Tiskane izdaje
Trema pred odhodom je zame običajna. K pakiranju se običajno spravim prepozno, spremlja me občutek, da sem nekaj pozabil, nato pa pozno v noč razmišljam o tem, kaj naj bi to bilo. Tokrat je bilo mišljeno drugače. Pred začetkom druge izvedbe Balkan Rivers Toura sem v službi končal delo dva dni prej, kot bi bilo potrebno. Še dobro, saj so se takoj začeli nepričakovani zapleti.
Ker sem imel dva dodatna dneva za pripravo, se nisem preveč »grizel«, ko sem tik pred zdajci izvedel, da moram iz osebnih razlogov na čilsko ambasado na Dunaj. Ko pa se je hitri skok v avstrijsko prestolnico zaradi napake čilskega uradnika prevesil v dva dneva in kup dodatnih stroškov, vključno z dvema parkirnima listkoma na vetrobranskem steklu ravno v trenutku, ko sem bil najbolj jezen, se nisem mogel več zadržati.
Iz obupa sem, kljub mojim letom, poklical mamo! Ona je carica, redko jo vidim v zadnjih letih, se pa vedno lahko zanesem na njeno pomoč, če jo potrebujem. Tudi tokrat me je pomirila in me napotila k sorodnici, ki živi na Dunaju in je že več kot dve desetletji nisem videl. Stresen dan se je prelevil v čudovit večer ob zanimivih pogovorih, naslednji dan pa sem na dokumente čakal le nekaj ur več, kot bi bilo potrebno. Kdor je v preteklosti imel opravka s čilskimi birokrati, bo vedel, da to ni nič nenavadnega.
Vsi ti zapleti so pomenili, da se mi na BRT 2 ni uspelo pravočasno pripraviti. Po le treh urah spanja sem se moral ob štirih zjutraj iz domače postelje v Bovcu odpraviti proti Vršiškemu prelazu, kjer smo začeli pohod na Mojstrovko, goro, ki s snegom napaja reko Sočo. Bil sem utrujen, a sta tokrat zmagala adrenalin in veselje ob začetku naše odisejade.
Ekipa na grebenu Velike Mojstrovke tik pred začetkom odprave Balkan Rivers Tour. Foto: Andraž Krpič
K BRT 2 sem pristopil iz več razlogov. Veliko večino življenja sem kajakaš in misel na to, da bi bili čudoviti divji odseki rek, kot sta Soča in Učja, zajezeni, me razjezi. Na teh odsekih sem se učil o življenju, sklepal trajna prijateljstva, se zabaval in naučil ceniti neokrnjeno naravo.
Ravno neokrnjene narave je v Alpah izredno malo. Le še okoli deset odstotkov potenciala za hidroenergijo ni izkoriščenega. Zgornje Posočje je čudovit primer tega, kako lahko turizem prinese večji ekonomski razcvet, kot pa potencialno izkoriščanje vodnih virov za hidroenergijo do zadnje kaplje. Predvsem pa prihodke bolj enakomerno razporedi med lokalno prebivalstvo.
Nisem naiven in vem, da potrebujemo vedno večji delež energije iz obnovljivih virov. Vendar pa me, denimo, grožnja z uničenjem neokrnjenega kanjona Učje za mikrodonose v električno omrežje prav zmrazi. Ravno tu se vprašam, kje se je v razpravi o hidroelektrarniškim in turističnim potencialom izgubila vrednost neokrnjene narave.
Sem eden redkih kajakašev, ki smo dovolj izkušeni za spust po brzicah Učje. Večina ljudi nikoli ne bo doživela lepot, izzivov, spokoja in hkrati surovosti, ki jo ta kraj ponuja. Pa kaj zato! V tem kanjonu mi je med bojem za preživetje uspelo resnično stopiti v stik s samim seboj ter pustiti skrbi vsakodnevnega življenja za sabo. In zame bo velika sramota, če bom nekoč svojim otrokom o tem posebnem kraju pripovedoval v pretekliku, in ne sedanjiku!
