Za tono plastičnih zamaškov 260 evrov

Po desetih letih zbranih desetkrat več zamaškov. Z njimi vsako leto pomagajo petdesetim otrokom.

Objavljeno
18. februar 2016 20.24
Dobrodelno zbiranje zamaškov otrok iz vrtca Ledine. Ljubljana, 17. februar, 2016.[vrtci,vrtec Ledine,dobrodelnost,zamaški,otroci,zbiranje]
Saša Bojc
Saša Bojc

Ljubljana –Odkupna cena kilograma plastičnih zamaškov je pičlih 0,26 evra, za srednje velik smetnjak za plastiko, v katerega jih gre približno 30 kilogramov, je mogoče iztržiti le 7,80 evra. Za tono zamaškov (260 evrov) pa je treba napolniti kar 34 smetnjakov.

Zbirne točke za plastične zamaške se zadnja leta množijo. Najdemo jih v večini šol in vrtcev, knjižnicah, zdravstvenih domovih in podjetjih. Zbirajo jih humanitarna društva in posamezniki, večinoma za otroke, ki jim bodo s tako zbranim denarjem plačali operacijo, protezo ali terapije. Pa zamaški glede na izkupiček res lahko spreminjajo življenja?

»Tako kot druga podjetja smo pogosto dobivali prošnje za donacije, in ker imamo možnost, da lahko predelamo plastične zamaške, smo se odločili, da bomo tistim, ki so pripravljeni narediti kaj dobrega za okolje in sočloveka, stopili naproti,« je povedal Miran Lenko iz podjetja za reciklažo MPI z Žerjava na Koroškem, katerega glavna dejavnost je predelava izrabljenih svinčenokislinskih akumulatorjev in drugih odpadkov na podlagi svinca. Zamaške odkupujejo in predelujejo od leta 2007, od tedaj pa se je število humanitarnih društev, s katerimi sodelujejo, povzpelo že na okoli petindvajset. Lenko meni, da humanitarci na ta način pomagajo 50 ljudem na leto. Leta 2007 so predelali 30 ton zamaškov, lani pa so jih kar 300 ton. Po njegovem mnenju gre to pripisati vse večji socialni stiski ljudi.

Dobička ni

Plastične zamaške, ki so izdelani predvsem iz polietilena, predelajo v drobljenec, tega pa od njih odkupujejo podjetja večinoma iz Češke in Poljske, ki iz njega izdelujejo preproste izdelke skorajda brez vrednosti, kot so, denimo, plastični zabojčki za sadje, lončki, letvice in podobno. »Dobička v tem ni. Nekatera plastika nima posebne vrednosti, in če bi ta drobljenec prodajali na trgu, bi zanjo iztržili še 30 do 40 odstotkov manj. Podjetja, ki jo od nas odkupujejo, pa so zanjo pripravljeni odšteti malo več, ker vedo, za kaj namenjamo denar,« je še pojasnil.


Lani so znižali odkupno ceno zamaškov za 13 odstotkov, s 300 evrov na 260 evrov, saj bi drugače podjetje, kot pojasnjuje Lenko, s to dejavnostjo imelo celo izgubo. Njihovi tovornjaki tudi sami pobirajo zamaške iz skladišč, kadar imajo prostor in čas, pri prevozu pa sodeluje tudi vojska in še marsikdo, ki se poda na Koroško. »Gre za celotno verigo udeležencev, še zlasti zavzetih posameznikov, ki v to (prostovoljno) delo vložijo tudi čas in denar, da lahko komu pomagajo, hkrati pa poskrbijo za okolje. Ko se neka zbiralna akcija konča, to je ponavadi v enem šolskem letu, temu otroku tudi mi primaknemo nekaj bodisi za nakup proteze bodisi v obliki finančne pomoči,« je še povedal sogovornik.

Absurd

V društvu za pomoč otrokom s posebnimi potrebami Vesele nogice zbirajo zamaške že četrto leto, pomagajo jim vrtci in šole ter nekaj podjetij.»Tako zbrani denar razdelimo med tiste, ki ga najbolj potrebujejo. To se odločimo na podlagi prošenj naših članov, staršev otrok s posebnimi potrebami, ki denar porabijo za terapije, nakup zdravstvenih pripomočkov ali prebroditev finančne stiske. Tako zbranega denarja je veliko premalo, da bi lahko pomagali vsem pomoči potrebnim, predvsem pa je absurd, da zdravstvene in socialne težave otrok s posebnimi potrebami rešujemo s plastičnimi zamaški,« je kritična Spomenka Valušnik, ustanoviteljica društva Vesele nogice. Sogovornica opaža, da je zbiranje zamaškov ljudem večinoma že prišlo v navado.

