Tiskane izdaje
Odgovornost podjetij za preprečevanje in sanacijo okoljske škode je v slovenski zakonodaji ustrezno opredeljena, a kot sta pokazala primera Kemisa in Ekosistemov se močno zatika v praksi. Kar dve tretjini malih in srednjih podjetij, ki predstavljajo glavnino vseh, ne pozna svojih zakonskih obveznosti, tretjina pa jih meni, da jih zakonodaja ne zavezuje k preprečevanju in sanaciji okoljske škode.
Polovica podjetij tudi nima zavarovane odgovornosti za okoljsko škodo. Od teh jih skoraj tretjina ne vidi potrebe po takšnem zavarovanju, druga tretjina pa ni našla ustreznega zavarovanja, saj zavarovalnice še niso razvile ustreznih produktov za zavarovanje okoljske odgovornosti. Namesto zavarovanj, ki bi temeljila na evropski direktivi o okoljski odgovornosti, ponujajo zavarovanje odgovornosti za škodo na premoženju oziroma zavarovanje splošne odgovornosti za škodo proti tretjim osebam.
To so rezultati ankete, ki so jo opravili v družbi Tax-Fin-Lex, predstavljajo pa izhodišče za projekt Ecolex Life, ki bo poskušal povečati ozaveščenost o evropski direktivi o okoljski odgovornosti. V okviru projekta bo vzpostavljen spletni portal okoljevarstvene zakonodaje, ki bo s komentarji ključnih predpisov uporabnikom približala zakonodajo in predpise z okoljskega področja, je povedala vodja projekta Ecolex Life v Sloveniji (drugi izvajalec je Pristop Media) in direktorica Tax-Fin-Lexa Zlata Tavčar. Milijon tristo tisoč evrov vreden projekt, ki bo trajal do konca leta 2019, bo pod okriljem iniciative Life v 60-odstotnem deležu financirala Evropska komisija, deset odstotkov pa bo prispevalo ministrstvo za okolje. Spletni portal bo zaživel v prvi polovici prihodnjega leta, v času trajanja evropskega projekta pa bodo vsa orodja brezplačna.
Ciljni uporabniki portala bodo podjetja, ki opravljajo dejavnost, ki lahko povzroči okoljsko škodo. Poleg sprotnega seznanjanja z okoljsko zakonodajo bodo s pomočjo spletnih orodij lahko sama ocenila tveganja za nastanek okoljske škode pri izvajanju svoje dejavnosti, kar jim bo tudi pomagalo vzpostaviti preventivne ukrepe ter odgovornost za okoljsko škodo ustrezno zavarovati. Kot je namreč pojasnila Tavčarjeva, je med cilji tudi izdelava vzorčnih primerov za zavarovanje tveganja za nastanek okoljske škode za posamezne sektorje. Tukaj izvajalci projekta vidijo tudi interes na strani zavarovalnic; med podporniki projekta je že Zavarovalnica Triglav.
Krivdo je težko dokazati
Portal bo v pomoč tudi drugim deležnikom (vladne in nevladne organizacije, občine, Gospodarska zbornica Slovenije, gospodarska združenja …) za ugotavljanje in prijavljanje nastanka okoljske škode. V okviru projekta želijo doseči pet prijavljenih primerov, v katerih nastaja okoljska škoda. Zaradi obsežne in kompleksne okoljske zakonodaje ter slabe komunikacije med ključnimi deležniki doslej še ni bilo prijav okoljske škode po direktivi o okoljski odgovornosti, zato na tem področju tudi nimamo pravne prakse.
