Tihi lovec razkriva skrivnosti

Strokovnjaki so prišli do prvih uporabnih podatkov o živalski vrsti, ki se je v zadnjih 30 letih izredno hitro razširila po Evropi
Objavljeno
31. maj 2018 09.00
Posodobljeno
31. maj 2018 07.53
Opremljanje prvega šakala z telemetrično ovratnico. FOTO: Hubert Potočnik
Simona Fajfar
Simona Fajfar
Septembra se bo končala dveletna raziskava, s katero strokovnjaki odkrivajo malo znano vrsto, ki je v zadnjem desetletju osvojila tudi Slovenijo. »Šakal je vrsta, ki se širi, pri tem pa se pojavlja kopica vprašanj, na katera lahko odgovorimo šele ob eksaktnih in metodološko korektnih podatkih,« pravi dr. Ivan Kos z ljubljanske biotehniške fakultete.

Šakal se je v zadnjih 30 letih pospešeno razširil po Evropi. Na evropskih tleh živi že vsaj 7000 let. Najprej je bil omejen na obalna območja ob Jadranskem morju in drugod v Sredozemlju ter ob Črnem morju, od konca 19. stoletja, ko se je najprej počasno širjenje začelo, pa se je z juga Evrope razširil že vse do Švice na zahodu in Estonije na severu. Predvidevajo, da je bilo ravnanje človeka ključni dejavnik, ki mu je omogočil kolonizacijo širšega evropskega prostora. Kot verjeten razlog za širjenje navajajo zmanjšanje števila volkov oziroma krčenje njihovega areala v 19. in 20. stoletju, kasneje so k širjenju najbrž pripomogli tudi segrevanje ozračja (krajše obdobje s snežno odejo), človeški viri hrane in spremembe v rabi prostora. Pri nas so se prvi šakali pojavili v zimi 1952/1953, teritorialne skupine pa so prvič potrdili leta 2009 na Ljubljanskem barju z izzivanjem oglašanja.

Strokovnjaki priznavajo, da nam zlasti v Evropi močno primanjkuje znanja o tej vrsti, njeni ekosistemski vlogi, medvrstnih odnosih, vplivih na druge vrste, populacijski dinamiki, prostorskem vedenju, sposobnosti širjenja in primernem prostoru zanjo.
»Šakale so raziskovali v Izraelu in Indiji, vendar njihovih podatkov ne moremo nekritično povzemati,« opozarja Ivan Kos. Zato so strokovnjaki v sodelovanju z lovci pripravili projekt Prostorska razporeditev, številčnost, ocena populacijskih trendov in potencialno širjenje areala vrste zlati šakal (Canis aureus) v Sloveniji. Raziskava se je začela oktobra 2016 in bo trajala do konca letošnjega septembra v sklopu ciljnega raziskovalnega programa Zagotovimo si hrano za jutri. Pri projektu sodelujejo oddelek za biologijo na biotehniški fakulteti, gozdarski inštitut in visoka šola za varstvo okolja, finančno pa ga podpirata ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter javna agencija za raziskovalno dejavnost.

Prve preliminarne podatke so pripravili po letu dni dela. Pri tem so jim pomagali lovci, ki so pridobivali podatke: zapisovali so opažene osebke ali njihova trupla, sledi in spontano oglašanje. Aprila in novembra lani ter aprila letos so izvedli sistematične popise teritorialnih šakalov oziroma družin z akustično metodo. Že dobro leto lani lovci svoja opažanja zapisujejo tudi v informacijski sistem lovske zveze Lisjak – monitoring šakala.
 

Več deset šakaljih družin


Tako nastaja pomembna baza podatkov, ki kaže razširjenost te vrste pri nas. Po lanskih podatkih je bilo največ šakalov na obalno-kraškem območju in v spodnji Vipavski dolini. Največji zgostitvi pojavljanj so opazili na zahodnem delu Krasa, to je med Komnom in Kostanjevico na Krasu ter med Kozino in Kraškim robom (Podgorski Kras). »Na omenjenem območju je, glede na prostorsko razporeditev podatkov o teritorialnih odzivih šakalov, po naši oceni več deset šakaljih družin,« pravi Kos.

Za strokovnjake je bilo zanimivo, da skoraj ni podatkov o pojavljanju šakala na severnem Primorskem, torej v Soški dolini, zlasti širši okolici Bovca, kjer so na primer v letih 2010 in 2011 našteli štirideset napadov na drobnico, ki jih je domnevno povzročil šakal. Prav tako so tam našli dva povožena šakala, njihovo navzočnost so potrdili še s fotopastmi in drugim slikovnim gradivom. Zato bi bil lahko razlog za manj podatkov o šakalih na tem območju tudi manj intenzivno izvajanje monitoringa, čeprav dopuščajo možnost, da jih tam dejansko niso zaznali.

Družine šakalov so opazili še v Postojnski kotlini, posamezne živali pa tudi v spodnji Pivški dolini, na Cerkniškem polju ter južnem robu Logaške planote in Planinskega polja.

Na širšem območju Ljubljanskega barja, kjer so strokovnjaki prvič potrdili teritorialne družine šakalov leta 2009, zadnji podatki ne kažejo velikih odstopanj. »Lani je bilo tam opaženih razmeroma malo teritorialnih odzivov šakalov: glede na njihovo razporeditev bi lahko sklepali, da gre za najmanj tri družine, vendar pričakujemo, da bi jih ob doslednejšem spremljanju zaznali precej več,« pravi Kos.
 

