Polet za kakovostno življenje

Matevž Lenarčič z višine vidi in tudi izmeri napake in lepote tega sveta.

Objavljeno
28. marec 2017 20.20
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Ljubljana – Nekaj dni pred novim poletom in merjenjem vsebnosti črnega ogljika, tokrat nad Sredozemljem, je bila celotna ekipa Matevža Lenarčiča v »visokem startu«. Iz zraka se ne vidi le krčenja ledenikov, ampak tudi velike prazne prostore, kjer bi lahko živeli pregnanci.

Pilot ultralahkega letala in snemalec življenja iz zraka Matevž Lenarčič se ne vidi kot reševalec sveta, niti ni preveč optimističen o prihodnjem urejanju sveta, vidi pa nekaj svetlih točk. Politiki so se začeli pogovarjati o črnem ogljiku, mladi pa se bolj zavedajo neustreznosti sedanjega sistema in razvoja.

Kakšen je načrt letošnjih letov nad Sredozemljem?

Načrtujemo, da nadaljujemo tisto, kar smo opravili v preteklih letih, sicer v nekoliko izboljšani različici. Celoten projekt meritev načrtujemo do leta 2020. Lani smo opravljali meritve črnega ogljika okrog sveta po severni polobli, še prej po južni polobli in v poletu nad severni tečaj. Letos je na vrsti Sredozemlje, s tem pa merjenje prenosa saharskega peska, črnega ogljika in še vsega drugega, kar bo v zraku, s severne Afrike v Evropo. Različni delci zelo vplivajo na taljenje ledenikov v Alpah. Če so ledeniki beli, se talijo počasneje, če se nanje usedejo temni delci, se talijo precej hitreje. To ni tako zanemarljiv pojav. Glaciologi, ki raziskujejo, kaj se dogaja z ledeniki, ugotavljajo, da zelo hitro izginevajo. Mi, ki letimo, pa to lahko tudi vidimo, če primerjamo fotografije izpred petih let in zdaj, je razlika očitna. Tisti, ki se ukvarjajo s smučarijo, so v velikih težavah.

Rešujejo jo s tehničnim snegom, to se vidi tudi na tekmovanjih v preteklih tednih.

Ta sneg prinaša s sabo nove težave, od porabe energije do vode in onesnaževanja. Pod črto je tehnični sneg ekonomsko povsem nesprejemljiv. Švicarji imajo sicer že zamisli, kako bi poleti prekrivali ledenike s preprogami. Taki projekti pa dolgoročno niso smiselni. Dolgoročna rešitev je le to, da se samoomejimo.

Upravljavci smučišč so v težavah. Foto Bojan Rajšek/Delo

Kako vi vidite koristnost poletov in meritev?

Z dveh zornih kotov. Prvi je povsem propagandni oziroma ozaveščanje o črnem ogljiku, ki je bil še pred kratkim zelo podcenjen. V pogovore na političnem parketu je prišel šele pred kratkim. To pa je nujno, če hočemo karkoli narediti. Politiki se morajo začeti pogovarjati, potem se lahko kakšna zakonodaja spremeni. V Varšavi in Riu ni bilo še nobenega govora o črnem ogljiku, v Parizu in Marakešu pa že. Postal je moralen problem. Sem pa pri tem malo bolj pesimističen kot Griša [Močnik], menim, da je od tega, da se politiki lahko dogovorijo, do tega, da se res dogovorijo, zelo velik korak.

Nekaj pozitivnih zgodb je že bilo, denimo omejevanje emisij žveplovega dioksida in freonov, ki tanjšajo ozonski plašč.

