Sončnih elektrarn v skupnostni gradnji pri nas še ni

Ljubljana – Uresničitev načrtov novih plinovodov v Grčiji bi ljudi osiromašila, povečala bi emisije in ustavila projekte za izrabo sonca in vetra, zlasti na otokih. V Sloveniji pa čakajo, da bo zakonodaja dopustila skupinsko gradnjo sončnih elektrarn.

Grčija je bila vključena v več načrtov plinovodnih koridorjev, do zdaj pa se ni veliko spremenilo, še vedno prepričujejo, da je to priložnost, pravi Ignacio Navarro, Španec, ki že vrsto let v Grčiji pripravlja skupnostne projekte. Projekte izrabe obnovljivih virov – Navarro se je s kolegi lotil pravne pomoči skupnostim, ki bi vložile v sončne elektrarne – je podprl tudi Greenpeace.

»Interesi za plin in nafto so zelo veliki. Na tem območju poteka geopolitična igra Turčije, Rusije in ZDA, vsi se potegujejo za lastništvo infrastrukture in za prevlado v prihodnjih letih, ko se bodo razmere na Bližnjem vzhodu umirile,« pravi Navarro. Še huje pa je, da Grčija načrtuje obsežne razlastitve lastnikov parcel, na severu države pa bi plinovodi potekali tudi prek območij Nature 2000 in drugih zavarovanih območjih. Celovite presoje vplivov na okolje pa ni.

Čista energija je cenejša

Tudi zato si v Greenpeaceu, ki se mu je Navarro pridružil pred nekaj meseci, prizadevajo, da bi tudi na sever pripeljali cenejšo energijo iz obnovljivih virov na jugu države. »Več uvoza fosilnih goriv ni v skladu s pariškim sporazumom, pravico državljanov, da imajo čisto energijo, in ni v skladu z omejitvijo emisij do leta 2030. Poleg tega bi to podražilo energijo v državi. Plinovodi so povezani z geopolitičnimi špekulacijami, ki jih lokalne skupnosti in niti večina držav ne morejo nadzirati. Država bi morala podpirati izrabo lokalnih obnovljivih virov. Imamo sonce, ki je neodvisno od tujih dobaviteljev,« še dodaja Navarro.

Ignacio Navarro sodeluje pri trajnostnih projektih. Foto Borut Tavčar/Delo

Mednarodna agencija za energijo je Grčijo pohvalila zaradi napredka pri uvajanju obnovljivih virov, svetovala pa, da bi bilo smotrno otoke povezati z omrežjem na celini. »Proizvodnja elektrike iz sonca in vetra je na otokih zelo visoka, zlasti v Egejskem morju. Povezava s celino bi bila najhitrejši način, da postane država energetsko trajnostna. Z otokov bi lahko pošiljali presežek energije, kar bi pospešilo izplačilo naložb. Poleg tega je to priložnost za zmanjšanje porabe premoga na celini,« je prepričan Navarro, ki je privrženec neto merjenja.

Ukvarja pa se s spodbujanjem skupnostnih naložb v sončne elektrarne. »Lahko imaš denar, nimaš pa primerne strehe. V Grčiji se zdaj začenjajo projekti za družine, ki si sončne elektrarne ne morejo privoščiti. Na voljo bodo strehe šol in javnih stavb, kjer bodo zadruge vložile v sončne elektrarne, vključile pa tudi revnejše družine. V teh skupnostih lahko sodelujejo javne in zasebne pravne osebe, gospodinjstva in tudi družine s socialnimi težavami,« pravi Navarro in dodaja, da je to priložnost za izboljšanje socialnega položaja družin, saj energija ne stane več toliko kot prej. Zdaj se pogovarja s šolo, da bodo na njeni strehi postavili 20-kilovatno elektrarno. To bo verjetno prva skupnost, ki ji bo uspelo na javnem razpisu.

