Tiskane izdaje
Ljubljana – Na začetku novega leta se vsi malce ozremo tudi nazaj. Med dogodki oziroma odločitvami je lani izstopal zlasti vpis vode v ustavo, letos pa bo veliko truda treba vložiti v razjasnjevanje, kaj ta vpis pravzaprav pomeni. Podobno je na drugih področjih.
»Vsekakor vnos pravice do vode v ustavo, je pa izjemno pomembno, da smo pozorni na vso zakonodajo, ki jo bo treba popraviti glede na to ustavno določilo,« o najpomembnejšem dogodku pravi raziskovalec Anton Komat. »Letos bomo državljani na ustavno sodišče podali zahtevo za presojo ustavnosti uredb ministrstva za zdravje, s katerimi je farmacevtski lobi ukradel državljanom pravico do trženja zdravilnih zelišč. Namesto na tržnicah se lahko prodajajo samo v lekarnah, ne da bi farmacija vložila en sam cent v raziskave. Ta znanja so del zgodovinskega spomina naroda, torej spadajo med kulturno dediščino, ki jo ščiti Unesco, in je nihče ne more privatizirati,« pa Komat vidi kot najpomembnejšo nalogo leta.
Vodo v ustavi poudarja tudi Lidija Globevnik s fakultete za gradbeništvo in geodezijo. »Zapis v ustavi je dober začetek vseljudske akcije, nekakšnega start-upa civilne družbe. Nikjer ni namreč zapisano, kaj so vodni viri, razumevanje je med strokami različno. Odprla so se številna področja, ki jih je treba letos razčistiti, da bo lahko človeško razumevanje pomena vode prišlo tudi v glave pravnikov, ki bodo pisali zakone,« pravi Globevnikova.
Energija in obnovljivi viri
Druga pomembna stvar je ustanovitev direkcije za vode, ki ima po mnenju Globevnikove veliko možnosti za razvoj vodarstva, vendar ji zdaj skoraj ves denar porabi energetika. »Za letos se odpira polje razprav, kaj je javno dobro in kaj je javni interes. Razumevanje, kaj je dobro in kaj ne, je zelo različno. Tudi zato bo to ena od tem kongresa o vodah, ki ga pripravljamo za april,« še dodaja Globevnikova.
»Morda bi vlado pogojno pohvalil glede uredbe o net-meteringu, s poudarkom, da je treba narediti več za samoproizvodnjo energije vseh v najemniških stanovanjih. Prav tako je treba možnosti samoproizvodnje bolj promovirati, ker večina ljudi ne ve, kako zelo so se pocenile sončne elektrarne v zadnjih letih, zato o nakupu sončne elektrarne ne razmišljajo,« pravi Dejan Savić iz Greenpeacea.
Sončno prebujena Polzela. Foto Borut Tavčar/Delo
»Daleč najpomembnejši projekt, ki smo ga lansirali novembra lani in bo še leta zaznamoval naš razvoj, je projekt Gen-I Sonce. Ključni namen tega projekta je, da s povezovanjem slovenske industrije omogočimo vsakemu Slovencu, da si postavi lastni vir za samopreskrbo z energijo. Vir, ki ne bo imel škodljivih vplivov na okolje in ki bo praktično neomejen,« pravi predsednik uprave Gen-I Robert Golob.
»Mejnik je prav gotovo začetek razprave o novih konceptih evropskega trga z elektriko, ki je lani prišla tudi v zimski paket evropske zakonodaje. Konec preteklega leta se je za nekaj manjših slovenskih podjetij, ki delujemo na področju sistemov za upravljanje energije, zgodila pomembna prelomnica. Evropska komisija je odobrila večji demonstracijski projekt na področju pametnih omrežij in upravljanja odjema, pri čemer kot dobavitelji tehnologij sodelujemo izključno slovenska podjetja (Inea, Robotina, Etrel),« pravi Jure Vindišar iz Inee. V projektu bodo na treh območjih v Nemčiji, na Cipru in v Švici povezali več kot 400 proizvajalcev in odjemalcev iz industrije, stavbnega sektorja in prometa.
»Kot dobro okoljsko odločitev bi poudaril napovedano pripravo programa določanja virov onesnaževanja v Sloveniji in Ljubljanski kotlini, kjer je velika koncentracija prebivalcev, ki ga načrtuje Arso. Treba pa bi bilo tudi nadgraditi modele za napovedovanje tako vremena kot onesnaženja,« pravi Griša Močnik, direktor Aerosola.
