Tiskane izdaje
Ljubljana – Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj pravi, da velikokrat reče, da si želi, da se ne bi nič spremenilo. Ni povsem zadovoljna, vendar vidi, kako se bodo razmere spremenile v prihodnosti, zato bi bilo treba za to, da vse ostane enako, spremeniti vse.
Študija o ekonomskih učinkih podnebnih sprememb povzema večinoma ugotovitve Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), skupine strokovnjakov, ena od njih je tudi Lučka Kajfež Bogataj, ki analizirajo tisoče objavljenih strokovnih študij.
Kako to ocenjujete?
Ekonomisti so bili vedno pomemben del IPCC, vendar ima ekonomska znanost tudi najbolj negotove modele. Prvi je to naredil lord Stern leta 2006 in od takrat ekonomija ni veliko napredovala. Še vedno so enaki modeli, le podatki se nekoliko spreminjajo. Najbolj krute ocene škod znašajo tudi do pet odstotkov BDP na leto, osebno pa menim, da je to bolj teoretiziranje, da je škodo nemogoče oceniti bistveno bolj natančno kot leta 2006.
Od katere točke naprej so za škodo krive podnebne spremembe?
Od škod je treba odšteti naravno ozadje. To znajo zavarovalnice in to delajo od leta 1980. Vsako leto analizirajo škode, potem pa jih uravnajo z obdobjem, ko posledice podnebnih sprememb še niso bile opazne. Za Slovenijo bi to bilo videti nekako tako, da bi pogledali kakšne povprečne škode so bile pred letom 1980, potem pa bi preverili, za koliko so se povečale.
Koliko pa je teh škod?
V izjemnih primerih je škoda pri nas znašala do 1,5 odstotka BDP, denimo takrat, ko smo imeli prvonovembrske poplave. Sicer pa je pol odstotka popolnoma normalno, ena suša in ena poplava, zdaj, ko imamo kar oboje v enem letu. Zelo težko je natančno oceniti škodo zaradi podnebnih sprememb, so pa podatki močno opozorilo, koliko denarja je treba vložiti v preventivo. To razmerje je zame celo pomembnejše kot številčna ocena škode. Edino razmerje, ki ga poznamo iz zgodovine je, da vložek enega evra v meteorološke službe, merjenje in napovedi prinese sedem evrov koristi. Tem podatkom verjamem. Temeljni problem političnega ali ekonomskega vrednotenja je predvsem ta, da moraš zdaj vložiti, dobiček pa bo prišel pozneje, pri zmanjševanju podnebnih sprememb počasi, pri prilagajanju pa nekoliko prej.
Nekateri ukrepi lahko učinkujejo takoj, denimo ureditev struge vodotoka na zmanjšanje poplav.
Tudi nova vrsta pšenice, ki je prilagojena na bolj suho vreme, bo že prihodnje leto lahko prinesla korist. V Sloveniji moramo izbrati prioritete, nimamo ne ljudi ne denarja za vse. Nujno moramo izbrati rešitve, ki so koristne večplastno, so poceni, hkrati pa pomenijo prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb, prihodnje leto pa morajo prinesti še rezultate. Vsi smo bolj srečni, če se rezultati pokažejo takoj. Ena najboljših rešitev je tako tudi to, da popravimo staro napako, pospravimo, denimo, staro odlagališče odpadkov, ki ogroža pitno vodo. Prvi korak pri prilagajanju bi morala biti odprava nevralgičnih točk, ki jih imamo.
Če ni nobene strategije, je težje delati projekte z multiplikativnimi učinki.
To so, recimo, hidroelektrarne, ki so lahko turistični, rekreacijski objekti, imajo protipoplavno vlogo in so tudi vir vode za namakanje.
Se pa pojavi problem zaradi sulca ali česa drugega.
Govorimo o »win-win« projektih, vendar se kolateralne škode tudi tu ne da preprečiti. Zaradi podnebnih sprememb in drugih vplivov človeka zdaj izumrejo tri vrste na uro, zato pri projektih, ki blažijo podnebne spremembe, ena vrsta morda ni tako pomembna. Prepričana sem, da se da sulca naseliti tudi v kakšno drugo reko.
Slovenija bo po Parizu zahtevala upoštevanje gozdov kot ponora ogljika, pa še posebno obravnavo zaradi tranzita. Ne bi raje v zameno za odpustke zahtevali denar za železnice?
To absolutno lahko zahtevamo. Težava je le, da za istimi mizami že 20 ali 30 let sedijo isti ljudje. Zakaj so podnebna pogajanja že 21 let? Kot država moraš imeti načrt, celo mapo. Vsa zemljišča morajo biti odkupljena, vsa dovoljenja dodeljena.
Pogajanja bodo že prihodnje leto. Je Slovenija pripravljena?
Nobenega razloga ni, da ne bi bili. Poljska je že povedala, da bo proti zmanjševanju emisij. Podprli jo bodo tudi nekateri drugi, ker Nemčija potrebuje elektriko iz njihovih termoelektrarn. Če nekaj takega zahtevaš, je dobro, da dobiš zaveznike in da od tega kolača, za katerega si prizadevaš, še kdo drug kaj dobi. Ali se temu reče tuja vlaganja ali kako drugače, je vseeno. Če pa bomo šele prihodnje leto razmišljali, kaj bi, bomo zamudili vse.
Kmetijstvo bi celo lahko uspevalo, saj bomo ostali država z vodo.
Ne bo šlo, če naši pogajalci načrtujejo, da bomo gozdove upoštevali kot ponore. Nas je gozd prerasel, ker so se ljudje izselili iz krajev, kjer so les sekali. Da imamo toliko gozda, je pravzaprav nenaravno stanje, naravno je bilo leta 1940, ko je gozd preraščal manj kot 40 odstotkov ozemlja. Gozdnatost ni sicer nič hudega, bomo pa del gozda posekali, ko bo treba. To bo naša zlata rezerva. Obojega pa ne moremo imeti – prehranske samopreskrbe in ponorov.
Ena od posledic podnebnih sprememb so tudi begunci, ki pa Slovence razdvajajo. Kaj nas čaka?
Neobičajne in zaporedne suše so v Iraku in Siriji povzročile dvakratno zvišanje cen hrane. To je v osnovi sprožilo ta plaz oziroma je gotovo eden od kamnov v begunski krizi. Sedanji val je sicer primer, kako se seli milijon ljudi. Zaradi podnebnih sprememb smo pred selitvijo 250 milijonov ljudi, od tega jih bo pol hotelo v Evropo, torej stokrat več kot zdaj. To je opomin, da moramo takoj pomagati tudi revnim državam. Sredozemlje je že tisto, kar govorimo, da bo: je že suša, je že lakota, ekosistemi so začeli propadati.
