Tudi socialna kmetija mora biti tržna

Kmetijam, na katerih se v delo vključujejo osebe iz ranljivih skupin, nekateri pravijo terapevtske, drugi socialne, tretji večnamenske. Ne glede na ime jim je skupno prizadevanje za večjo socialno vključenost in boljše zdravje, počutje in ekonomski položaj uporabnikov. Pripravili smo pregled njihove raznovrstnosti v Evropi.

Sistem kmetij s socialnovarstvenimi storitvami, kakor jih bomo imenovali, je v različnih fazah razvoja. Projekt MAIE (Multifunctional farming in Europe), ki je popisal razmere na tem področju, je države razdelil v skupine glede na razvitost sektorja socialno-varstvenih kmetij. Norveška je edina država, kjer so te kmetije formalno-pravno priznane. Njihovo delovanje je zakonsko podprto, oblikovan je bil tudi medresorski akcijski načrt za t. i. zeleno skrbstvo (green care). Pobudo za usmeritev kmetij v socialno-varstvene storitve je sprožilo norveško ministrstvo za kmetijstvo, ki je želelo da bi se kmetom izboljšal dohodek. Med letoma 2000 in 2002 je država financirala nacionalni pilotni projekt, ki je proučil, kakšne vrste kmetij so že vključene v zeleno skrbstvo. Pokazal je, da ga kmetje opravljajo predvsem zaradi ekonomske motivacije, a tudi občutka osebnega zadovoljstva. Leta 2011 je bilo na Norveškem okoli 1100 kmetij s socialno-varstvenimi storitvami. Njihova raznolikost je velika, od t. i. šolskih kmetij, kmetij, ki ponujajo varstvo za predšolske otroke, delovno rehabilitacijo za odvisnike od mamil, v zadnjem obdobju tudi za osebe z demenco.

Med države z dobro razvito mrežo kmetij s socialno-varstvenimi storitvami spadata Italija in Nizozemska. Državi sta že prepoznali terapevtsko vlogo socialnega kmetijstva in potencial ustvarjanja novih delovnih mest, kmetje pa potencialni dodatni vir zaslužka. Na voljo so jim že subvencije, vendar celotno področje še ni sistemsko urejeno. Na Nizozemskem so se socialno-varstvene kmetije začele razvijati leta 1999, ko je vlada ustanovila nacionalni podporni center. Z liberalizacijo dolgotrajne oskrbe leta 2005 so bile te kmetije formalno priznane kot socialno-varstvene institucije. Tudi v Italiji delovanje socialno-varstvenih kmetij ni urejeno s posebnim zakonom, temveč z zakonodajami s področja kmetijstva, zdravstva, socialne politike in trga dela. Nekatere regije (Toskana, Kalabrija, Kampanja in Furlanija - Julijska krajina) pa imajo regionalno zakonodajo.

Nevarnost institucionalizacije

Pri tem pa se podobnosti med Nizozemsko in Italijo končajo. Večina nizozemskih socialno-varstvenih kmetij – leta 2010 jih je bilo okoli tisoč, na njih je bilo prostora za 15.000 uporabnikov – je »pravih« kmetij oziroma takšnih, ki kombinirajo komercialno kmetijsko proizvodnjo in socialno-varstvene storitve. Največ uporabnikov, ki na kmetije prihajajo v okviru dnevnega varstva, je z motnjami v duševnem razvoju, nekoliko manj je oseb z duševnimi boleznimi, starejših, nekdanjih odvisnikov in tistih, ki se odvajajo od mamil, ter gibalno oviranih. Na kmetijah pogosto delajo skupaj, saj izkušnje kažejo, da dobro vplivajo drug na drugega.

Večina kmetij denar za socialno-varstvene programe dobiva iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Posebnost nizozemskega modela je, da imajo uporabniki osebne račune, ki jim dajejo svobodo, da izberejo želeni socialno-varstveni program in se neposredno povežejo s kmetom. Uvedba osebnih računov je močno vplivala na razmah socialno-varstvenih kmetij. Slaba stran nizozemskega modela pa je velika komercializacija, zaradi katere je po besedah predsednice zveze Sožitje dr. Katje Vadnal ponekod prišlo do popolne deformacije. Kmetija ni več kmetija, ampak institucija. Namesto da bi krave imela zato, da bi dajale mleko, so tam zato, da bi uporabniki z njimi kaj počeli. Bistvo socialno-varstvenih storitev na kmetijah pa je, da se dogajajo na živih, aktivnih kmetijah.

