Tiskane izdaje
Ljubljana – V belgijskem Gentu, ki je po velikosti podoben Ljubljani, so v raziskavi našteli 500 skupnostnih projektov, njihovo število pa se hitro povečuje. Tudi zato so si prislužili podporo mestne uprave, ki jih želi povezati.
»Več je skupnostnih projektov, več je koristi za vse nas,« pravi Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, ki je skupaj s Focusom in Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij organizirala konferenco Dovolj za vse, od besed k dejanjem. »Skupnostno upravljanje življenjskih virov pomeni, da skupaj, participatorno upravljamo vire, ki jih imamo v lokalnem okolju, do okolja vzdržen, sonaraven način,« pojasni Brecljeva. Včasih smo pri nas imeli zadruge, zadnje čase pa tudi pri nas vznikajo skupnostni projekti. »Njihovo pravilo je, da rastejo od spodaj navzgor, izhajajo namreč iz potrebe skupnosti, koordinatorji pa so nevladne organizacije, civilne iniciative, krajevne skupnosti ali samo združenja posameznikov, ki te projekte izvajajo v sodelovanju z občinami in drugimi pomembnimi akterji,« še dodaja direktorica Umanotere.
Podpora za skupnosti
Skupnostni projekti so zelo različnih oblik, večinoma pa gre za varovanje okolja. Taki so skupnostni vrtički, izmenjava oblačil, souporaba koles, orodja in drugega. Annelore Raman iz mestne uprave Genta je povedala, da v mestu deluje več kot 500 skupnostnih projektov, v desetih letih se je njihovo število podeseterilo. Zato je mestno upravo zanimalo, kaj pričakujejo od mesta in kako bi mesto lahko postalo njihov partner. Med drugim se je namreč izkazalo, da te skupnosti ne sodelujejo dovolj. V mestu tako za prihodnje leto načrtujejo ustanovitev skupščine skupnostnih projektov, kjer bi se srečevali predstavniki različnih pobud. Želja različnih skupnosti je bila tudi izvedba commonsfesta, festivala, ki bi združeval pobude in širil ideje. Za skupnostne projekte bo mesto prilagodilo tudi razpise, na njih skupnostni projekti ne bodo tekmovali med sabo, zmagal bo tisti, ki bo zbral največjo koalicijo partnerjev.
Annelore Raman iz uprave Genta. Foto Borut Tavčar/Delo
Med primeri je navedla skupnost, ki investira v sončne elektrarne na tujih strehah, drugi so sosedje stare opatije, ki to dediščino vzdržujejo, ob tem pa organizirajo različne prireditve. V Gent so ljudje pripeljali tudi prašiče, ki so jih hranili z odpadno hrano. Partago je skupnost souporabnikov električnih avtomobilov. Gent pa je nekdanjo knjižnico spremenil v urbani skupnostni laboratorij. Imajo tudi stanovanjsko zadrugo, ki vlaga v gradnjo stanovanj.
Ramanova je povedala, da ima Gent to prednost, da njegov župan skupnostne projekte zelo podpira. Tistim iz slovenskih krajev, ki imajo manj »poslušne« župane, pa je svetovala, naj se med sabo povežejo in stopijo skupaj, pritiskajo, morda izvedejo tudi referendum v občini. Mestom je svetovala, naj za pregled skupnostnih praks najamejo osebo, ki te prakse pozna, hkrati pa uživa družbeno zaupanje, pri njih je to bil Michel Bauwens. Skupnosti morajo dobiti zagotovilo, da jih mesto ne bo prevzelo oziroma odločalo o njihovi dejavnosti. »Skupnostne prakse krepijo demokracijo,« pravi Ramanova in dodaja, da se tudi pri njih veliko pogovarjajo o pametnem mestu, vendar mora to biti pametno mesto za ljudi.
Skupnostne prakse imajo, tako Ramanova v krajšem pogovoru za Delo, včasih boljše zamisli za rešitev določene težave kot mesto. Zato je ključno, da jih mesto prepozna in podpre, za kar je dobrodošel institucionaliziran okvir. Najpogostejša tema skupnostnih praks je hrana. »Ljudje, ki nimajo vrtov, imajo pa nekaj prostora, lahko pridelujejo hrano, za katero vedo, od kje je prišla, kaj so zanjo porabili in drugo. Veliko mladih družin zahteva zdravo hrano in kratke dobavne verige,« pravi Ramanova.
