Prihaja bioekonomija, temelj zanjo je tudi les

Za skandinavske države so gozdovi podlaga za to panogo, pri nas smo zelo daleč od tega.

Objavljeno
21. december 2017 17.43
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Helsinki – Človeštvo zdaj porabi 95 milijonov sodov nafte na dan, poraba pa raste. Les po drugi strani omogoča zamenjavo, tudi za plastiko in tekstil, vendar je treba gozdove ohranjati v dobrem stanju. Pri nas je ovira razdrobljeno lastništvo gozdov.

Žage in papirnice so naredile Finsko bogato, a časi se spreminjajo. Danes je Finska središče bioekonomije, pri čemer so povezali znanost in industrijo. Finska je strategijo za bioekonomijo sprejela leta 2014, od takrat je uredila zanjo tudi konkurenčno okolje. Do 2030 bi lahko v tem sektorju, kot pravijo, imeli 100.000 delovnih mest in zaslužili 100 milijard evrov. Polovica finske bioekonomije je predelava lesa, pri čemer za zdaj pridobivajo biogoriva, celulozo, papir in gradbeni material, preostalo sta kemija in hrana. Naložbe v bioekonomijo so začele naraščati, letos so segle do treh milijard evrov.

Odstotek manj nafte, 25 milijard evrov posla v bioekonomiji. Foto Borut Tavčar/Delo

Robert Constanza iz avstralske nacionalne univerze je ob tem opomnil, da vsi cilji agende za trajnostni razvoj Združenih narodov pravzaprav govorijo o bioekonomiji. Opozoril je, da je človeštvo v nekaj desetletjih izgubilo za 4,3 do celo 20,2 bilijona dolarjev naravnega kapitala, da smo presegli omejitve planeta z izgubo biodiverzitete, s podnebnimi spremembami in krogom dušika. »Preveč uporabljamo BDP kot edino merilo razvoja. To lahko spremenimo, vključimo naravni kapital in naraščajoče razlike med ljudmi. Treba je odpraviti našo odvisnost od nafte in pretiranega potrošništva,« pravi Constanza.

Postajamo revnejši

»Gospodarstvo je v 100 letih zraslo za 45-krat. Večinoma smo to dosegli z vključevanjem naravnih virov, zlasti premoga in nafte. Vendar s tem v seštevku postajamo revnejši, saj naravni kapital kopni. Nujno je oblikovanje novih sistemov mobilnosti, proizvodnje, pridelave hrane. Ogromno je priložnosti za prihranke, saj nismo varčni. Poglejte samo povprečen avto, ki stoji več kot 90 odstotkov časa, narejen je za prevoz petih ljudi, vozi pa malo več kot enega, poleg tega je pretežek. Potrebujemo pa pravila,« je dodal Martin R. Stuchtey iz družbe Systemiq in dodal, da je treba gozd razumeti kot del našega ekosistema.

Učinkovit javni prevoz je tudi del prihrankov. Foto Borut Tavčar/Delo

Marcus Wallenberg iz Skandinavske banke je povedal, da gredo zdaj vložki v nove načine predelave lesa, na koncu v lahka karbonska vlakna za avtomobile, vetrnice in drugo. Raziskave pa gredo tudi v smeri prosojnega lesa, lesa, ki spreminja obliko, in papirja, ki shranjuje podatke. Za Švedsko je po Wallenbergovem mnenju 400 milijonov evrov, namenjenih za raziskave, odločno premalo. Opozoril je še, da bo treba pospešiti gojenje gozdov, pa tudi na to, da v Braziliji gozdovi maso pridobivajo sedemkrat hitreje kot na Finskem.

Izvoz debel ni prava smer

Robert Mavsar
, podpredsednik Evropskega inštituta za gozdove, ki je med organizatorji investicijske konference za bioekonomijo, je povedal, da je tudi v Sloveniji veliko lesa, vendar je od 80. let propadlo veliko lesnopredelovalnih podjetij, izvozimo veliko okroglega lesa, zlasti v Avstrijo, Nemčijo in Italijo, pri nas pa se ga predela zelo malo. V Sloveniji bi se morali usmeriti v izdelke, ki imajo višjo dodano vrednost, sam razrez ni dovolj.