Pomaga tudi vojska

V športno-humanitarnem društvu Never give up so se zbiranja zamaškov lotili še prej, leta 2010, ko sta zbiralno akcijo zagnala Blanka in Iztok Pratnemer za svojega sina Anžeta in bila do pred kratkim (prostovoljska) gonilna sila tudi za druge, ki potrebujejo pomoč.

Po besedah Mateja Markoviča, ki koordinira zbiranje, so v društvu od leta 2010 na takšen način pomagali okoli petnajstim posameznikom, zdaj že po trem na leto, saj se količina zbranih zamaškov povečuje. Vsako leto jim uspe zbrati od 60 do 70 ton. »Poleg članov, njihovih družinskih članov in prijateljev, ki pogosto poskrbijo tudi za prevoz, nam pomagajo tudi Slovenske železnice, ki so nam odstopile prostore za skladiščenje, ter Slovenska vojska in podjetje MPI, ki poskrbita za prevoz. Tako se izognemo dodatnim stroškom. Znižanje cene s 300 na 260 evrov za tono je kar občutna, a zavedati se je treba, da vsak zamašek šteje,« je sogovornik poudaril tudi vlogo zamaškov pri ozaveščanju otrok in odraslih.

V Vrtcu Ledina v Ljubljani zbirajo plastične zamaške že od leta 2009. Po nekaj letih zbiranja za Lano Božič Aragović (z zelo redko dedno boleznijo hiperekplesijo), ki je obiskovala tudi Vrtec Ledina, zamaške od septembra lani zbirajo za skoraj sedemletno Lindo Mandelj iz Vrhpolja pri Ivančni Gorici, ki ima celebralno paralizo. Količina zbranih zamaškov se povečuje iz leta v leto, zato so majhne škatle, ki so jih v začetnih letih imeli v posameznih igralnicah, že zamenjali smetnjaki.

Na njih je napisano tudi, za koga zbiralna akcija poteka, otroci pa k njim pohitijo tudi, ko za zajtrk ali malico dobijo jogurt ali mleko, ki ima zamašek na navoj. Vzgojiteljica skupine Krtek (od pet do šest let) Meta Podržaj je povedala, da jo tedaj opomnijo, češ, saj ne boš poslala zamaškov v kuhinjo. »Moraš jih spraviti in nesti gor, da ne boš pozabila, mi pravijo. Potem jih nesemo kar skupaj,« pove sogovornica. Za koga so ti zamaški, zelo dobro vedo tudi otroci, vsaj iz njene skupine (na fotografiji). Na vprašanje, komu z zbiranjem pomagajo, hitro izstrelijo vse podrobnosti o deklici, pa tudi to, da »če ji damo zamaške, bo lahko hodila na terapije«. Vsak mesec jih zberejo po štiri vreče, kar je okoli 120 kilogramov, vzgojiteljica Meta Podržaj pa jih odpelje k družini Mandelj, saj stanuje v sosednjem kraju. Za deklico je izvedela s plakata v trgovini, kjer je prav tako nastavljena zbirna škatla.

Lindina družina že več kot dve leti zbira tako rekoč vse, kar je mogoče reciklirati; poleg zamaškov še kartuše, odpadne baterije, pločevinke, papir in karton, pri tem pa ji pomagajo posamezniki in zavodi oziroma ustanove iz vseh koncev Slovenije. Lindina mama Štefka Mandelj je pojasnila, da je Linda zaradi zdravstvenega zavarovanja na leto upravičena do tedenske rehabilitacije na Oddelku za invalidno mladino Stara Gora, dvakrat na leto do 14-dnevne delovne terapije, fizioterapije in logopeda v Centru za zdravljenje bolezni otrok Šentvid pri Stični ter dvakrat na mesec po eno uro fizioterapije in po eno uro delovne terapije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. »To je mnogo premalo. Z zbiranjem vseh naštetih odpadnih surovin pa zberemo toliko denarja, da ji lahko plačamo še po dve dodatni terapiji na teden čez vse leto. Poleg tega veliko vadimo tudi doma,« je povedala in dodala, da je vse to že pripomoglo k hčerkinemu napredku, ki pa je pri njeni obliki bolezni počasen. Na vprašanje, iz katerega od materialov je mogoče iztržiti največ oziroma ga je najvredneje zbirati, nima odgovora, saj je cena odkupa vseh teh surovin zelo nizka. Na svoj naslov pa prejemejo oziroma jim pripeljejo največ starega papirja.