Predelani gradbeni odpadki morajo v novogradnje

Tudi v Nemčiji predelovalci pričakujejo spremembe predpisov in manjšo uporabo svežih materialov.

pet, 20.10.2017, 08:00

Stuttgart – V družbi Feess, ki zajema gradbene odpadke nastale do 60 kilometrov daleč oziroma območje z dvema milijonoma ljudi, so imeli že veliko političnih obiskovalcev, ki se radi fotografirajo. Vendar predelanih gradbenih odpadkov še ne vključujejo v razpise.

Center kompetenc za predelavo gradbenih odpadkov v okolici Stuttgarta, je nastal kot dopolnitev dejavnosti družbe za rušenje stavb in drugih objektov ter izkopavanje materialov. Pred sedmimi leti je imel na lokaciji, na kateri zdaj dela 200 ljudi, le en zabojnik in dva zaposlena. Pridobivanje gradbenega dovoljenja pa je še pred tem trajalo kar 19 let.

Na 30.000 kvadratnih metrih je precej materialov. Foto Borut Tavčar/Delo

Vodja prodaje Feess Frank Hubert je povedal, da zdaj predelajo 800.000 ton gradbenih odpadkov na leto, na dan opravijo 300 tehtanj različnih tovornih vozil. Prvi v Nemčiji imajo tudi napravo za pranje gradbenih odpadkov. »Material hočemo spet uporabiti, saj ni dovolj prostora za odlaganje, novih dovoljenj za odlagališča odpadkov pa država ne daje. Predelamo 90 odstotkov gradbenih odpadkov, tako nam ostanejo tudi odpadki za odlaganje, cilj pa je, da vse vrnemo v krog,« pravi Hubert in kot opozorilo dodaja, da bo svežega belega peska za grobove zmanjkalo v 30 letih.

Frank Hubert v rumenem. Foto Borut Tavčar/Delo

Kvote bi pomagale

Krog za predelane gradbene odpadke pa niti v Nemčiji še ne deluje dobro. Gradbene družbe še vedno uporabljajo 90 odstotkov svežih materialov, predelanih je le deset odstotkov. »Veliko smo imeli obiskovalcev, ki takih materialov še niso videli. Ta reciklažni obrat je vzoren, a potrebuje politično podporo na vseh stopnjah,« je dodal Hubert, razočaran nad odzivom politike. Kot dober primer je navedel Švico, tam so podjetja kaznovana, če gradbeni material pripeljejo od daleč, kar je izrazita podpora lokalni predelavi gradbenih odpadkov. »Tega v Nemčiji nimamo,« poudarja Hubert in dodaja, da si želijo kvote. Vsak razpis bi moral vsebovati zahtevo za uporabo predelanih gradbenih odpadkov. Tudi železnica bi za nasipe lahko uporabljala oprano kamenje, ne vedno novih materialov. Naprava za pranje gradbenih materialov je sicer stala 3,5 milijona evrov, celotna naložba v center pa deset milijonov evrov.

Na vhodu v reciklažni center je vseskozi živahno. Foto Borut Tavčar/Delo

V Nemčiji je veliko obratov za predelavo gradbenih odpadkov, vendar malo tako velikih in tako opremljenih. »Predelan material mora biti kakovosten in mora izpolnjevati zahteve standardov. Stranka, ki ima odpadke, plača za oddajo. Mi iz odpadkov, denimo od rušenja hiše, proizvedemo agregat. Proizvajamo 40 različnih materialov. Tona našega gradbenega materiala stane povprečno šest evrov, sveži material je nekoliko dražji, osem ali devet evrov na tono,« je na vprašanje Dela odgovoril Huber. Poleg tega iz predelanega materiala izdelajo 250.000 ton ekološkega betona. Povpraševanje po betonskih kockah, ki stanejo od 100 do 130 evrov, s proizvodnjo komaj lovijo.

Kocke iz ekološkega betona. Foto Borut Tavčar/Delo

Slabe strani novega

V Feess vzamejo tudi zemljo, tudi onesnaženo, vendar le do določene meje. Huber pa je opozoril na nekatere nove tehnologije in materiale, ki se ne skladajo najbolj s krožno vizijo gospodarstva. Tako nihče še ne ve, kaj s sončnimi elektrarnami po 15 letih, in tudi, kaj bo z vsemi lahkimi kompozitnimi materiali za avtomobile, ki jih tudi (še) ni mogoče predelati. Pri tem se opušča uporaba kovin, ki jih lahko predelujejo v nedogled. Opozoril je, da se v Nemčiji z reciklažo ukvarja 10.000 družb. Odpadno železo, ki je v njihovem centru odveč, tako predajajo drugim. Cena odpadnega železa je bila včasih visoka, vendar so se cene zaradi pogostih kraj precej znižale. V reciklažnem centru za gradbene odpadke nimajo kaj storiti niti z lahkimi novimi gradbenimi materiali z zračnimi luknjicami, ki navadno plavajo na vodi. Hubert verjame v vrnitev gline v uporabo in razvoj novih možnosti zanjo.