Izvoz debel ni prava rešitev, treba je razviti boljše. Foto Roman Šipić/Delo

»To sicer ne bi vplivalo toliko na ceno lesa za lastnike gozdov, več bi od tega imela industrija. Sprejeti bi morali strategijo v smeri, da bi zasebni sektor zagotavljal več znanja in tudi financiranja. Država bi ob tem seveda morala postaviti ustrezne temelje. Danes, ko manjši proizvajalci iščejo manjše količine lesa, to nikogar ne zanima. Trenutno je namreč veliko povpraševanje iz Kitajske, tako da lesa za slovensko industrijo sploh ni dovolj. Pa tudi zmogljivosti slovenskih dobaviteljev lesa so majhne. Povpraševanje iz Japonske je bilo denimo za 15 zabojnikov lesa na mesec. To je več od naših zmogljivosti,« pravi Mavsar.

Podeželje mora tudi rasti

Usmeritev Evropske unije sicer pravi, da je treba ustaviti povezavo med gospodarsko rastjo in degradacijo okolja in da je treba razvoj omogočiti tudi na podeželju. Surovine namreč nastajajo tam, dobičke pa kujejo drugje. Težava slovenskega kmetijstva in gozdarstva sta razdrobljenost zasebnega lastništva gozdov in tudi majhen interes gospodinjstev za prodajo lesa. »Včasih je bilo gozdarstvo velik igralec, danes z množico lastnikov s po dvema hektaroma gozda ne moreš imeti take pogajalske moči. Obvezno članstvo v združenju lastnikov pa ne deluje, to je namreč vzeto kot ostanek iz preteklih časov. V Avstriji, nasprotno, to deluje, le da tam člani dobivajo ugodnosti, ne plačujejo le članarine kot pri nas,« pravi Mavsar.

Obleka iz vlaken odpadnega mleka, šminka iz jagod,... Foto Borut Tavčar/Delo

Po ocenah slovenski les omogoča 106.000 delovnih mest, vendar je vprašanje, kakšne so dejanske možnosti za to. V Španiji in še kateri drugi državi gozdove gojijo, da jih potem popolnoma odstranijo. »Na Finskem velja enak način. Gozd posečejo, za biomaso porabijo tudi štore in korenine. Pri nas goloseki niso dovoljeni že vrsto desetletij. To je tudi smiselno, saj je večina Slovenije hribovita. Če bi na takih površinah delali goloseke, bi imeli povsod plazove in erozijo prsti. V Prekmurju pa ne vidim ovir za omejene goloseke in sodoben, strojni način pridobivanja lesa. V Sloveniji gozdarji izberejo drevesa, ki se jih sme posekati, kar se ne more primerjati s sistemom na Finskem ali v Španiji. Niti tako nizkih stroškov pridobivanja lesa se pri nas ne da doseči,« meni Mavsar. Podoben sistem kot v Sloveniji sicer velja tudi v Italiji in drugih sosednjih državah.

Biorafinerije, tekstil

Na Finskem pa so s svojim sistemom nastali veliki mednarodni igralci. Metsa postavlja biorafinerije, proizvodnja celuloze je samo del vsega. Poleg tega so Finci postavili ekosistem, zraven je še cela veriga podjetij, ki delajo druge stvari. Ni stroškov transporta lesa, vedno so na voljo dovolj velike količine.

Izgube v mobilnosti so ogromne. Foto Borut Tavčar/Delo

Proizvodnja papirja upada, za les se uveljavljajo novi načini predelave. Eno je lesena gradnja, na Dunaju so že postavili 80 metrov visok nebotičnik, na Finskem tudi postavljajo nove lesene stolpnice, le nižje. Alfa Natura v Sloveniji gradi športne dvorane in drugo, vendar je tega še vedno odločno premalo. Zunaj pa že veliko vlagajo v uporabo lesa za izdelavo tekstila, v te raziskave in pilotne projekte gre veliko denarja.

Komisija je strategijo za bioekonomijo sicer sprejela leta 2012, zdaj opravljajo revizijo. Bioekonomijo želijo povezati s krožnim gospodarstvom in konceptom nič odpadkov. »Možnosti so ogromne, a je tudi veliko igric,« še pravi Mavsar.