Tiskane izdaje
Ljubljana – V bankrotiranem kopališču v Rotterdamu je nastal krožni laboratorij z botaničnim vrtom, prostori za mlade podjetnike in prostori za gojenje gob na odpadni kavni usedlini. Ogled dobrih praks krožnega gospodarstva je del projekta Retrace, pri katerem sodeluje služba vlade za razvoj in kohezijo (Svrk), ki je ogled tudi omogočila.
»Vsi iščejo priročnike za krožno gospodarstvo, vendar jih ni. V tradicionalnem podjetniškem izobraževanju dobite znanje, kako eksternalizirati naravo in čim več iztržiti. To ni to. Sedanje krožne politike pa dajejo preveč poudarka krogu surovin, premalo pa biološkemu krogu. Tu vskočita koncept modre ekonomije in drugačen način razmišljanja. Kako narava rešuje težave? Naravna tovarna deluje s temperaturo, pritiskom, topilo je voda, sodeluje 20 aminokislin, električni tok pa je enosmeren. Ko tako razmišljamo, so možnosti neomejene,« je predstavnikom petih držav, pri nas v projektu sodeluje služba vlade za razvoj in kohezijo (SVRK), povedal Alexander Prinsen, svetovalec za modro ekonomijo.
Temelj vsega so štiri naravna »kraljestva«, kot jim pravi Prinsen. Prve so bakterije. V prsti, polni bakterij, lahko dobimo elektriko, iz bakterij delajo usnje, pa tudi črnilo. »To je prihodnost, ki prihaja zelo hitro,« opozarja Prinsen. Drugo kraljestvo so glive, ki proizvajajo encime, med drugim tudi penicilin. Sicer lahko iz gliv zgradijo enako trdne hiše kot iz betona, imajo pa še boljše izolativne lastnosti. Glive za povrh še čistijo onesnaženo prst.
Ostrigarji zrastejo štirikrat. Foto Borut Tavčar/Delo
Tretje kraljestvo so alge. Cevi z algami na stavbah omogočajo senčenje, saj alge rastejo, ko nanje sije sonce. Ko je alg preveč, je to biomasa, uporabna za marsikaj, denimo za proizvodnjo hrane ali pa biorazgradljive plastike. Ker alge porabljajo ogljikov dioksid, izdihujejo pa kisik, bi jih lahko uporabili tudi za preobrazbo termoelektrarn v tovarne hrane in kisika, predlaga Prinsen. Obstajajo tudi alge, ki se svetijo, te bi lahko uporabili za razsvetljavo.
Četrto kraljestvo so rastline in živali. Rastline čistijo vodo in zrak. Vlaki na Japonskem že posnemajo obliko ptic, ki lahko predrejo zračno zaporo, kar je težava hitrih vlakov ob vstopu v predor. Obstajajo pa tudi muhe, ki predelujejo organske odpadke in tudi izločke v proteine. To že delajo v Južni Afriki, na Nizozemskem, v Franciji in Belgiji.
Pomembna je tudi gravitacija, denimo kroženje vode v kadi, ko odstranite čep. Dva metra visoka kad je dovolj za proizvodnjo elektrike in brezplačno energijo za hišo, ki ima v bližini vir tekoče vode. »Sonce. Če si pameten, hladiš sončne celice, saj tako povečaš izkoristek za trikrat, poleg tega lahko izkoristiš odvečno toploto in imaš dva sistema v enem,« pojasnjuje Prinsen. Dodaja, da velike vetrnice ubijajo ptice, obstajajo pa že nove, ki preprosto nihajo. V Karibih so že otoki, kjer so z vodo in vetrom odpravili potrebo po uvozu dizla. Precej neizkoriščenih možnosti pa je še v plimovanju, valovih, razlikah med slanim in sladkim, kislino in bazo, črnim in belim, piezoenergiji, bioplinu, sintetičnih plinih, fermentaciji, energiji glasu in sploh zvočnem valovanju. »V prihodnosti bodo telefoni brez baterij, poganjale jih bodo vibracije glasu. Če so voda, energija in hrana brezplačne, ima lahko gospodarstvo vsa druga področja,« Prinsen utemeljuje modro ekonomijo.
