Tiskane izdaje
V otroštvu smo najbrž vsi poslušali pravljice o Rdeči kapici, v katerih volk nastopa večinoma kot negativni lik. A tisti, ki smo radi v naravi, ki doživljamo divjino in gozd tudi po izkustveni plati, se zavedamo, da v naravi ni vse črno-belo, samo dobro ali slabo. In tudi volk ni vedno tak, kot smo ga spoznavali v tistih zgodnjih otroških večerih, ali morebiti tisto, kar lahko preberemo v rumenem tisku, ampak ima v kompleksnem ekosistemu zelo pomembno in nazorno vlogo.
Čeprav te dni bolj odmeva sprejeti odlok vlade o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017 (Uradni list), o čemer se je že precej pisalo, nočem posegati v to vročo razpravo, pač pa morebiti osvetliti tudi kakšno bolj izkustveno zgodbo s terena.
Volk ima v gozdu zelo pomembno vlogo. Foto Petra Draškovič Pelc
Kot prostovoljka sem se pred leti prvič pridružila popisu monitoringa volka v okviru projekta Slowolf. Prostovoljci, okoli sto nas je bilo, smo z oponašanjem volčjega tuljenja konec avgusta oziroma v začetku septembra spodbujali njihov teritorialni odziv. Kot teritorialne živali volkovi označujejo svoje območje, poleg uriniranja in iztrebljanja, tudi s tuljenjem. In tako se, na takšno naše tuljenje, ki na nek način posnema tuljenje mladega volka, ki si išče svoj teritorij, lahko odzovejo. Ali pa tudi ne, kar pa seveda izključno ne pomeni, da ga na tistem območju ni. Lahko je slišnost slabša, lahko je vetrovno in se tudi zato ne odzove ... Včasih pa se odzovejo tudi mladiči, česar smo seveda še posebej veseli.
Peripetij je veliko, od najdenih svežih iztrebkov medvedov in občudovanja mogočnega zvezdnatega neba do skoraj izgube glasu po intenzivnem tuljenju tri noči. Občutkov doživetja, ko se ti na lastno oponašanje volčjega tuljenja odzove pravi volk, se seveda ne da opisati kar tako na kratko, je pa nepozabno.
Odtlej se takšnega monitoringa redno udeležujem, ne le v okviru rednih akcij, ki jih izvaja Zavod za gozdove s partnerji, ampak redno spremljam prisotnost divjih zveri tudi v svojih potepih po gozdu ali pa kadar načrtno fotografiram določene zgodbe.
Tri dni zapored smo prostovoljci tudi v lanskem letu počeli podobno − uro po sončnem zahodu smo vsak na svojem izbranem kvadrantu 3x v intervalih po določeni metodi zatulili v noč. Želeli smo dobiti čim boljšo sliko o prisotnosti volka pri nas, kar je dobro izhodišče za nadaljnjo raziskovalno delo. A tuljenje je le eden izmed korakov. Najlepše je iti na teren, iskati sledi, sestavljati sliko, kje se gibljejo, in slediti znakom, ki se nam odkrivajo. Spoznavati meje določenega tropa in sklepati na njihovo gibanje. Kasneje nas še mnogo poti vodi v območja, kjer smo dobili pozitivne odzive na naše tuljenje, pa tudi v druga, kjer smo zaznali kdaj kakšno prisotnost volkov ali sledili. Mnogo je preiskovanja okolice in dobrega opazovanja, prepoznavanja znakov prisotnosti volka v prostoru. Vsi ti neinvazivni genetski vzorci, ki jih prinesemo v laboratorij za analize (v mislih imam vzorce iztrebkov in urina), pa so pomembna podlaga za poznavanje te ene bolj karizmatičnih vrst pri nas ter za njeno upravljanje.
Prostovoljci zbirajo različne vzorce. Foto Petra Draškovič Pelc
Zima nas je letos že prijetno razveselila, tako z nizkimi temperaturami kot s količino snega. In tisto škripanje pod nogami, v mrazu in vetru, ko brije okoli ušes, ima svoj čar. Razmere so za zimsko sledenje tako rekoč idealne. Le odpraviti se je treba. Sneg nam pokaže vse tisto, česar poleti morebiti ne moremo videti, saj prašne vlake ali gozdna brezpotja redko ujamejo njihove sledi na način, da mi to vidimo. V snežni kulisi pa se nam razodeva oziroma odkriva, kako so hodili, koliko jih je hodilo, so se morebiti igrali (če naletimo tudi na sledi mladičev) in podobno ...
Takšni občutki s terena so najlepši. Zime sicer še ni konec in raziskovalci na Zavodu na gozdove in Biotehniški fakulteti bomo zbirali vzorce urina in iztrebkov vse do konca marca. Morda se nam kdaj pri tem pridružite tudi vi? Hkrati pa skozi lastno aktivno udeležbo pogledate v življenja velikih zveri in poskušate tudi sami aktivno pristopiti k raznim naravovarstvenim akcijam. Ljudje lahko beremo o doživetjih drugih, a šele ko sami izkusimo, bomo znali ceniti, znali spoštovati in tudi znali varovati. In tedaj noben sprehod v gozd ne bo več enak.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
