Po nojevsko
čet, 31.08.2017, 10:00; spremenjen: 12:02
Po nojevsko
Nihče ne pove, da je za telefon moralo umreti nekaj goril 
in nekaj ljudi.

Pogovor ob nedeljski kavi (vse je mirno, sije sonce, toplo je, nič nam ne manjka) nanese na dejstvo, da nekatere podvrste goril, ki živijo v Kongu, izredno hitro izginjajo. Živijo namreč na področju, kjer so tudi nahajališča koltana. Na njihovo ozemlje vdirajo rudarji in ilegalni lovci, ki pripadnike te živalske vrste iztrebljajo izredno hitro. Njihovo število se je v 20 letih zmanjšalo za 80 odstotkov samo zaradi pohlepa ljudi.

A čisto vsem ni vseeno, če te živali preživijo ali ne. Nekateri so za njihovo preživetje pripravljeni žrtvovati celo svoje življenje. Na aktiviste so predstavniki tistih, ki se želijo polastiti tega prostora, že večkrat streljali, nenehno jim grozijo in se na vse pretege trudijo, da bi jih odgnali. A oni vztrajajo. Imajo sploh kakšno možnost, da jim uspe? Če ne bodo poskusili, ne bodo nikdar vedeli.

Bodo ostale le slike in kipci? Foto: Zvone Šeruga

In kaj počnemo mi? Sedimo ob skodelici v kave v eni izmed najbolj razvitih držav na svetu, daleč stran od goril in peščice aktivistov, ki se borijo za njihovo preživetje. V rokah imamo vsak svoj pametni telefon, katerega nujna sestavina je tudi prej omenjeni koltan, in se ne zavedamo, da je za to, da ga lahko uporabljamo, moralo umreti nekaj živali in tudi nekaj ljudi. Ko si bomo zaželeli nov telefon, ker je aktualni pač že malo zastarel, bo za njegovo proizvodnjo spet umrlo nekaj goril in nekaj ljudi. A nam bo vseeno, ker nam tega pač nihče ne pove. Tega ni v nobeni reklami za pametni telefon, na nobeni spletni strani proizvajalca, v nobenem blogu, o tem se nihče ne pogovarja.

Nikjer ni opozorila, da telefon vsebuje krvave snovi. Foto: Reuters

Pa vendar so te informacije dostopne vsem nam, še posebno vsem, ki imamo pametne telefone, saj lahko informacije kadar koli najdemo na svetovnem spletu. A za to našega pametnega telefona ne uporabljamo. Raje si bomo oprali vest z izgovorom, da bi morali za to, da ne bi nihče umrl med izkopavanjem materialov  za proizvodnjo telefona, poskrbeti proizvajalci in mogoče država, ki bi to lahko preprečila. Mi smo vendar samo uporabniki. In to napravico res nujno potrebujemo. Brez slabe vesti in brez občutka odgovornosti.

Pa je to res? Smo potrošniki res brez odgovornosti? Si lahko res privoščimo vse, če imamo le dovolj denarja? Lahko resnično do onemoglosti izkoriščamo druge ljudi in živali in naravo, da je le zadoščeno našim »nujnim potrebam«? Se sploh kdaj vprašamo, kako bi bilo, če bi bili mi na drugi strani? Če bi bili mi prebivalci države, kjer zaradi zasluižka peščice divja vojna, v kateri je umrlo več milijonov ljudi? Kjer je vsak dan vprašanje, ali bomo sploh preživeli, pa samo delamo, da bi preživeli sebe in svoje otroke?

Kopljejo surovine, novih telefonov iz njih pa si ne morejo privoščiti. Foto: AFP

Kako dolgo bomo lahko še po nojevsko tiščali glavo v zemljo in se delali, da se nas nič od tega ne tiče? Zagotovo tako dolgo, dokler bomo brez strahu in v popolnem miru srkali nedeljsko kavo ter se igrali z najnovejšo različico pametnega telefona. A tudi pri nas si tega ne more več privoščiti prav vsak. Nekateri se morajo vsak dan boriti za preživetje. Mogoče jih ni strah, da bi jim kdo stregel po življenju prav vsak trenutek, sprašujejo pa se, kako bodo jutri nahranili svoje otroke ter nakupili vse potrebščine za njihovo šolanje.

Teh skrbi je tudi pri nas čedalje več in te razmere so poslednica našega zatiskanja oči in pasivnega sprejemanja vsega, kar prinaša trenutni družbenoekonomski sistem. Mogoče pa je čas, da tudi mi izkopljemo glavo, odpremo oči in začnemo aktivno zavračati tisto, kar škoduje naravi in ljudem, pa četudi se za zdaj dogaja daleč stran od naših oči. Ker nikoli ne vemo, kako hitro se bomo mi (ali naši otroci) znašli v takih razmerah.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.



Po nojevsko

Kolikokrat pogovor nanese na naš vpliv na vse življenje na planetu? Foto: Blaž Samec/Delo

Prijavi sovražni govor