Tiskane izdaje
Ljubljana – »Dejstvo je, da se zaradi podnebnih sprememb nekatere drevesne vrste umikajo, nadomeščajo pa jih druge. To je posebno evidentno pri smreki,« pravi Andrej Breznikar z zavoda za gozdove. Naravnih rastišč smreke je v Sloveniji zelo malo, vnesena je bila zaradi dobička.
Večina, 73 odstotkov, od 86 preučenih drevesnih vrst se seli proti zahodu, zlasti vrste, kot so javorji in hrasti. Druga glavna smer je sever, kar so pokazale že druge študije; drevesa sledijo zanje ugodnim temperaturam. »Drevesa se premikajo zaradi različnih dejavnikov. Glavni vzrok so spremembe v količinah padavin, saj te zelo vplivajo na obnavljanje gozda. Drugi vzrok so spremembe temperature, a te so manj pomembne,« pravi Fei.
Napoveduje, da se bo selitev proti zahodu najverjetneje nadaljevala. Obseg in hitrost selitve se še ne da napovedati, saj se podnebni znanstveniki še trudijo natančneje napovedati prihodnje spremembe v padavinskih vzorcih. »Naši rezultati ne kažejo na izginotje gozdov na določenih lokacijah, mogoče pa je, da postanejo gozdovi redkejši,« dodaja Fei, ki ni prepričan, ali razpadajo tudi drevesne skupnosti. »To je tema, s katero se ukvarjamo zdaj. Glede na različne odzive različnih vrst dreves verjamemo, da so podnebne spremembe že imele učinek na drevesne skupnosti in ga bodo imele tudi v prihodnje,« še meni Fei.
Smreke se bodo morale umakniti. Foto: Igor Modic/Delo
Smreka izgublja boj
»Spremembe v distribuciji drevesnih vrst so pomembna tema, odgovore pa iščemo na Zavodu za gozdove Slovenije tudi v okviru mednarodnih (evropskih) projektov, v katerih sodelujemo, takšen je, denimo, Manfred za območje Alp. Ti procesi presegajo nacionalne okvire,« pravi Andrej Breznikar z zavoda za gozdove. Opozoril je, da ob vseh spremembah, ki se dogajajo, v aktivno gospodarjenje z gozdovi spada tudi razmišljanje o vnosu tujerodnih drevesnih vrst, čeprav je to precej nedodelano in mora biti zelo previdno. »Zdaj stroka razmišlja o omejenem vnosu duglazije in črnega oreha, delno tudi o omogočanju robinije na primernih rastiščih. So pa tujerodne vrste, ki so prišle k nam in imajo invazivni značaj, problem, ki ga je treba reševati,« še dodaja Breznikar. Seznam več kot 80 potencialno invazivnih drevesnih vrst so predstavili v Life projektu Artemis.
Brez človeka več listavcev
»Če bi gozdove v Sloveniji pogledali zgodovinsko in brez vpliva ljudi, bi imeli precej več listavcev. Gorenjska in Štajerska sta precej zasmrečeni, kar je posledica stare nemške šole o najvišji zemljiški renti, ki je k nam pripeljala smreko. Naravnih smrekovih rastišč imamo v Sloveniji zelo malo. V gorenjskih in štajerskih smrekovih gozdovih bi rasle jelke in bukve. Ljudje so bukev v glavnem izsekali za glažutarstvo oziroma proizvodnjo stekla. Namesto tega so posadili smreko. Danes raste že tretja generacija smreke. Trikrat je šlo relativno v redu, gozd so posekali, pa je zrastel nov. Četrtič pa je težava, tla so se tako zakisala, da onemogočajo pomlajevanje smreke,« pojasnjuje direktor zavoda za varstvo narave Darij Krajčič.
Škoda je, da lesa doma ne znamo koristneje uporabiti. Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Smreka je najbolj nezahtevna vrsta za pogozdovanje, gojijo jo tudi v drevesnicah, pa še za prodajo je smreka najboljša. »Gotovo še niste slišali za bukovo ostrešje. Smreka prednjači pri zunanjem pohištvu in kot gradbeni les. Je, skratka, najbolj prodajljiv les. Poleg tega smreka doseže sečno starost pri zgolj 90 letih, druge vrste morajo rasti dlje,« pravi Krajčič. Dodaja pa, da se ob tem intenzivnem sekanju poškodovanih smrek jasno kaže tudi nacionalna težava, to je, da ne znamo koristneje porabiti tega lesa doma.