Material, neprimeren za predelavo. Foto Borut Tavčar/Delo

Kljub temu v centru elektriko za naprave in druge potrebe dobivajo izključno iz sončnih elektrarn na strehah, le bagri in tovornjaki uporabljajo dizel. Center ima 200 zaposlenih, petina jih dela v administraciji, dve petini zaposlenih vozi tovornjake, saj odpadke zbirajo iz več gradbišč hkrati, dve petini pa jih upravlja naprave ali opravlja druga dela v reciklažnem centru. Med zaposlenimi je 25 tujcev.

Kovine izločijo strojno, druge odpadke pa ročno. Foto Borut Tavčar/Delo

Na gradbišču soseske

Tovornjak Feess smo opazili tudi na zemljišču, kjer nadaljujejo gradnjo nove soseske v Stuttgartu, ki bo na koncu imela 500 stanovanj. Prej je bila na tem mestu kemična tovarna. Cene novih stanovanj v mestu dosegajo tudi izjemno visokih 15.000 evrov za kvadratni meter, tu pa od 3500 do 5500 evrov. Tudi zato se je za prvih 127 stanovanj zanimalo kar 800 kupcev.

Veliko materiala za predelavo. Foto Borut Tavčar/Delo

Sosesk ni mogoče graditi kot včasih, pravi arhitekt Christoph Welz, ko je bila naložba povrnjena v treh letih. Zdaj je treba pripraviti mobilnostni načrt, poleg tega pa še energetski koncept, s čimer arhitekti prej niso imeli nič. Konkretna soseska ima tako lokalno proizvodnjo energije, uporablja pa rezervoar z 800.000 litri vode pod stavbami. Pozimi iz vode s toplotnimi črpalkami odvzemajo toploto, da voda zamrzne, poleti pa hlad uporabljajo za hlajenje stanovanj, dodatno iz stanovanj s talnim sistemom odvzemajo toploto. Voda se tako segreje za zimo. Na strehah stavb imajo tudi termalne solarne module in sončne elektrarne, saj toplotne črpalke in električni avtomobili porabljajo elektriko. »Za te potrebe se ne želimo priključiti na javno električno omrežje,« pravi Welz. Če to ni dovolj, imajo še plinski kotel, ki zagotavlja deset odstotkov toplote za 250 stanovanj. Ogrevanje in hlajenje stanovanja s 100 kvadratnimi metri površine stane 74 evrov na mesec.

Za dodatnih 250 stanovanj bo treba za 1,7 milijona evrov postaviti še en plinski kotel. Naložba v sosesko se kljub subvenciji mesta danes vrne v približno sedmih letih. Tudi v tisto, ki izkorišča toploto odpadne vode gospodinjstev. Gospodinjstvom pa mora investitor v sosesko zagotoviti možnost proste izbire dobavitelja elektrike.

Industrija se mora spremeniti

Uporaba sedanjih tehnologij za zmanjšanje emisij industrije jekla in betona ne bo dovolj, da bi dosegli cilje pariškega podnebnega dogovora, ugotavlja v novi študiji organizacija Climate Action Tracker (CAT). Tako jeklarska kot cementna industrija imata velike emisije toplogrednih plinov, skupaj skoraj šest odstotkov vseh svetovnih emisij. Jeklarska industrija je leta 2015 v zrak izpustila 2,8 milijarde ton ogljikovega dioksida, proizvodnja cementa pa je od leta 1990 do 2010 svoj delež emisij skoraj podvojila, z 2,8 odstotka na 5,5 odstotka (več kot 2,6 milijarde ton ogljikovega dioksida na leto).

Prva pralnica gradbenega materiala v Nemčiji. Foto Borut Tavčar/Delo

Razogljičenje energetike je mogoče s povečanjem energijske učinkovitosti, dobavo brezogljične elektrike, elektrifikacijo porabe gospodinjstev in brezogljičnimi gorivi. To lahko postavi stavbe in promet na pot, skladno s pariškim sporazumom, ne bo pa dovolj za usmeritev industrije na to pot, predvsem ne za industrijo jekla in cementa.

Za dodatno 30- do 50-odstotno zmanjšanje emisij teh dveh industrijskih dejavnosti do leta 2050 bo nujna kombinacija ukrepov učinkovite rabe energije, razogljičenja preskrbe z energijo in premik h krožnim vrednostnim verigam.

Prijavi sovražni govor