Če gledamo lokalno, je rešitev zelo veliko in tudi uveljaviti jih je mogoče zelo hitro, od rešitev v prometu znotraj mest do individualnih kurišč. Če gledamo regionalno, pa je že težava. Ljubljansko elektriko predihamo ljudje, ki živimo blizu Šoštanja. Sicer sem za elektriko v prometu, upam, da se bo tudi razvoj akumulatorjev pospešil in da bo elektrika čista. Za zdaj se pa ne morem strinjati s tem, da je katerakoli elektrika pri nas čista. Obnovljivi viri so lahko propagandna politična floskula, niso pa ekološki. Verjetno ne bi bilo skladno z načrti zelenega turizma, če bi na vse hribe postavili vetrnice. In kaj bomo dosegli, če Sočo spremenimo v jezera? Zelena energija v Sloveniji je le tista, ki jo kupimo v tujini, kjer imajo dovolj prostora. Vetrnice v morju, izkoriščanje energije plime in oseke, to se mi ne zdi ekološko sporno.

Kako pa gledate na majhne plavajoče hidroelektrarne, ki bi jih lahko postavili v korita rek, ki tečejo skozi mesta, ali vetrnice v obliki dreves ali take, ki nihajo, v, denimo, varovalnem pasu avtocest?

To je v sklopu mogočih ukrepov, vendar nima politične podpore, saj to niso velike naložbe, v katerih bi lahko kdo pobral provizije. Med take ukrepe sodi tudi izolacija stavb, kogeneracije na mikroravni, pa, mimogrede, zakaj ta pametni telefon nima sončne celice? Vse težave so rešljive, nujna pa je volja za to. Vsaka hiša bi lahko imela sončni kolektor, zraven pa še malo vetrnico. To so stvari, ki bi se jih dalo takoj organizirati.

V zraku so delci, ki ostanejo na papirju. Foto Blaž Samec/Delo

Kaj pomeni polet nad Sredozemljem za vas osebno? Avanturo, adrenalin ali občutek, da pomagate pri ozaveščanju in reševanju težav sveta?

Težko je reči, kaj je glavno, je predvsem sklop vseh dejavnikov ali pa preprosto način življenja. Za nekoga je cilj v življenju, da zbere milijon dolarjev, jaz pa te potrebe nimam. Zdi se mi, da je treba najti vzorec življenja, ki ti ustreza. Okolje, v katerem živiš, vzgoja, izobrazba, določajo človeka in njegov položaj v družbi, prav tako njegovo vizijo človeštva oziroma razmislek, kaj je sploh vredno v življenju. Avantura, adrenalin in posebni dosežki mi navzven ne pomenijo nič, navznoter pa je to zadovoljstvo. Največja težava letenja je vreme, zato je treba biti previden in ponižen, tako v Sloveniji kot nad Tihim oceanom. Ni velikih razlik. Da smo poletom dodali raziskave, mi pa zelo veliko pomeni, saj to dodatno osmišlja letenje in moje življenje. Ne pripisujem si zaslug reševalca sveta, ker ga tako ali tako ni treba reševati, mogoče dodajamo košček k varovanju okolja, v katerem lahko kakovostno živimo.

National Geographic je Sloveniji pripel nagrado najbolj trajnostne države sveta. Kako gledate na to?

Bil sem zraven v Berlinu, ko se je to zgodilo, predstavljali smo projekt poleta in meritev črnega ogljika. Slovenija je še vedno zelo zelena in lepa, vendar ne po zaslugi 25 let samostojnosti in liberalnega ekonomskega sistema, ampak naključja, da smo na tem prostoru imeli 60 let komunizma. Če ne bi imeli nobenih zavarovanih območij in parkov, po letu 1991 ne bi ustanovili nobenega. Stvari so se zelo poslabšale, onesnaževanje se nadaljuje, naložbe v parke se znižujejo, vidimo, kaj se dogaja z gozdovi, od lubadarja do ekonomskega izkoriščanja. Za dober denar je naprodaj vse. Slovenska politika ni zelena, ampak servilna do ekonomskih elit. Da smo dobili nagrado, je lepo, vendar si politiki, vsaj gospodarski del, tega ne bi smeli prišteti med svoje dosežke. Minister (Zdravko Počivalšek) je poudaril, da je vizija zelenega turizma tudi vsaj deset novih hotelov. Prodajamo že obstoječe hotele, veliko pa jih žalostno propada. Masovni turizem je med ekološko najbolj spornimi industrijami na svetu, zato sem spada tudi vzgoja nas, turistov, po načelu »manj je več«. Moj ideal zelenega turizma je praksa Butana. Tam so se odločili, da bodo na leto v državo spustili toliko turistov, kot menijo, da jih okolje brez škode prenese, in nič več. Dokler bo naša politika zagovarjala ekonomski sistem, ki temelji na nenehni gospodarski rasti, bo zeleni turizem zgolj krinka za masovni turizem.