Socialno-varstvene kmetije v Italiji po drugi strani temeljijo večinoma na entuziazmu posameznikov. Leta 2011 jih je bilo 221, večinoma so ekološke, več jih je na severu kot jugu. Dobra polovica je socialnih zadrug, ki izvajajo zaposlitveno rehabilitacijo oseb iz ranljivih skupin. Ker jih je med njimi veliko s težkimi motnjami v duševnem zdravju, je integracija kmetijske pridelave in socialnega varstva manjša kot na Nizozemskem. Veliko dejavnosti na kmetiji je povezanih tudi s terapijo in aktivnostmi s pomočjo živali in hortikulturno terapijo.

V Franciji, Portugalski, Finski in Nemčiji številčnost in raznolikost projektov s področja socialno-varstvenega kmetovanja narašča, razvijajo in krepijo se mreže uporabnikov, nista pa še zagotovljeni politična in finančna podpora. V Franciji ima socialno-varstveno kmetijstvo močno etično in solidarnostno noto – integracija ranljivih skupin v družbo in na trg dela –, ki preglaša ekonomski interes. Obstaja več mrež njiv in vrtov – najbolj znana je Reseau Cocagne –, kjer uporabniki iz marginaliziranih družbenih skupin pod strokovnim vodstvom pridelujejo ekološko zelenjavo. Zaposlujejo jih združenja, ki upravljajo te kmetije, njihovo plačilo pa delno financira ministrstvo za socialo in zaposlovanje. Združenja s prodajo pridelkov dobijo le dobro desetino prihodkov, deset odstotkov jim donirajo različne zasebne ustanove, ostali prihodki za delovanje pa so razpršeni na več virov (lokalni, deželni, regijski, državni proračun in evropski socialni sklad).

V Nemčiji se socialno-varstveno kmetijstvo razvija v smeri varstveno-delovnih centrov, ki vključujejo osebe z motnjami v duševnem zdravju, in šolskih kmetij. Prvi imajo večinoma zelene programe za varovance z zmanjšano delovno sposobnostjo, ki živijo v socialno-varstvenih zavodih ali manjših skupnostih. Številni delujejo po antropozofskih načelih.

Koristi za duševno zdravje

Slovenijo je projekt MAIE skupaj s Češko in Bolgarijo uvrstil med začetnice socialno-varstvenega kmetijstva, kjer že poteka nekaj projektov, sistematične ureditve tega področja pa še ni. Takoj po osamosvojitvi so interes za vključitev storitev socialnega varstva med svoje dopolnilne dejavnosti pokazale številne manjše kmetije – delavcev kmetov, ki so izgubili delo v tovarnah, in jim je kmetija postala vir preživetja. Druga možnost pa se je pokazala v revitalizaciji opuščenih kmetij, vendar se je tu zelo hitro pokazal problem neurejenega lastništva, pripoveduje dr. Katja Vadnal. »Razvili smo nekaj pilotskih primerov na različnih kmetijah po državi (kmetija Kepec, kozjereja Brdca, kmetija Potočnik, turistična kmetija Pecel), v katere smo vključili invalide, osebe z zmerno, težjo in težko duševno motnjo, ki nikoli ne bodo zaposleni. Oblikovali smo interdisciplinarne ekipe agronomov, ki so naredili proizvodni načrt, strokovnih delavcev s področja socialnega varstva, sodelovali smo tudi s fakulteto za socialno delo. Pokazalo se je, da nobena stroka takšnih programov ne more uresničiti sama,« je prepričana Vadnalova.

Čeprav je večina zgoraj omenjenih pobud zamrla, se po besedah Vadnalove mreža počasi tke naprej. Zveza Sožitje na neki kmetiji izvaja program vseživljenjskega učenja za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Za te in osebe z motnjami v duševnem zdravju so aktivnosti z zemljo in živalmi še posebej primerne. »V kmetijstvu je čas strukturiran – opravila morajo biti narejena ob natančno določenem času. Poleg tega so rezultati vidni,« pojasnjuje Vadnalova. Varstveno-delovni center Draga z zelenim programom dosega zelo dobre rezultate s hiperaktivnimi osebami. »Pri delu z rastlinami in živalmi se te tako umirijo, da se lahko vključijo v druge dejavnosti,« našteva dobre prakse. »Na terenu je že dovolj znanja in izkušenj, da bi se druga ministrstva, ne le kmetijsko, na to področje morala spustiti odločneje.« Poleg tega je pred državo izziv deinstitucionalizacije socialnega varstva. Ta je lahko pomembna spodbuda za iskanje nove in drugačne oblike integriranja oseb z motnjami v duševnem zdravju in razvoju. Socialno kmetijstvo gotovo nikoli ne bo močno razširjeno, je pa ena od možnosti za revitalizacijo kmetij, razmišlja Vadnalova. »Treba pa se je zavedati, da mora tudi takšna kmetija biti tržna.«