Podobno lahko ljudje postanejo člani skupnosti, ki investira v sončne elektrarne, in vložijo v novo energetiko, tudi če nimajo lastne primerne strehe. Za možnost takih naložb si prizadevajo tudi v Sloveniji, a bo za to treba spremeniti predpise. »Pravni problemi so ena od žgočih zadev. Veliko predpisov bo treba spremeniti za trajnostni prehod. Tudi to bomo preverili v dialogu s skupnostnimi praksami. Ljudje pa se lahko povežejo, tudi za mobilnost, za pridelavo hrane, in tudi če se politika na začetku ne strinja, lahko skupaj dosežejo veliko,« je prepričana Ramanova, ki se po Gentu premika s kolesom. »Nimam avta. Nedavno smo sprejeli nov načrt mobilnosti za zmanjšanje števila avtomobilov v mestu. Na začetku je bilo veliko dvomov, zdaj pa ljudje načrt za vrnitev mesta ljudem zelo podpirajo,« še dodaja Annelore Raman.
Zadruge še živijo
»Odločevalci so izjemnega pomena, saj morajo ustvarjati podporno okolje za skupnostne projekte,« pritrjuje Gaja Brecelj. V Sloveniji občina trenutno ne more biti del zadruge, kar bi bilo po njenem mnenju pametno spremeniti. Država ali občine pa bi za izvajanje skupnostnih projektov lahko namenile prazne stavbe ali prostore, spodbujale promocijo projektov in zagotavljale tudi finančno podporo.
Lokalna preskrba z zdravo hrano je glavna skupnostna praksa. Foto Ljubo Vukelič/Delo
Občinska podpora je bila temelj za obnovo italijanske občine Sutrio. Ključen del obnove pa je ustanovitev razpršenega hotela Borgo Soandri, ki ima danes 150 postelj v 40 aparmajih. Manlio Mattia, zdaj župan Sutria, prej pa direktor hotela, ki so ga odprli leta 2000, je povedal da so več zasebnih apartmajev združili pod eno upravo z eno recepcijo in enim sistemom rezervacij. Občino s 1300 prebivalci je v 80. letih prizadel hud potres, ljudje pa so območje zapuščali. V študiji se je pokazalo, da bi bilo najbolje hiše obnoviti, zato so to 80-odstotno subvencionirali. Zakonodaja takrat ni poznala razpršenega hotela, to se je spremenilo leta 2002. Takrat so izvedli razpis za zasebne lastnike hiš, ki bi domove spremenili v počitniške in jih prepustili v upravljanje hotela za 10 let.
Hotel upravljajo v obliki zadruge, v kateri je tudi občina. Lastniki hiš dobijo približno šest evrov na gosta. Airbnb in drugih najemodajalcev se ne bojijo, pravi Mattia, saj ti na 1500 metrih nadmorske višine ne morejo ponuditi toliko kot hotel s partnerji, tudi devetimi restavracijami. Hotel ponuja še izlete, blizu je smučišče, izposoja kolesa, tudi električna, organizira pa tudi tri kulturne in tri gastronomske dogodke na leto. Vse to je povezano tudi z evropskimi programi in denarjem. Danes se ljudje vračajo v Sutrio, ki postaja čedalje bolj primeren tudi za mlade družine.
Tudi pri nas jih imamo
Trajnostne skupnostne prakse so tudi v Sloveniji čedalje bolj prisotne. Na skupnem zemljevidu na spletni strani jih je predstavljenih že več kot štirideset. Številne lokalne skupnosti so že prešle od zavedanja k ukrepanju. Prve korake lokalnih projektov so predstavili Mateja Zoratti iz Mestne občine Nova Gorice s projektom spremljana pot v šolo (pešbus in bicivlak), Gregor Rožanc iz društva Naturo, ki je predstavil doživljajsko igrišče v Kranju, Dejan Gorenc iz občine Postojna, ki razvija kolesarsko pot mimo gradov v okolici Postojne, ter Renata Dobnikar iz Ljudske univerze Kranj, ki je predstavila, kako oživljajo prostore izbranih krajevnih skupnosti v Kranju, da bi ti zaživeli kot skupnostni prostori.
