Tiskane izdaje
Ljubljana – »Velika večina odpadkov pride v morje s kopnega, a se tudi vrne na obalo, zato bi se bilo najbolj učinkovito lotiti čiščenja tam, poleg preprečevanja nastajanja odpadkov,« pravi Andreja Palatinus z Inštituta za vode, ki se z odpadki v vodah ukvarja že leta.
Inštitut za vode oziroma Andreja Palatinus je zdaj sredi projekta, v katerem analizirajo vnos odpadkov prek rek v morje. Vzorce bodo vzeli v Padu, ki se zliva v Jadransko morje, Donavi, ki teče v Črno morje, Renu, ki se izliva v Severno morje, in v domnevno čisti švedski reki, ki teče v Baltik. Vzorce jemljejo na površini s 60 centimetrov širokimi in 16 centimetrov visokimi usti ter mrežo s 300-mikrometrskimi luknjicami. »To se pusti v reki za pol ure ali pa toliko časa vleče po morju. Kar se nabere, gre v analizo, ki za en takšen vzorec traja en dan,« pravi Andreja Palatinus. Na rekah mora biti mesto vzorčenja po navodilu evropske komisije, ki financira projekt, stacionarno, kar zahteva poseben premislek, saj so reke lahko široke tudi kilometer in več, na nekaterih odsekih, denimo rečnih ovinkih, pa se odpadki zgoščajo.
Najbolj umazan Pad
Rezultatov analiz, ki bodo pravzaprav prve tako obsežne, še ni, predvidoma bodo pripravljeni do oktobra. Palatinusova pravi, da je že nestrpna, saj so pred časom v Donavi v Avstriji, skratka, v prvem delu njenega toka, ko so iskali ribja jajčeca, zajeli ogromno plastičnih delcev. Ocenili so, da vsak dan Donava zgolj iz Avstrije prinese štiri tone plastičnih odpadkov, za Avstrijo pa Donava teče še mimo milijonov gospodinjstev in pralnih strojev drugih držav. »Kar vemo do zdaj, je to, da so vzorci v rekah bolj onesnaženi kot v morju, poleg tega kaže, da je Pad od vseh štirih rek najbolj umazan, švedska reka pa najbolj čista, čeprav je plastika tudi v njej. V Donavi je največ plastičnih vlaken, ki pridejo iz pralnih strojev,« pravi Andreja Palatinus. Črno morje je velika neznanka, domneve so, da je polno smeti, preiskav pa ni delal še nihče. Odpadke najpogosteje odplavi na obalo ali pa potonejo na dno. Veliko vprašanje je, koliko odpadkov je v najglobljih delih svetovnih oceanov.
Podobne cilje ima tudi projekt DeFishGear, v katerem so pri nas že vzeli vzorce morja in preverili vsebnost mikroplastike, vendar je projekt širši. Hrvati še nimajo podatkov o odpadkih v morju, Italijani tudi ne, Albanci in Črnogorci nobenih, Grki malo. »Devetdeset odstotkov odpadkov v morjih je plastičnih, pri nas je ta odstotek tudi nad 80, nikjer na svetu pa ne pade pod 60. Plastika je najbolj množično uporabljen material danes, poleg tega je zelo obstojna, na koncu niti ne razpade, temveč se razdrobi na manjše delce,« pravi Palatinusova. V projektu DeFishGear sodelujejo tudi ribiči, ki bodo smeti, ki jih z ulovom potegnejo iz morja, ločeno zbrali in oddali na kopnem, kjer jih bo prevzelo podjetje Yulon, eno redkih na svetu, ki predeluje tudi odpadne ribiške mreže. Te bodo iskali italijanski, hrvaški, črnogorski in grški ribiči, slovensko morje je za kaj takšnega premajhno in tudi že precej preiskano.
Odpadke še mečejo v morje
Pred 20 leti je bilo tako rekoč povsod po svetu dovoljeno odmetavati odpadke v morje, tudi pri nas. Zdaj je ponekod dovoljeno odmetavati organske odpadke, plastiko pa je po konvencijah prepovedano odlagati v vode. Vendar je to zahtevno nadzorovati, poleg tega vse države niso podpisnice konvencij in po morjih še vedno krožijo ladje z odpadki, dokler ne pridejo v vode države, kjer odpadkov ni kaznivo odvreči. »Morja so povezana; kar bo nekdo vrgel v morje v Indoneziji, bo nekoč prišlo k nam. Ker so reke ena glavnih poti plastičnih delcev v morja, bi morale konvencije zavezovati tudi države, ki sploh nimajo morja. Najprej bi morali nehati metati smeti v morje, hkrati pa začeti čistiti obale. Za dolgoročno rešitev je treba urediti ravnanje z odpadki na kopnem,« pravi Andreja Palatinus.
Živali umirajo
Mnoge so pretresle slike morskih ptičev, katerih mladiči so umirali s polnimi želodci plastike. Vendar to ni tako daleč od nas, kot se mogoče komu zdi. »Pri nas so analizirali želve. Ugotovili so, da jih ima tretjina plastiko v želodcih, ena želva je najverjetneje zaradi tega poginila. Težava je tudi, da se živali v plastiko zapletajo. Kar 260 vrst živali na svetu je ogroženih zaradi plastike v morjih. Nizozemski raziskovalec je preiskal ptice ob obali in ugotovil, da jih ima 90 odstotkov plastiko v želodcih,« opozarja Palatinusova. Težava je zlasti to, da se tega do pred kratkim nihče ni zavedal.
Nove podatke za slovensko morje bodo prinesle raziskave prihodnje leto, ko bo Palatinusova od ribičev dobila vsebino želodcev rib v prosti prodaji. »Tega ne pojemo, težava pa je, da se drobna plastika lahko začne vgrajevati v mišice rib, zaide v krvni obtok ali škrge. Ribe pa jemo, dihamo tudi zrak, pomislite, koliko vlaken poleti, ko dvignete flis ali podobno plastično oblačilo, popijemo nekaj vode, ko plavamo ... Na plastiki lahko priplavajo tudi bakterijske kulture, ki jih pri nas ne poznamo. Plastika je povsod in od vsepovsod, čeprav za njeno proizvodnjo porabimo le štiri odstotke nafte,« opozarja Palatinusova.
Direktive pomagajo
Andreja Palatinus se je že pred uveljavitvijo direktiv o varovanju morja ukvarjala z odpadki v vodah. Direktiva pa je vendarle prinesla veliko. »Pridobivamo znanje, kaj imamo v morju, več ljudi se ukvarja s tem, ker je na voljo tudi več denarja. Države morajo pripraviti ukrepe za zmanjšanje količine odpadkov v morju. Tu se lahko naša država izkaže,« pravi Palatinusova, ki pripravlja strokovne podlage za ukrepe. Dodaja, da lahko zdaj vsak, ne le deset ljudi iz stroke, šteje odpadke na obalah. V ta namen je Evropska agencija za okolje pripravila aplikacijo za pametne telefone. Predstavili in ponudili jo bodo sodelujočim na čistilni akciji Čista obala 2014, ki bo 20. septembra.