Območja šakala


V jugovzhodni Sloveniji so našli dve reproduktivni območji šakalov: v Beli krajini oziroma širši okolici Črnomlja in v Posavju, v okolici Cerkelj ob Krki, predvsem južno od avtoceste Ljubljana–Zagreb. Na severovzhodu pa lahko pojavljanje šakalov razdelimo v dve območji, razlaga Kos: »Razpršeni znaki pojavljanja, predvsem znaki, ki kažejo na navzočnost teritorialnih živali (oglašanje), potrjujejo, da so te prisotne na širšem območju Podravja, od Slovenskih Konjic in Ormoža na jugu do Slovenskih goric na severu. Proti zahodu so pojavljanje šakalov v Dravski dolini zaznali nekje do Ruš.«

Drugo območje pojavljanja šakalov na severovzhodu države je Pomurje, natančneje Goričko, med Mačkovci in Domanjševci. »Pričakovali smo, da bodo v Pomurju prednostno poselili obrežne in poplavne gozdove vzdolž Mure, toda lani od tam ni bilo nobenega podatka o pojavljanju,« pravi sogovornik in dodaja, da je bilo drugod po Sloveniji pojavljanje šakalov posamično.

»Doslej zbrani podatki kažejo, da je šakal postal razmeroma pogosta vrsta na Primorskem in v širši okolici Krasa, reproduktivna populacija pa je vzpostavljena ali se vzpostavlja tudi v večjem delu nižin v severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji, vzdolž meje s Hrvaško in Madžarsko,« pojasnjuje Kos.
 

Se bo njihovo število povečevalo?


Za populacije šakalov na navedenih območjih je še vedno značilno, da jih navadno sestavlja manjše število teritorialnih družin oziroma skupin. Od tam se posamezne živali odseljujejo v druga območja v državi, kjer se večinoma pojavljajo samotarske teritorialne ali pa klateške živali. Po mnenju strokovnjakov je pri nas več sto šakalov. S stalnim preseljevanjem takšnih živali pa lahko pričakujemo, da se bo reproduktivno območje šakala v Sloveniji še povečevalo.

Kaj se bo dogajalo s šakali v prihodnje, je težko napovedati. »Glede na pričakovane življenjske razmere v Sloveniji ne pričakujemo tolikšne gostote, kot je znana ponekod na Hrvaškem in Madžarskem. Pri nas bo na razširjenost in njihovo populacijsko gostoto zagotovo vplivalo tudi upravljanje z vrsto, ki ga bodo morale določiti pristojne institucije,« pravi Ivan Kos.
Nujno je, dodaja, da o šakalu in njegovem vplivu na druge vrste izvemo čim več.

Vsekakor prihod nove živalske vrste načenja kopico vprašanj, zanimivih tako za širšo in posamezno zainteresirano javnost, na primer lovce, živinorejce in ljubitelje živali, kakor tudi za strokovno javnost, biologe, gozdarje, ornitologe. »Raziskovalci poudarjamo, da je treba odgovore na ta vprašanja pridobiti z ustreznimi raziskovalnimi metodami in si ne zamišljati odgovorov na podlagi naših občutij oziroma povzdigniti posameznih opažanj na raven resnice,« še poudarja Kos.

Po oceni strokovnjakov v Sloveniji živi nekaj sto šakalov. Največ jih je na Obali, Krasu in na Vipavskem. Vrata v evropski prostor jim je odprlo zmanjšanje števila volkov. Vplivi na drugo divjad še niso dovolj raziskani.
 

Luka, prvi šakal s telemetrično ovratnico


V okviru spremljanja šakala v Sloveniji so strokovnjaki enega – samca Luko, ki je na Krasu obiskoval krmišče, uspavali in ga opremili s telemetrično ovratnico. Je prvi tako opremljeni šakal pri nas in šele četrti v Evropi. Z dobrim sodelovanjem z lovci in ob zanesenjaštvu raziskovalcev smo tako dobili možnost, da o tej vrsti pri nas pridobimo prve podatke. Vsekakor bi bilo treba v prihodnje opremiti z GPS-ovratnicami več šakalov, saj bomo tako pridobili novo znanje o pri nas razmeroma novi živalski vrsti.

Ivan Kos biolog »Brez ustreznega znanja, podatkov in dokazov je nesmiselno, neprimerno in tudi nestrokovno kazati na šakala kot na dežurnega krivca za negativne učinke, ki jih zaznavamo v okolju. Tudi pogosto mnenje, da šakali močno vplivajo na zmanjšanje številčnosti srnjadi, bo treba še ustrezno znanstveno preveriti.«
V okviru spremljanja šakala v Sloveniji so strokovnjaki enega – samca Luko, ki je na Krasu obiskoval krmišče, uspavali in ga opremili s telemetrično ovratnico. Je prvi tako opremljeni šakal pri nas in šele četrti v Evropi. Z dobrim sodelovanjem z lovci in ob zanesenjaštvu raziskovalcev smo tako dobili možnost, da o tej vrsti pri nas pridobimo prve podatke. Vsekakor bi bilo treba v prihodnje opremiti z GPS-ovratnicami več šakalov, saj bomo tako pridobili novo znanje o pri nas razmeroma novi živalski vrsti.
Po oceni strokovnjakov v Sloveniji živi nekaj sto šakalov. Največ jih je na Obali, Krasu in na Vipavskem. Vrata v evropski prostor jim je odprlo zmanjšanje števila volkov. Vplivi na drugo divjad še niso dovolj raziskani.
Ivan Kos, biolog; »Brez ustreznega znanja, podatkov in dokazov je nesmiselno, neprimerno in tudi nestrokovno kazati na šakala kot na dežurnega krivca za negativne učinke, ki jih zaznavamo v okolju. Tudi pogosto mnenje, da šakali močno vplivajo na zmanjšanje številčnosti srnjadi, bo treba še ustrezno znanstveno preveriti.«