Stroka je sežig opisala kot najboljšo možnost ravnanja z ostanki odpadkov, Mop pa se je temu uprl, zato še velja status quo. Sežigalnicam se upirajo tudi ljudje. Čez dobri dve leti naj bi v Sloveniji po predvidevanjih študije o snovnih tokovih odpadkov nastalo še dobrih 900.000 ton komunalnih odpadkov, naslednje desetletje pa je predvidena še triodstotna rast. Največji posamični, skoraj 25-odstotni delež v mešanih komunalnih odpadkih ali dobrih 220.000 ton predstavlja odpadna embalaža.
Poti odpadkov za sežig
Do ustrezne rešitve bomo morali odpadke izvažati: njihove poti pa so vse daljše. Če sta še pred nekaj let zadoščali Avstrija in Madžarska, frakcije zdaj romajo celo do Poljske. V primerjavi z letom 2006 se je po podatkih Mopa izvoz odpadkov potrojil; za tretjino več pa jih tudi uvozimo.
Poleg sežiganja je Mop proučil možnost termične obdelave odpadkov v napravah za soproizvodnjo električne energije in toplote na trdno gorivo, ki so del sistema za daljinsko ogrevanje večjih mest. Primerne lokacije so Ljubljana, Maribor in Celje. Po ocenah bi leta 2020 tako pridobili od 47 do 55 megavatov toplote – skupaj z blatom iz čistilnih naprav pa celo 61 megavatov.
Fius omenja, da so Angleži zgradili že tri sodobne obrate za toplotno obdelavo odpadkov na plazmo, osem je načrtovanih po Otoku, lokacijsko razporejenih glede na logistične kriterije. Pred leti, v času gradnje odlagališča Barje, se spominja Fius, se je tudi pri nas pojavil scenarij za gradnjo »plasma assist« – uplinjanje odpadkov in proizvodnjo sinteznega plina, ki bi ga uporabljali v ljubljanskem Te-Tolu za pogon plinskih turbin. Sistem so vrednotili na 95 milijonov evrov, od tega bi iz EU dobili 63 milijonov nepovratnih sredstev, vendar projekt dlje kot do pogovorov ni prišel. »Odpadkarska interesna sfera je zmagala, tako da se je odlagališče na Barju zgradilo, stalo je več kot 140 milijonov evrov, problem odpadkov pa je ostal, saj jih vozimo v toplotno obdelavo na Dunaj.«
Z gorljivimi odpadki izvozimo tudi 25 milijonov evrov
Soproizvodnja električne in toplotne energije naj bi bila tudi sicer najbolj obetavna in najcenejša možnost, saj je mogoče večji delež stroškov pokriti s prodajo elektrike in toplote ob hkratni rešitvi problema odpadkov, tudi nevarnih. »Polovična rešitev pri odpadkih ni mogoča, kratkoročne rešitve pa so izredno drage,« je prepričan Fius.
Če drži neuradna informacija, da sežig odpadkov v tujini stane od 120 do 150 evrov za tono, je Slovenijo 167.500 ton ostanka komunalnih odpadkov, ki jih je glede na izdana soglasja Mopa izvozila leta 2016, stalo od 20 do 25 milijonov evrov. Pri tem naj bi trgovci z odpadki na 25-tonski tovornjak zaslužili najmanj dva tisoč evrov »čistega« – brez stroškov prevoza.