Bioplastika in vedrce za gojenje gob doma. Foto Borut Tavčar/Delo
Usnje, ki diši po marmeladi
Oblikovalski dvojček, ki ga sestavljata 23-letna Koen Meerkerk in Hugo de Boon, je za diplomsko nalogo na akademiji za umetnost proizvedel dvakrat tri metre veliko usnjeno platno iz sadja, v glavnem odpadnih mangov.
Ugotovila sta, da trgovske družbe veliko še povsem uporabnega sadja zavržejo samo zaradi videza, čeprav opravijo izbiro že proizvajalci. »Tretjina mangov konča v odpadkih, kar pri zgolj eni družbi pomeni 30.000 mangov na teden,« pravita oblikovalca, ki sta sadje po odstranitvi koščice najprej mlela v gospodinjskem mlinčku, potem pa kupila večji drobilec lesa.
Mlada oblikovalca sta predstavila potek priprave usnja. Foto Borut Tavčar/Delo
Par se je zdaj osredotočil na kakovost usnja, obenem pa išče prave partnerje, da bo v tako predelavo lahko prišlo več odpadnega sadja, da bo proizvodnja lahko bolj serijska in da bo na koncu tudi prodajna mreža. »Vesela sva, da material izpolnjuje standarde za čevlje in torbice, pa tudi za avtomobilsko usnje,« pravita, priznavata pa, da bi bilo mogoče bolje tovarno postaviti v kraju, kjer nastajajo prvi odpadki.
Gobe na odpadni kavi
»Svetu ne bo pomagalo le zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida, treba bo storiti še malo več, med drugim bo treba deliti znanje in izkušnje,« pravijo v projektu Rotterzwam oziroma osmih lokalnih podjetjih, ki gojijo gobe (ostrigarje) na odpadni kavi. Samo v Rotterdamu gre na leto v odpadke šest milijonov kilogramov kavne usedline, na Nizozemskem pa 30 milijonov kilogramov. Iz odpadnih kavnih zrn lahko nastane vsaj deset izdelkov, zato bi morale družbe, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo kave, prevzeti odgovornost za odpadke.
Kar najbolj svežo kavno usedlino mešajo z odpadki iz vrta v nekdanjem kopališču, dodajo še nekaj apnenca, slamo pa so zamenjali z olupki sveže kave. V klimatiziranih prostorih na taki podlagi gobe zrasejo v dveh do treh tednih, v štirih precej majhnih sobah nekdanjih garderob na mesec pridelajo 350 kilogramov gob. Gobe na isti podlagi zrastejo štirikrat, potem v substratu zmanjka vode. Prodajajo jih lokalnim restavracijam. Na želje gostincev, da bi gojili še druge vrste gob, vedno odgovorijo, da niso gojitelji gob, temveč družba, ki hoče čim bolj zmanjšati količino odpadkov. Iz slabe biomase lahko gobe proizvedejo encime, iz teh pa lahko naredijo tudi bioetanol.
Gobe pršijo z vodo, vendar se osnova kljub temu izsuši. Foto Borut Tavčar/Delo
Kar 70 odstotkov odpadne kave nastane v gospodinjstvih. Zato je družba gospodinjstvom ponudila vedrce, kjer to kavo zbirajo, potem pa posadijo gobe in imajo lastno preskrbo. To bi lahko bila nekoč tudi baterija za polnjenje telefonov in drugega za 12 tednov. V Rotterzwamu namreč porabijo le 0,5 odstotka odpadne kave v Rotterdamu.
Podobno so razmišljali na njihovem ministrstvu za gospodarstvo, kjer pridelajo 30.000 kilogramov odpadne kave na leto. Edina težava je bila, da tako gojenje gob še nima čisto vseh dovoljenj za živila. Gobe so sicer preverili tudi v ustreznih ustanovah. Ministrstvu jih še ne prodajajo (to se je lotilo spreminjanja predpisov), nadaljujejo pa prodajo restavracijam. Kako bi tak zaplet reševali v Sloveniji, najbrž ni treba veliko ugibati. Gojenje gob bi takoj ustavili.