Slovenija sledi

V Sloveniji že poteka projekt postavljanja sončnih elektrarn, skupnostne naložbe na tujih strehah pa še niso dovoljene. »Do konca leta bo zgrajenih 300 novih sončnih elektrarn, 275 jih je že priključenih na omrežje,« pravi predsednik uprave Gen-I Robert Golob, ki za prihodnje leto napoveduje podvojitev števila projektov. Tudi v politiki opaža pripravljenost za ureditev, ko bi lahko različne skupnosti vlagale v sončne elektrarne. Mogoče bo ta možnost v zakonodajo vnesena do marca.

V Nemčiji in tudi drugod so se podjetja in skupnosti tudi odklopila z omrežja, ker so prispevki, davki in omrežnina previsoki. Golob pravi, da so dodatni stroški pri elektriki v Nemčiji višji kot pri nas, zato se je odklapljanje z omrežja tudi prej začelo. »Tudi v Sloveniji bo nastopil ta čas, v treh letih bomo tam,« pravi Golob in dodaja, da posamezniki že živijo z lastno proizvodnjo energije. Klasična energetika bo tako izgubila moč, če se ne bo prilagodila.

Iz Bruslja je medtem prišla novica, da evropska komisija pripravlja prenovo nizkoogljičnega kažipota do 2050, saj zmanjšanje emisij za 80 odstotkov ne bo dovolj. Poleg tega hoče sedanja komisija pred volitvami leta 2019 menda pustiti za sabo pravo dediščino.

Cilji zaradi cen višji

Cene zelene elektrike in baterij so namreč tako hitro padle, da so celo projekcije za 85- do 90-odstotni delež obnovljivih virov leta 2035 videti konservativne. Trendi kažejo, da je sistem s 100-odstotnim deležem obnovljive energije dosegljiv, in to precej prej, kot smo pričakovali. Cene še naprej padajo, Pred vrati je dražba elektrike iz sončnih elektrarn za dolarski cent za kilovatno uro. Pred tednom so v Mehiki namreč že dosegli ceno 1,97 dolarskega centa.

Sonce in veter bi lahko zamenjala premog in plin. Foto Reuters

Nove raziskave pa kažejo, da hitro padanje cen sončne in vetrne energije, skupaj z novimi tehnologijami, ki uravnavajo proizvodnjo in porabo, omogoča zamenjavo več kot polovice premogovnih in plinskih elektrarn že do leta 2030. »Dinamika je skoraj zunaj nadzora,« pravi Auke Lont, predsednik uprave norveškega operaterja električnega omrežja Statnett, in dodaja, da se vsak teden na svetu zgodi kaj neverjetnega. V Nemčiji so na dražbi tako izbrali elektriko vetrnic na kopnem z močjo enega gigavata za 38 evrov za megavatno uro (s premogom, tudi pri nas, ne pridejo pod 65 evrov).

Podobno padajo tudi cene baterij in shranjevanja elektrike. Od leta 2010 do lani so se cene shranjevanja znižale za 70 odstotkov. Tudi v prihodnje pričakujejo podobne trende.

Evropski parlament je že podprl nov cilj za delež obnovljivih virov do 2030, ta bo verjetno znašal 35 in ne več 27 odstotkov, kot je znašal glede na lanski podnebno-energetski sveženj. Nova zahteva mora namreč še v obravnavo držav članic, kjer pa ni toliko gotovosti, da bo sprejet. Več držav ostrejšim zavezam nasprotuje, najbolj Poljska. Evropsko komisijo je v predlog prepričal velik padec cen čiste energije, tako je vsaj povedal Maroš Šefčovič, komisar za energetiko in energetsko unijo.

Stroka je prepričana, da je treba elektrificirati vse, kar se da. Ostajajo pa področja, kjer bo to težko, denimo v prometu in težki industriji, kot so proizvodnja jekla, kemikalij in cementa. Tudi na teh področjih pa je mogoč vsaj delen prehod na čisti vodik.