Uničevanje narave in polj
»Kljub temu da je v osnovi nezadosten in da bo njegova uvedba prepozna, vseeno menim, da je ratifikacija pariškega podnebnega sporazuma »pozitivni dogodek leta«. Med negativne pa štejem namero vlade, da s posebnim zakonom žrtvuje najboljša kmetijska zemljišča v bližini mariborskega letališča za gradnjo tovarne Magna Steyr, ob tem pa je v bližnjem Mariboru veliko opuščenih industrijskih zemljišč. Niti poskusili niso najti druge lokacije in investitorja pridobiti s čim drugim, denimo posodobljeno cestno in železniško infrastrukturo do alternativne lokacije. To kaže na prevlado (ne)razvojnega vzorca, ki temelji na zniževanju plač in socialnih standardov ter standardov varstva prostora in okolja,« meni okoljevarstvenik Andrej Klemenc.
Prilagajanje podnebju
»Leto 2016 na okoljskem področju v splošnem ni prineslo prebojnih dogodkov. Na prvo mesto bi tako postavila precej neopažen dogodek. Vlada je novembra sprejela strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam. Na ta dokument in hkrati na zavezo vlade smo čakali skoraj deset let. Septembra je bila ustanovljena tudi medresorska delovna skupina za prilagajanje podnebnim spremembam. Te namreč sploh niso klasičen okoljski problem, ki bi ga reševalo eno ministrstvo. Po vzrokih je to skoraj v celoti energetski problem, če odštejemo vpliv spremenjene rabe tal. Posledice pa so kmetijske in gospodarske, deloma pa tudi zdravstvene,« pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.
»Roko na srce, slovenska politika se že nekaj vlad zapored ne zmeni kaj dosti za podnebne spremembe. To očitno ni tema, ki bi bila prepoznana kot strateška, niti ne kot povezovalna. Čeprav sprejetje strateškega okvira prilagajanja podnebnim spremembam vliva optimizem, pa se spopadamo s pomanjkanjem kadrov, pomanjkanjem klimatske organiziranosti, nimamo denimo ustanove, ki bi se poglobljeno ukvarjala s podnebno politiko, manjka tudi denar. Načelno bi lahko bil vir denarja sklad za podnebne spremembe, ki je od leta 2014 v celoti namenjen izvajanju ukrepov za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam. Na papirju seveda. Mogoče bo dobiti tudi evropski denar, če bomo seveda pripravili res dobre programe prilagajanja. Bojim pa se, da bo denar porabljen tudi za krpanje različnih finančnih lukenj, ki se pri nas tako rade pojavijo povsod, od bank do pokojninskega sklada. To bi bila velika škoda, saj prilagajanje v vseh sektorjih prinaša prihranke, manjšo škodo ob nesrečah, varuje zdravje in krepi varnost prebivalcev. Poleg tega prinaša tudi nova delovna mesta, nove poslovne priložnosti in večjo varnost naložb predvsem v turizmu, kmetijstvu in gradbeništvu,« še dodaja Kajfeževa.
Več občin brez odpadkov
»Na splošno bi kot pozitivno omenili povečanje zavedanja pomena okolja in odpadkov v turizmu (zeleni turizem) in veliko več pozornosti za ukrepe zmanjševanja zavržene hrane. Za nas osebno je pozitivno širjenje mreže Zero Waste občin (lani so se pridružili Radovljica in Slovenske Konjice) in veliki uspehi obstoječih zero waste-občin, Gorje in Vrhnika sta že presegla nekatere cilje, ki sta si jih zadala do 2020. Letošnje izboljšanje pa bi bila oprostitev davka za doniranje hrane, pa tudi povečanje učinkovitosti ravnanja z zavrženo hrano na vseh področjih,« pravijo v društvu Ekologi brez meja.
Pozornost za ukrepe proti zavrženi hrani se je povečala. Foto Shutterstock
»V podivjanem svetu, ki ga poganja ihta po povečani dodani vrednosti, dobičku, v katerem je pohlep kvaliteta, je okolje zgolj tržno blago. Pozitivne premike torej lahko pričakujemo samo tam, kjer so »ekonomski računi«. Pozitiven primer je gotovo promocija Slovenije kot zelene destinacije, saj v zdravo okolje radi prihajajo ljudje in tam puščajo denar,« pravi pilot Matevž Lenarčič.
Za prihodnost pa je po njegovem izjemnega pomena, da mit o zeleni energiji dokončno pade. »Tudi obnovljivi viri namreč zelo obremenjujejo okolje z uničeno neokrnjeno naravo vodnih sotesk, spremenjeno naravno in kulturno krajino z vetrnimi elektrarnami, degradirano rodovitno zemljo pod sončnimi elektrarnami. Elektrika pač smrdi, trajno ogroža ljudi ali uničuje naravno okolje, ki je edini zaresni in dolgoročni kapital Slovenije. Naša mala oaza pod Alpami si pač ne more privoščiti nebrzdane gospodarske rasti in energetske porabe. Rešitve so v manjši energetski porabi, predvsem pa v zmanjšanem pohlepu vseh nas,« meni Lenarčič.
