
14. februar 2018 16.44
Nara Petrovič
Nara Petrovič

»V zadnjih desetih letih se je količina plastike v oceanih podeseterila. Pred desetimi leti smo je v Pacifiku namerili pet kilogramov na kvadratni kilometer, letos je je že 50 kilogramov na kvadratni kilometer,« je ob klepetu na uvodni večerji na nedavni konferenci Očistimo svet 2018 navrgel Charles Moore.

Charles je legendarni morski volk, preplul je oceane in samo v severnem pacifiškem krožnem toku skupno preživel več kot tri mesece. Pripovedoval je, kako je nekoč naletel na veliko zaplato, sestavljeno iz ribiških mrež in boj, v katero se je ujelo še kup drugih predmetov. Stopil je na ta 10 x 3 metre velik »otok« in se počutil kot kapitan Cook.

In posledice ...

Z mladeničem Winom, ki proučuje stanje plastike v oceanih, sva se pogovarjala, kakšna je življenjska pot lahke plastike, ki jo nosijo tokovi. V zelo tehničnem jeziku je opisal, kako večji kosi tanke plastike počasi razpadajo na manjše in se kot mreža razpredajo po površini ter zbirajo nase slabše topne snovi, večinoma naftnega izvora, a tudi organske maščobe, vlaknine, druge drobce in tako naprej. Na tak »substrat« se naseli razno morsko mikroživlje. Obtežene drobcene »boje« se potopijo nekaj centimetrov do decimetrov in od tam še hitreje najdejo pot v trebuhe nekoliko večjih morskih organizmov ter vstopijo v prehransko verigo.

Težko je vedeti, kaj bodo sintetične snovi v tolikšnih količinah prinesle planetni biosferi, zlasti v smislu evolucije, v obdobju tisočletij ali celo milijonov let. V prvi fazi bodo vsekakor prinesle pretrese in nihanja, številne življenjske vrste bodo zdesetkane ali pa bodo celo izumrle, nekatere druge bodo dobile več prostora in se razbohotile. Tudi če biosfera plastike ne bo integrirala, jo bodo v milijonih let prekrile plasti sedimentov in ne bo več škodljiva. Takrat nas, ljudi, kakor se definiramo zdaj, ne bo več. Morda, kdo bi vedel ...

Bolj nas zanimajo kratkoročne posledice v prihodnjih desetletjih, ki zadevajo nas, ljudi, kakor se opredeljujemo zdaj, in življenjske vrste, od katerih je neposredno odvisen naš obstoj. Izrabil sem priložnost, da Charlesu in Winu postavim vprašanje, ali se jima zdi, da bi lahko plastika že kaj kmalu postala enako zloglasna kot azbest ali DDT.

Charles je izstrelil kot iz topa: »Saj je že! Znanstveniki, ki res dobro poznajo problem plastike, jo že prepoznavajo kot takšno. In količine, ki nekontrolirano uhajajo v okolje, so gromozanske. Razsežnost posledic bomo lahko ocenjevali šele retrospektivno.« Win je le prikimal.

Septembra bomo spet čistili svet. Foto Marit Kuusk

Kasneje je Enzo Favoino iz Zero Waste Europe dodal: »A moramo paziti, da vse plastike ne mečemo v isti koš (dobesedno in v prenesenem pomenu). Plastika je genialna snov. Težave so sistemske in tudi rešitve bi morale biti sistemske.«

(Kaj se je dogajalo na konferenci, lahko preberete v prispevku Jane Lavtižar.)

Čemu (še) ne ukrepamo?

Sto let je trajalo od okritja DDT do njegove prepovedi v številnih državah sveta (leta 1972). Podobno se je zgodilo z azbestom. Ta je bil sicer znan že od davnin, a njegova uporaba se je razmahnila v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Val prepovedi je v številnih državah sledil šele v 80. in 90. letih. Tako DDT kot azbest se še masovno uporabljata, a danes sta v glavi slehernika na seznamu nevarnih snovi, ki se jim je treba izogibati.

Težko si je predstavljati, da bi v Sloveniji otroke v šolah zapraševali z DDT ali da bi delavci še smeli ravnati z azbestnimi ploščami brez temeljite zaščite, plastika pa je dobesedno povsod.

Tako rekoč nemogoče je kupiti živilo, ki ni nikoli prišlo v stik s plastiko. Semena namočimo na plastičnih pladnjih, sadike vzgojimo v plastičnih posodah, rastlinam so v oporo plastične vrvi, mreže, količki, plodove naberemo s plastičnimi rokavicami v plastične gajbice, čistimo in sekljamo jih z noži s plastičnimi ročaji na plastičnih deščicah. Skuhane in posušene jedi shranimo v embalažo, ki je vsaj malo plastična. Ulično hrano dobimo zavito v tanko plastificiran papir, kavo v kartonske skodelice s plastičnim premazom, razne pijače pijemo skozi plastično slamico iz plastenke ali pločevinke (v kateri je prav tako plastični premaz), prigrizke zaužijemo s plastičnimi vilicami s  plastičnega krožnika. Še oblačimo se v plastiko: poliester, najlon, lycro, poliamid, elastan ...

