Tiskane izdaje
Britanec Ed Gillespie velja za strokovnjaka za trajnostni razvoj podjetij. V okviru svetovalne hiše Futerra, katere soustanovitelj je, malim podjetjem in velikim korporacijam svetuje, kako se prestrukturirati v bolj etični in trajnostni smeri. Se sliši paradoksalno? Za Gillespieja pač ne. Zasebno je navdušenec nad potovanjem z vlakom. Izkušnje enoletnega popotovanja okoli sveta brez letenja je popisal v knjigi Only Planet. Slovenijo je obiskal na povabilo Umanotere; v Okoljskem centru v Ljubljani je imel delavnico v okviru Mreže Plan B za Slovenijo, ppredaval je strokovnjakom s področja energetike na njihovih dnevih v Portorožu, v gostilnici Skuhna pa predstavil svojo knjigo.
S kakšnim prevoznim sredstvom ste pripotovali v Slovenijo?
Vedno pridem z vlakom, tokrat z eurostarom prek Pariza in Züricha. Na njem sem prenočil in se zjutraj zbudil, ko se je njegova pot vila po avstrijskih alpskih dolinah. Bilo je lepo.
Vedno potujete z vlakom?
Skoraj vedno. Potovanju z letali sem se odpovedal na počitnicah pred slabimi desetimi leti, toda občasno moram še vedno leteti z njimi zaradi službe.
Zakaj ste se odločili za takšno obliko potovanja? Da bi upočasnili čas?
Zaradi drugačne izkušnje, ki jo ponuja potovanje z vlakom, in seveda zaradi podnebnih sprememb. Če obstaja okoljsko sprejemljivejši način potovanja od letenja, ga bom vedno izbral.
Do kakšnih spoznanj ste prišli, medtem ko ste leto dni potovali po svetu?
Deloma sem hotel ponovno odkriti občutek, da je nagrada že sámo potovanje, ne le prispeti na cilj. Šlo pa je tudi za vzpostavitev stika z različnimi kraji, ljudmi, kulturo, jeziki, hrano ... Na koncu prideš do zaključka, da je tisto, kar nam je skupno, veliko pomembnejše od malenkosti, ki nas ločujejo. Zaveš se, da potovanje po kopnem in morju poudarja te skupne vidike življenja. Če v Indijo pripotujete po kopnem, se imate čas prilagoditi, če pa z letalom – bang! – priletite v Bombaj, ne morete začutiti povezanosti z njim. Poleg tega mi je všeč, da stvari niso tako predvidljive, in potovanje po kopnem je resnično bolj kaotično.
Niste pa vašega potovanja kombinirali s skromno porabo denarja, recimo evra na dan, kot to počno nekateri svetovni popotniki.
Ne, a je bilo vseeno razmeroma poceni. Potoval sem 13 mesecev in v tem času zapravil okoli 13.000 evrov. Prej sem za to varčeval pet let.
V svetovalni hiši Futerra podjetjem in korporacijam svetujete, kako naj spremenijo svoje poslovanje v družbeno bolj odgovorno. Kaj natančno to pomeni?
Futerro smo pred 14 leti ustanovili zato, ker smo hoteli trajnostni razvoj narediti tako privlačen, da bi postal nekaj povsem običajnega. Sodelujemo s podjetji, vladami držav, Združenimi narodi, nevladnimi organizacijami in različnimi kampanjami. Svetovanje podjetjem poteka na več ravneh: pomagamo jim pri preoblikovanju v bolj trajnostna, sodelujemo s podjetji, ki takšna že so, a so se začela prestopati na mestu in ne vedo več, kako naprej. Takšnim pomagamo zopet postati nekaj posebnega. Prav tako sodelujemo z inovativnimi podjetji, ki imajo jasno vizijo sprememb v družbeno odgovornejšo smer. V vseh primerih gre za dinamični preplet svetovanja glede poslovnih strategij in kreativnih komunikacij.
Družbena odgovornost podjetij je dandanes že precej zlorabljen pojem. V javnosti prevladuje mnenje, da korporacije z njo predvsem zavajajo.
To se je spremenilo. Pred desetimi leti je bila korporativna družbena odgovornost nekaj obrobnega, pojem, ki je skrbel predvsem za ustvarjanje boljšega vtisa. Naše stranke so spraševale: kakšna naj bo naša strategija družbene odgovornosti v kontekstu poslovne strategije, danes pa bi rade vedele, kakšna naj bo njihova poslovna strategija v kontekstu družbene odgovornosti. Zanima jih, kako podjetje prestrukturirati tako, da bo ustvarjalo resnično vrednost, višji smisel. To pomeni tako spremembo poslovnega modela kot poslanstva podjetja. Korporativna družbena odgovornost ni več postranska dejavnost, ampak v središču poslovanja podjetja. Ljudje so postali pametnejši, hitro prepoznajo »zeleno pranje« (greenwashing, op. p.), zato se morajo podjetja bolj potruditi. Izzivi podnebnih sprememb so veliki, zato je tako treba tudi razmišljati.