Kakšna je vizija projekta?

Vizija mora biti pozitivna, glede na to, da kažemo negativne stvari. V Berlinu sva imela z dr. Lučko Kajfež Bogataj predavanji, ona je predstavljala podnebne probleme, jaz pa naš projekt. Profesor Stefan Gossling, raziskovalec sonaravnega turizma v smislu klimatskih sprememb, ki je predstavitve povezoval, je okoli 300 poslušalcev vprašal, kdo od njih že spremlja svoj ogljični odtis. Presenetljivo je kar tretjina ljudi v dvorani, predvsem mladih, dvignila roko. To je že znak, da ni vse skupaj nepomembno. Po drugi strani pa, če bi se to zgodilo v Ljubljani, najverjetneje nihče ne bi dvignil roke.

V Evropi je še veliko prostega prostora. Foto Voranc Vogel/Delo

Mogoče bi bilo dobro, če bi na vseh škatlah, denimo banan iz Čila, pisalo, kakšen ogljični odtis imajo?

Na teh škatlah piše marsikaj, vprašanje pa je, kdo to prebere. Pomembnejše je ozaveščanje v družbi. Nehajmo poveličevati bančni sektor in BDP, podjetniške zveze, začnimo oglaševati strpnost, zmernost, solidarnost, to, kar nas pravzaprav določa kot humana bitja. To se mi zdi pomembno. Zdrava družba, ne nenehno tekmovanje, kar politika dejansko je, ki dolgoročno ne vodi nikamor. Če ljudem omogočiš, da vsakdo nekaj naredi in da to pripomore k skupnemu dobremu, je ogromno delo. V to smer bi morala družba iti. Glorifikacija športnih, podjetniških, znanstvenih, medijskih zvezd je napačno sporočilo. V tej smeri ni poti v srečo in zdravo družbeno okolje.

Sistem torej ni pravi?

To tako vsi vemo. Slovenija bi lahko bila idealna družba, smo relativno majhni, poznamo se med sabo, spremembe sistema je zato preprosteje izpeljati. Žal vzgoja in izobraževanje še vedno temelji na socialnem darvinizmu, ki producira ljudi, ki sovražijo oblast in bogataše, vse do prve prilike. Prostora, resursov je na svetu absolutno dovolj, le pohlep je vrgel družbo iz ravnotežja. Pogled iz zraka razkriva velike prostorske možnosti Evrope, tudi Slovenije, za naselitev soljudi z drugih koncev sveta. Prava tragedija beguncev in migrantov v Sloveniji je izguba vere v človeka, ko se srečujejo s homofobnimi prebivalci enega najlepših kotičkov sveta. Zborovanja prizadetih krajanov, ki se bojijo nekaj družin iz drugačnega kulturnega okolja, spominja na Nemčijo v času holokavsta, eksekutorske povojne vode ali fanatične privržence ku-klux-klanov. Grozljivo je, koliko Slovencev, ki so se zgolj po naključju znašli na tem čudovitem prostoru in imajo v svojih genih zapisane delčke številnih kultur, posledice zgodovinskih migracij, podpira te sramotne ograje na mejah.