Mogoče bodo slišali ali pa vsaj videli. Foto Nele Hendrikson

In ker je plastika tako rekoč povsod, je ne vidimo več – posledice njene rabe pa najraje kar zanikamo. Kakor pri azbestu in DDT bo tudi pri plastiki trajalo še mnogo desetletij, da bomo priznali in prepoznali razsežnost posledic – ko bodo že res bodle v oči. Kako pa bi sploh preživeli brez nje, se sprašujemo. Preživeli bi tako, kot smo zmogli preživeti pred pol stoletja, kar niti ni tako daleč nazaj.

Sintetične materiale bomo, seveda, zagotovo uporabljali še naprej, ampak treba jih bo narediti varne in zagotoviti, da se bodo kot surovine zanesljivo vračali v predelavo, da se jih bo dalo v neskončnost reciklirati in da ne bodo imeli škodljivih stranskih učinkov. Številni znanstveniki raziskave že usmerjajo v tej smeri. Vprašanje je le, kdaj jim bomo znali prisluhniti in vse skupaj prenesti v prakso.

Za več posluha


Globalna podjetja niso neumna, čeprav so zaradi velikosti okorna. Prilagajajo se razmeram na trgu. In te razmere narekujejo spremembe v smeri zelenega, ekološkega, čistega, trajnostnega. A realnost je takšna, da za preživetje na izredno konkurenčnem trgu morajo igrati umazano, naj si še tako želijo igrati čisto.

Pravila igre bi se morala hkrati spremeniti enako za vse: tako v rudnikih v Afriki in Aziji, v industrijskih obratih na Kitajskem in naftnih vrtinah na Bližnjem vzhodu kot pri kmetih v Latinski Ameriki, tehnoloških gigantih v ZDA in trgovcih v Evropi. Na žalost je trg prekompleksen, da bi ga celovito regulirali na podlagi globalnega strinjanja.

Globalne regulative bodo prišle na koncu, ne na začetku – če se zedinimo ljudje in zahtevamo enaka pravila za vse. Odpadki, ki jih proizvaja trg, zadevajo človeštvo kot biološki pojav in imunski sistem človeštva se odziva v obliki raznih pobud za čisto okolje – odziva se presenetljivo podobno, ne glede na družbeni kontekst.

Kaj vse se najde v naravi po nepotrebnem. Foto Marit Kuusk

Akcija Očistimo svet 2018 je radikalen odziv naših »belih krvničk« na neznosno stanje – hkrati in povsod na planetu. Na konferenci v Estoniji sem bil že deveto leto zapored priča neverjetni odločnosti, kljub ogromno nejasnostim, kako se zadev sploh lotiti – a tokrat nas je bilo več kot 200 iz 86 držav. Volja in odločnost teh ljudi sta tako veliki, da nekako najdejo pot v še tako kaotičnih državah, kot so Afganistan, Kongo, Jemen in druge.

Glas, ki se bo slišal po planetu 15. septembra 2018, se bo razlegal v številnih jezikih, a hkrati bo eden. Sporočal bo: V težavah smo skupaj. Zdaj ni pomembno, kdo jih je povzročil. Pomembno je, kdo jih rešuje. Skupno reševanje težav je hkrati tudi zabavno – že zato je vredno biti zraven!

Jaz sem zraven, da praznujem fenomenalno globalno sodelovanje, proaktivno, brez kazanja s prstom na druge (iz naslonjača!), z mobilizacijo genialnosti ljudi v tako mojstrsko zastavljeni strukturi, da bodo velike odločitve milijonov posameznikov že same po sebi prerasle v spremembo. Regulative bodo samo prepoznale, evidentirale novo vedenje, ne bo jim ga treba vsiljevati.

Saj vem, to si je težko predstavljati. A kot pravijo: upanje umre zadnje. Tako daleč smo že, poti nazaj ni ... 15. septembra čistimo Zemljo. Zaupam, da boste zraven. Oblikujemo tudi strategijo, kako sistemske spremembe vpeljati povsod, da bo upravljanje virov že kmalu drugačno, kot je zdaj. A pustimo to za kak prihodnji blog ...


***

Eko blogi na Delo.si


Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc
, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič
, asistent na oddelku17 za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savić
 je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanović
 je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik
, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič
 je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.

In Borut Tavčar, novinar Dela.