Tiskane izdaje
Setev te za samopreskrbno prehrano in za njivski kolobar zelo pomembne rastline je prek lani ustanovljene zadruge Kooperativa Kristal organiziralo Združenje pridelovalcev sladkorne pese iz Ormoža, ki neprekinjeno obstaja ves čas, tudi ko pese pri nas nismo smeli sejati. V zadrugi vse od leta 2007, ko se je nizozemski Cosun iz Brede kot večinski lastnik odpovedal ormoški tovarni sladkorja in jo v shemi evropske sladkorne reforme zaprl, razgradil in razprodal, tli zamisel o dograditvi in ponovnem zagonu tovarne.
Čeprav danes že vsi vedo, da je bilo zapiranje sladkornih tovarn po Evropi napaka, naše kmetijsko ministrstvo o morebitni ponovni proizvodnji sladkorja nima jasnega stališča. Na vprašanje, ali je bila o tem že sprejeta dokončna odločitev, nam z ministrstva niso odgovorili, doslej pa so zagovarjali pridelavo sladkorne pese v njivskem kolobarju, proizvodnjo sladkorja pa puščali kot možnost, če bi denar zanjo zagotovil zasebni kapital brez državne pomoči.
Rezultati študij
V letih 2013 in 2016 sta bili narejeni dve študiji, pod kakšnimi pogoji bi bilo smiselno zgraditi novo tovarno. Prvo je naročilo in plačalo združenje in je pokazala, da bi za novo tovarno za sto tisoč ton sladkorja na leto, kar bi precej pokrilo slovenske letne potrebe, potrebovali 150 milijonov evrov za gradnjo, potem pa še surovino s 13.700 hektarov njiv pri pridelku 55 ton pese na hektar. Drugo študijo je naročila država in pokazala je, da bi s 40 do 50 tonami sladkorja na hektar tovarna takšnega obsega poslovala rentabilno, omogočila zaposlitev za 120 ljudi in posredno vsaj 2500 kmetijam prinašala boljši zaslužek, kot ga imajo z drugimi poljščinami. V anketi, ki jo je med kmeti z najmanj tremi hektari njiv opravila kmetijska svetovalna služba, so ti potrdili, da bi sladkorno peso spet radi sejali; od svojih 41.000 hektarov bi dobro petino površin ponudili za setev pese. Leta 2006 so jo zasadili na 6700 hektarih, a takrat so tovarno že upravljali Nizozemci (Cosun je večinski delež kupil leta 1997, svoje deleže, ki so jih dobile brezplačno po zakonu o lastninjenju, pa so mu po vrsti prodale skoraj vse kmetijske zadruge.
Prihodnje leto
Zdaj se je zgodba obrnila. Na slovenskih njivah raste pesa za hrvaško tovarno Virgo iz Virovitice, kjer so zainteresirani, da bi odkupili pridelek z najmanj 500 hektarov slovenskih njiv. Letos jo je 36 članov Kooperative Kristal posadilo na 75 hektarih, že prihodnje leto pričakujejo najmanj 200 hektarov. Tudi zaradi tega, ker je letošnji pridelek dober kljub slabim vremenskim razmeram. Na hektar bodo pobrali 60 ton ali več, skupaj približno 4500 ton, predvideva Miroslav Kosi, predsednik ormoškega združenja pridelovalcev, ki je zadovoljen tudi s svojim pridelkom. Po pogodbi z Virgom bodo za tono sladkih korenov s 16 odstotki sladkorja dobili 35 evrov. A vsebnost bo višja, zato pričakujejo tudi nekoliko višje plačilo. »Nič ne napovedujemo in ne špekuliramo. Pridelek bomo spravili, sešteli stroške in izračunali, kako donosna je pridelava zares. Podatki bodo zelo uporabni za nadaljnje setvene koledarje. A se ne bojim, da z letošnjimi rezultati ne bi bili zadovoljni,« je odkrit Kosi.
Evropske kvote za sladkor so odpravili v začetku tega meseca, zaradi česar agrarni ekonomisti opozarjajo, da se bo že letos v EU pojavilo petino več sladkorja. Zaradi tega je toliko težje napovedovati cene in rentabilnost. »Velike tovarne sladkorja vozijo peso z velikih razdalj, ta transport je zato drag. Ormoška je imela in bi lahko imela surovino v precej ožjem krogu. Zato zamisli o ponovni graditvi še nismo pokopali,« poudarja Kosi.
