Tiskane izdaje
Ljubljana – Upravljanje voda v Sloveniji izvajamo po načrtu upravljanja voda in načrtu zmanjšanja poplavne ogroženosti, ki sta izvedbena predpisa. Nad njima bi morala biti strategija, ki jo ministrstvo za okolje obljublja do konca leta, ravno tako direkcijo za vode.
V Sloveniji je približno 500 strokovnjakov za vode, ki ministrstvu za okolje in prostor ter vladi pošiljajo seznam devetih težav in opis mogočih rešitev. Prva in najhujša težava je, da Slovenija nima celovite strategije upravljanja voda. »Nihče ne načrtuje na podlagi porečij, ukrepe načrtujejo lokalno. Če vzameš porečje, lažje določiš, kje bodo razlivne površine, kje bodo zadrževalniki in kaj bomo ščitili. Če načrtuješ lokalno, tega ne moreš reševati. Zato se vseskozi pojavljajo gradnje na poplavnih površinah in zato zaliva hiše. Ogroženih območij zaradi poplav je čedalje več,« pravijo na Inštitutu za vode. Ob tem stoji tudi priprava ustreznih dokumentov za črpanje denarja iz prihodnje finančne perspektive. Evropska komisija mimogrede vztraja, da so osnova porečja.
Vodne demokracije ni
»Imamo 26.000 kilometrov tekoče vode, to je najgostejša mreža v Evropi. Morali se bomo odločiti, kje bomo živeli, kje bomo gojili hrano, kaj bomo varovali. Sestaviti moramo celovit dokument, ki bo povedal tudi, kaj bomo s presežki vode, lahko bi jih denimo prodajali,« pravi Aleš Bizjak z Inštituta za vode. Poleg tega bi voda, kot menda strateška prednost Slovenije, sodila tudi v strategijo pametne specializacije.
Dodal je, da smo še do leta 2003 v zakonodaji imeli ohranjeno vodno demokracijo, vodne svete, ki so jih sestavljali imetniki vodnih pravic in predstavniki občin, po novem bi lahko zraven bile še nevladne organizacije. Ti sveti bi lahko preprečili tudi to, da veliko porabnikov vode še vedno ne plačuje koncesij. Med njimi so tudi zdravilišča in hoteli, ki so predmet spora med DUTB in Savo Turizmom, pa tudi porabniki vode, ki smo jih prodali tujcem.
Na MOP priznavajo, da so težave, zato se mudi s sprejetjem sprememb zakona o vodah. Prihodnje leto naj bi vsi porabniki vode plačevali koncesnine in vodna povračila. Radenska je denimo lani za načrpano vodo plačala 47.378 evrov koncesnine, in sicer samo za eno vrtino od 20. Lani so vsi koncesionarji plačali 1,9 milijona evrov, od pijačarjev do toplic in hotelov, med katerimi so tudi taki, ki so za porabljeno vodo plačali le 312 evrov. Od 20 toplic so le štiri plačevale koncesnino. Vendar imajo te dejavnosti očitno velik vpliv na ministrstvo za kmetijstvo, saj to vztrajno znižuje predloge novih koncesnin za leto 2015 in naprej. Zaradi tega bodo vsi, tudi tisti, ki zdaj za porabljeno vodo še ne plačujejo, prihodnje leto plačali le 1,3 milijona evrov. Koncesije se bodo sicer spremenile, zdaj se določajo glede na kubični meter pijače na polici, po novem bo polovica koncesnine odvisna od načrpane količine vode, druga polovica pa od zmožnosti vodnega vira.
Imetniki vodnih pravic že plačujejo vodno povračilo, plačilo za vodno pravico pa bodo začeli plačevati za obdobje od 1. januarja 2016 dalje.
Denar je, le porabimo
»Nova organiziranost področja upravljanja voda bo imela za posledico boljšo organizacijo sistema upravljanja, predvsem bosta to direktorat za vode in investicije v okviru MOP in direkcija za vode z okrepljenimi porečnimi/območnimi izpostavami, kar bo omogočalo boljše, hitrejše in bolj učinkovito izvajanje vseh nalog s področja upravljanja voda, tudi vodenje in končevanje protipoplavnih ukrepov oziroma naložb, ki bo tudi bližje končnim uporabnikom in lokalnim skupnostim,« pravijo na MOP.
Globevnikova dodaja, da Slovenija ne pobira koncesijskih dajatev, zato zmanjka denarja za sofinanciranje evropskih projektov. Za vzdrževanje vodotokov je na leto namenjenih 8 milijonov evrov, za interventne ukrepe po poplavah, ki so gasilski in neceloviti, pa potem plačamo 12 milijonov evrov. Toliko bo stala tudi slovensko-hrvaška raziskava poplavne nevarnosti mejnih rek, ki, kot pravijo vodarji, sploh niso taka težava. Na MOP priznavajo, da so do zdaj za redno vzdrževanje vodotokov zbrali le osem milijonov evrov, za vsa dela pa bi potrebovali 25 milijonov evrov. Ministrica Irena Majcen si bo prizadevala za pridobitev še nekaj denarja iz proračuna, na voljo pa bo tudi 83 milijonov evrov iz nove finančne perspektive. Za dolgoročne ukrepe na 61 območjih pa ni narejena še niti ocena stroškov.
Ministrstvo odpravlja zaostanke
Na MOP obljubljajo strategija upravljanja voda do konca leta. Takrat naj bi bili pripravljeni tudi drugi ključni dokumenti, načrt upravljanja voda, načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti in načrt upravljanja morskega okolja. »V skladu z zakonom o vodah je eno izmed ključnih načel pri upravljanju vodaa ravno načelo celovitosti,« pravijo na MOP.
Po očitkih vodarjev je preveč odgovornosti preloženih na občine, zato je upravljanje voda razdrobljeno in neučinkovito. Poleg tega občine nimajo na voljo enotnih hidroloških podatkov. »Hidrološke analize podatkov s hidroloških postaj v Sloveniji pripravlja in javno objavlja agencija za okolje v svojih letopisih. Različne dodatne hidrološke analize pa se izvajajo in pripravljajo tudi v okviru raznih raziskav, študij in gradiv, ki se pripravljajo v okviru postopkov s področja urejanja prostora (priprava državnih in občinskih prostorskih načrtov) in graditve objektov (priprava projektov za pridobitev gradbenih dovoljenj). Pristojen nosilec urejanja prostora za področje upravljanja voda v Sloveniji je Arso,« odgovarjajo na MOP.
Vodarje skrbi tudi zmanjšanje obsega nadzora vodotokov. »Monitoring kakovosti rek, jezer in morja je v prvi polovici leta 2015 potekal v okrnjenem obsegu, saj je bilo z rebalansom proračuna februarja 2015 financiranje monitoringa bistveno zmanjšano. V začetku junija smo s pomočjo ministrstva za okolje in prostor pridobili potrebna sredstva, tako da bo monitoring kakovosti voda od julija dalje vzpostavljen v obsegu, kot je bilo načrtovano pred rebalansom. Del monitoringa kakovosti voda bo, tako kot vsako leto, izveden tudi v kemijsko-analitskem ter biološkem laboratoriju Arso,« odgovarjajo z Arsa.