Tavčarjeva predvideva, da bodo prve prijave podale nevladne organizacije, vendar bi bila »najbolj srečna, če bi podjetja povzročitev okoljske škode prepoznala sama, seveda če bi bilo prej rešeno zavarovanje okoljskega tveganja, in zelo jasno razčiščeno, kaj se je zgodilo«. Težavno dokazovanje okoljske škode je po njenem tudi največji problem. »Ne gre za to, da bi se podjetja izogibala priznanju okoljske odgovornosti. Na podlagi pogovorov z Arsom smo ugotovili, da postopki ugotavljanja okoljske škode niso povsem jasni. Včasih je problematičen čas, v katerem se ugotavlja, kolikšna škoda je nastala. Voda odteče, zrak se premeša …«
Temu pritrjuje tudi Tatjana Orhini Valjavec z ministrstva za okolje in prostor, koordinatorka projektov Life v Sloveniji. »Osnovno načelo varstva okolja je, da onesnaževalec plača, vendar je težko ugotoviti, kdo je onesnaževalec. V katerem trenutku je bila povzročena največja škoda? Lahko gre za kombinacijo več dejavnikov in pogosto tako tudi je. Največja težava pa je, da kadar onesnaževalec ni znan, ta škoda postane strošek vseh nas,« opozarja Orhini Valjavčeva. Povrhu je prag za opredelitev okoljske škode, ki jo povzroči podjetje s svojo dejavnostjo, v slovenski zakonodaji postavljen zelo visoko. Kot primer se zopet ponuja požar v Kemisu, kjer je bila okoljska škoda ugotovljena le na potoku Tojnica.
Projekt bo prišel tudi do točke, ko bodo oblikovani predlogi sprememb okoljske zakonodaje. Pomanjkljivosti so opazne zlasti na področju sankcij za povzročeno okoljsko škodo, pravi Zlata Tavčar. A obenem poudarja, da bodo izvajalci projekta sodelovali z ministrstvom za okolje in Arsom, kjer se prav tako zavedajo težav.
»Previdno in sistematično« se ugotavljanja okoljske škode lotevajo v občini Lendava, kjer je Arso tamkajšnji bioplinarni pred kratkim odvzem okoljevarstveno dovoljenje. Pri Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano so naročili vzorčenje tal, da bi ugotovili morebitno onesnaženje zaradi dejavnosti bioplinarne in tudi dejavnosti kmetov. Od Arsa in inšpekcijskih služb pa so zahtevali poročilo o vseh ukrepih v zvezi z bioplinarno. Ocenila jih bo strokovna delovna skupina, ki so jo na občini oblikovali. »Če bodo rezultati dobri, bomo srečni,« pravi župan Anton Balažek.
Objektivna odgovornost za sanacijo
Evropska direktiva o okoljski odgovornosti (2004) zagotavlja preprečevanje in odpravo škode na področju biotske raznovrstnosti, pri čemer v položaj varuhov okolja postavlja pristojne organe. Njihova dolžnost je identificirati odgovorne onesnaževalce in omogočiti, da podjetja (tista, ki lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega, ki se ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, prevozom nevarnega blaga …), ki so povzročila neposredno grožnjo ali dejansko okoljsko škodo, prevzamejo ali financirajo potrebno preventivo ali sanacijski ukrep.
Slovenija je zahteve iz direktive v celoti prenesla z novelo zakona o varstvu okolja leta 2008 in pravilnikom o podrobnejših merilih za ugotavljanje okoljske škode ter uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode leta 2009. Novela zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki je bila sprejeta lani, pa še podrobneje opisuje ukrepe, ki jih je treba izvesti takoj ob povzročitvi nesreče.
Slovenski zakon o varstvu okolja jasno določa, da je povzročitelj okoljske škode, ki je lahko ali fizična ali pravna oseba, objektivno (ne glede na krivdo) odgovoren za sanacijo okoljske škode, ki se lahko zgodi v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, če ta spada med dejavnosti, navedene v drugem odstavku 110.a člena ZVO-1 (večinoma gre za dejavnosti, za izvajanje katerih je treba pridobiti dovoljenja pristojnih organov oziroma so posebej regulirane). Če pa povzročitelj okoljske škode ne opravlja dejavnosti iz drugega odstavka 110.a člena ZVO-1, je odgovoren le za nastanek okoljske škode na zavarovanih vrstah (na primer določene vrste rib) in habitatnih tipih (na primer barja in močvirja), če je škodo povzročil namenoma ali iz malomarnosti, je pred časom za Svet kapitala pojasnil odvetnik Domen Neffat.