Segrevanje podlubnikov
V preteklih desetletjih so pritisnile še podnebne spremembe, tudi veliko množenje podlubnikov je posledica segrevanja. Podlubniki so sekundarni škodljivci, najprej napadejo že oslabela drevesa. Na kraških tleh je manj težav z zakisanjem, ima pa smreka zato več težav z vodo. »Smreka tako izgublja boj na mnogih območjih. Povečuje se delež listavcev, kar je v redu. Jelka je tudi v boljšem položaju kot prej, zlasti zato, ker se je zmanjšalo onesnaževanje z žveplom in ni več kislega dežja,« pravi Krajčič.
Dodaja, da so tudi za Evropo narejene simulacije premikanja gozdov. »Smreka se bo umikala, na tem koncu bo bukev, če bodo posledice podnebnih sprememb še hujše, pa bodo težave tudi z bukvijo. Namesto bukve pridejo že bori in lovorovci, ki so bolj odporni na sušo. Tudi nekateri hrasti so takšni,« povzema Krajčič.
S hrasti je bil nekoč poraščen ves Kras. »Ko govorimo o tujerodnih vrstah, je ena največjih črni bor na Krasu. Ko so začeli konec 19. stoletja pogozdovati Kras, ker je bil povsem gol, so poskušali z različnimi vrstami in ugotovili, da je najbolj primeren črni bor iz dunajskega gozda. Zanimivo je tudi, da na tako območje, kot je bil takrat Kras, ne morete takoj saditi hrasta. Hrast potrebuje predkulturo. Bor je zdaj predkultura, kar prihaja zadaj, pa je avtohtona vegetacija. Najprej sramežljivo, potem pa čedalje bolj,« pojasnjuje Krajčič in dodaja, da to niso mogočni hrastovi gozdovi kot v Vojvodini.
Selitev na sever in višje
Gozdna meja se premika izrazito navzgor. »Centralne Alpe so iz magmatskih kamnin, ne iz apnenca kot pri nas. A tudi pri nas se gozdna meja pomika višje. Zelo zanimivi so vplivi na odtok vode, eden od vzrokov za zmanjšanje odtoka vode so gozdovi, zlasti mladi gozdovi posrkajo precej več vode kot trava. Prirast mladega gozda je enako velik kot prirast v intenzivnem kmetijstvu. Velikokrat se zgodi, da na kakšnem mokrotnem travniku, ki se zarašča, potok usahne,« pravi Krajčič in dodaja, da ima to, da intenziviramo kmetijstvo in dopuščamo zaraščanje, velike posledice za vodo. Kmetijstvo vodo onesnažuje, gozdovi pa jo zadržujejo.
S hrasti je bi poraščen ves Kras. A ne z mogočnimi. Foto: Mateja Kotnik/Delo
Krajčič v gozdu prepozna vso sociologijo človeka, tekmovanje, izkoriščanje slabosti, sodelovanje. Ni pa v gozdovih neskončne in stalne rasti. »Pragozd je končna faza gozda, tam znotraj skupna masa ne zraste čez končno mejo, temveč le niha. Naša ekonomija pa zahteva stalno gospodarsko rast,« je kritičen Krajčič. Dobro pa je, da je pri nas že iz 40. let prejšnjega stoletja prepovedan golosek.
Invazivke so velika težava
Ena od nevarnosti so tudi invazivne vrste. Ena od tujerodnih drevesnih vrst je akacija, pravilno robinija. Prihaja iz Amerike. »V gozdovih se je proti invazivkam težko boriti, denimo, proti japonskemu dresniku se še na čistinah težko borimo. Prodre lahko povsem v gozd,« opozarja Krajčič, ki dodaja, da bolj ko bomo spreminjali svoje okolje, več bo invazivnih vrst.
