Umazanija pod pokrovom

Čas je, da v mali Sloveniji stopimo skupaj in postanemo prvi. Le tako lahko premagamo grdobije velikih.

Objavljeno
17. januar 2018 18.09
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Zadnje dni se je zavrtelo več v besedah zelenih stvari. A je že tako, ko odstraniš pokrov, se vidijo ogolele kosti. Tako rekoč povsod. Energetski koncept ne predvideva večjih sprememb do leta 2030, obnovljivi viri bodo počakali. Brco v zadnjico Sloveniji bo spet prispevala evropska komisija z novim paketom zakonodaje, ki bo upošteval podnebni sporazum. Pa bo zeleno srce Evrope spet le sledilo drugim. »Uradniki ne odločajo, če bi, bi prevzemali odgovornost,« je stavek, ki pove skoraj vse.

Vetrnice se ne bodo razmnožile. Foto Tomi Lombar /Delo

S plastiko je podobno. Prvi smo raziskovali morje in reke, sodelovali v projektih, množično čistili državo in že tradicionalno obalo. A politika ni in ne zna teh dosežkov v soglasju in dogovoru z ljudstvom pretvoriti v smiselna pravila. Uradniki bodo letos zbirali podatke o tem, koliko plastičnih vrečk sploh porabimo v državi. Spet nam bo Evropa povedala, kako naprej, in nas kaznovala, če ne bo tako, kot je določila.

Zdaj z odpadki uradno delamo zgledno, še kar se na televiziji predvaja podatek, da predelamo več kot polovico odpadkov. Seveda, če v predelavo štejemo tudi sežig v tujini, odpadkov, ki jih komunale brez odlagališč dostavijo v večje zbirne centre, pa sploh ne štejemo. Če ne veš, ne boli. Ali pa tudi. Kemis je v tem primeru simptom neurejenosti sistema. V nobenem inšpekcijskem ali drugem pregledu v vseh letih pred požarom niso odkrili nobene nepravilnosti. Nobene.

Z odpadki menda delamo zgledno. Na papirju. Foto Uroš Hočevar/Delo

Celostnega pogleda ni nikjer. Uradniki vplivno območje takih in drugačnih tovarn zožijo tako rekoč na ograjo, da ja ni nobenih nepotrebnih strank v postopku. Možnost nesreče, na katero se je Slovenija mimogrede sklicevala pri nasprotovanju plinskemu terminalu v Žavljah, v vplivnih območjih pri nas ni upoštevana. A to ima še eno posledico. Takoj za ograjo tovarne je mogoče dobiti gradbeno dovoljenje za hišo ali blok. Cenejše parcele so tudi na poplavnih območjih. Malo pritiska, pa pride tudi dovoljenje. Ali pa, nekaj let se počaka, ta država bo tako ali tako počasi legalizirala vse. Če da dovoljenja, je pa tudi odgovorna za škodo zaradi poplav ali pa zaradi onesnaženega zraka. Račun za vse to se bo še povečal.

Z ministrstva za okolje prihajajo odgovori, da je težko vedno znova iskati kompromis med varuhi okolja in gospodarstvom. To je ministrstvo za okolje v zeleni državi, ki jo čutimo zeleno? Ne, to je ministrstvo, ki je pri dnu hierarhije v vladi in se tako tudi čuti. Pravo okoljsko ministrstvo bi poznalo trende v svetu, vedelo bi, da v čedalje več državah okoljevarstvene organizacije sodelujejo z gospodarstvom, ki se pusti ocenjevati, da pri odločanju vseh ravni oblasti sodelujejo ljudje v čim širšem krogu. Pri nas bi se ljudstva najraje odkrižali s kratkimi javnimi obravnavami že pripravljenih projektov ali predpisov.

Soseske brez avtomobilov in sončno napajanje. Ne pri nas. Foto Borut Tavčar/Delo

Okoljski, kmetijski, gospodarski in zunanji minister, zlasti pa predsednik vlade, bi lahko prebrali vsaj knjigo Antona Komata Zemlja, voda, seme, da bi videli, kaj so prave težave te države. Lahko bi bili vrt Evrope, izvažali znanje, vlagali v okolju prijazne tehnologije in podjetja, v raziskave in razvoj, lahko bi privabili najboljše mlade ume tega sveta. Imamo visoko kakovost življenja, in to zlasti zaradi narave. A kaj, ko vlada razvoj, s katerim mora okolje sklepati kompromise, vidi v novih cestah in tovarnah na kmetijskih zemljiščih. Najbolj se to vidi po tem, da nova cesta ali tovarna dobi vsa dovoljenja v nekaj mesecih, vetrnica pa včasih niti v desetih letih. In kot da ne bi nikoli slišali niti za vzpon bioekonomije niti za krožno gospodarstvo niti podnebni dogovor.

Kljub vsem novim cestam za obiskovalca Slovenije ni nič lažje priti z enega konca na drugega. Na vlaku iz Ljubljane proti Štajerski smo na eno lepo soboto srečali Kitajko (malo smo se začudili, da je sama, običajno so organizirani v večje skupine), ki jo je zanimalo, kako naj pride do Logarske doline. Seveda z javnim prevozom. Lahko smo ji le pokazali pot do avtobusne postaje v Celju in ji zaželeli srečo pri iskanju prevoza. Ne vemo, kako uspešno je bilo iskanje, a pregled spletnih voznih redov ne da nobenega upanja.

Kako priti iz Ljubljane v Logarsko dolino? Težko brez avtomobila. Foto Brane Piano/Delo

Vse ceste so seveda motorizirale to državo. Celo tako, da zdaj ob številnih blokih stanovalci razmišljajo, kako bi zelenice spremenili v parkirišča. Daleč od tistega, kar smo imeli priložnost videti v tujini. Soseske brez avtomobilov, več možnosti javnega prevoza, souporaba avtomobilov na obrobju, parkirišča za kolesa in razigrani otroci. Velik naravno zaraščen kos zemljišča ob soseski, ki je v osnovi bil namenjen za parkirišče, če bi se pokazala potreba, pa že vrsto let ostaja lepo zaraščen.

Ko je voljo več vrst prevoza, avtomobil ni več nujen. Foto Borut Tavčar/Delo

Slovenija je majhna, kar se vidi tudi pri obravnavi športnih ekip. Na vse grdobije lahko odgovori le tako, da jih premaga in je prva. Znanstveniki pravijo, da so ravno majhne skupnosti najbolje pripravljene na izzive prihodnosti, ko bomo toliko izčrpali naravni kapital, da bo preostanek dobil vrednost. Takšne skupnosti lahko živijo v sožitju z naravo, kar je tudi edina pot naprej. Zdaj je že jasno, da si narave ne moremo podrediti, že ko poskušamo, se nam to vrača. Za zdaj najbolj revnim, a revnih je veliko, bogatih pa malo, zato se to utegne tudi spremeniti. Čas je, da se v tej državi poenotimo v zelenem in smo prvi.

***

Eko blogi na Delo.si

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku17 za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.

In Borut Tavčar, novinar Dela.