Bi za Coca-Colo, ki jih tudi svetujete, lahko trdili, da je družbeno odgovorno podjetje?
Zanjo delamo manjše projekte, toda številna podjetja, s katerimi sodelujemo, so velikanska. V Portorožu sem srečal Jessico Sansom, direktorico družbene odgovornosti pri podjetju Innocent drinks. Kupila ga je Coca-Cola, vendar je ohranilo trajnostno srce. Številna velika podjetja kupujejo manjše pionirje etičnega poslovanja, da bi se od njih učila. Unilever je kupil sladoledno znamko Ben and Jerry's, Cadbury znamko Green & Black's, L'Oreal Body Shop.
Ali lahko takšna podjetja pod okriljem multinacionalke še vedno ohranijo temelje svojega poslanstva?
Body Shopu ga je, prav tako Ben & Jerry's. Pri slednjem so ob podpisu prevzemne pogodbe zahtevali, da novi lastnik ohrani njihovo »dušo«. Mislim, da se velika podjetja zavedajo te potrebe – vsaj, če verjamejo v potencialne etičnega in odgovornega kapitalizma, ki služi nam, ljudem.
Etični kapitalizem morda deluje za prebivalce zahodnega sveta, ne pa tudi za prebivalce revnih držav, ki šivajo, obirajo, sestavljajo ... izdelke za zahodna tržišča.
Ne pravim, da je vse popolno, vendar se spremembe dogajajo. Živimo v svetu, ki je vse bolj transparenten. Če delate kaj sumljivega, vas bodo prej ali slej razkrili. Vse stvari in postopki so pod vedno večjim drobnogledom in prav to dejstvo poganja spremembe. To še toliko bolj velja za svet podjetništva, kjer je največja vrednost podjetja v njegovi znamki. Vse, kar škodi njenemu ugledu, škoduje tudi poslovanju in vrednosti podjetja. Zato morajo podjetja vleči prave poteze za zaščito blagovnih znamk.
Iz enakih razlogov tudi najprodornejše trajnostne ideje nastajajo v poslovnem svetu. Podjetja sama lobirajo pri vladah, naj sprejmejo strožjo zakonodajo, ne ohlapnejše. Modelujejo: »Prosimo, regulirajte nas.« Potrebujejo omejitve, saj te sprožajo inovacije. Enako deluje tudi narava.
Kaj pomeni, da je podjetje ogljično nevtralno? Je to sploh mogoče?
Seveda, a je odvisno od tega, kako se zadeve loti. Lahko izračuna svoj ogljični odtis in se zanj oddolži s sajenjem dreves ali investicijami v obnovljivo energijo. Večina podjetij to dvoje kombinira, poleg tega pa še prestrukturira svoje delovanje. Eden največjih poslovnih vizionarjev ta trenutek je Elon Musk iz podjetja Tesla. Potrebujemo več takšnih voditeljev, ki niso le kul, ampak tudi učinkoviti in – seksi. V tem, ne pa v politikih, ki so postali menedžerji brez prave vizije, vidim našo prihodnost.
Največji izziv spopadanja s podnebnimi spremembami pa je kolektivni molk. O njih se tako rekoč ne pogovarjamo. Za obrambo pred njimi gradimo psihološke zidove, ker so posledice tako velike in strašljive, da v njih ne vidimo izziva. Gradimo tri vrste takšnih zidov: podnebne spremembe nas sicer skrbijo, a pravimo, da zanje nismo krivi. Nekateri zanje krivijo druge, na primer Kitajce, tretji pa se nanje odzovejo kot otroci: problem naj reši kdo drugi.
To so sicer povsem običajni psihološki odzivi. Če jih hočete premagati, morate ljudem ponuditi močne in privlačne zgodbe. Postali smo bolj potrošniki kot državljani. Za potrošnika so značilni zazrtost vase, sebičnost, individualizem, zahtevanje pravic zase in pasivnost. Državljan pa je aktiven, angažiran, usmerjen v kolektiv in skupinsko odgovornost in razsvetljeno samozainteresiran. Ubiti moramo okvirje potrošnika in znova postati aktivni soudeleženci družbe.