Turistični potencial je tisti argument, ki z obljubo ekonomskega razcveta pri lokalnih skupnostih največkrat sproži odpor proti pohlepnim načrtom gradnikov hidroelektrarniške infrastrukture. Na Balkanu, kjer ležijo še ene zadnjih nedotaknjenih evropskih rek, se dogajajo čudne stvari. Jezovi, večinoma v lasti tujih korporacij, rastejo na netransparentnih temeljih, ki jih krasijo zgodbe o korupciji, neekonomičnih državnih subvencijah, kršenju lokalnih in mednarodnih zakonov, zastraševanju nasprotnikov in neoziranju na želje in potrebe lokalnega prebivalstva ter na občutljivost in potencialno uničenje krhkih in neponovljivih ekosistemov. Ignoranca je njihov zaveznik.
Tudi jaz si v preteklosti nisem upal biti sebičen in si nisem drznil svojih želja postaviti pred »potrebe vseh.« Vendar pa so propagandna sporočila, kjer hidroelektrarne pogosto pomenijo samo tako imenovani razvoj in zaposlitve, negativnih vplivov pa se ne omenja, pogosto edine informacije, ki dosežejo ne le ogrožene lokalne skupnosti, ampak tudi večino drugega prebivalstva. Zato je cilj BRT 2 ozaveščanje ljudi o širšem razponu problematike, cilj je dati glas lokalnim skupnostim, ki se pogosto počutijo pozabljene od sveta, cilj pa je tudi raziskovanje turističnega potenciala čudovite, a dostikrat pozabljene regije.
Soča pod Bovcem in kajakaška klapa. Foto: Andraž Krpič
Dva dneva spusta po neokrnjenem zgornjem delu reke Soče, z desetinami prijateljev in kajakaških podpornikov projekta, sta bila nepozabno in čustveno doživetje. Na teh odsekih sem preživel najboljše dni mojega življenja in razlog za to ni samo reka, ampak tudi ljudje, ki jih reka privlači. Kajakaši smo posebna skupnost, ki ji po mojem mnenju v svetu športa ni para v medsebojni povezanosti in spoštovanju do narave. Večere smo zaključili ob dobri hrani in glasbi, zadnja dva dneva spusta pa sta nas peljala mimo sedmih jezov, ki popolnoma spremenijo značaj reke.
Rečne odseke smo nekajkrat zaradi pomanjkanja vode morali prenesti, čemur sledi veslanje po umetnem jezeru, ki se nikakor ne mora primerjati s spustom po brzicah. Posebno boleča je izguba čudovitega kanjona ob Mostu na Soči, kjer so v preteklosti šumele kaskade in brzice znotraj globokega kanjona. Reka od tod naprej osupne le še enkrat. Ob izlivu v morje ustvari čudovito okolje, ki služi kot habitat številnim vrstam ptic in dugih živali. Celo divjim konjem. Nam pa vmesni del Soče služi kot primer negativnega vpliva jezov na okolje. Ne razumite me narobe. V časih gradnje teh jezov so elektrarne res potrebovali in o njihovem negativnem vplivu niso dosti vedeli. Zato sem lahko žalosten, nisem pa jezen. Me pa razburijo pohlepne ambicije ljudi, ki jim nič ni sveto, če le prinese kak evro v njihov žep.
Zdaj smo na trajektu na poti v Grčijo. Ker smo malo raztreseni, smo na trajekt zamujali več kot dve uri. Ker pa imamo včasih več sreče kot pameti, nam je kljub temu uspelo, saj je trajekt zamujal kar tri ure. Ker je na jugu bolj toplo in se tam sneg že hitro topi, je za nas, kajakaše, turnejo smiselno izpeljati v smeri proti severu. Razlog, da sem tu, je tudi pustolovščina z razlogom, ki je pred nami. Rokova ljubezen do svobodnih rek in trdo delo sta samo v enem letu obradila sadove in BRT 1 je bil uspeh z oprejemljivimi rezultati. BRT so podprli ljudje in organizacije z vsega sveta.
Če si o projektu želite prebrati več in če ga želite podpreti tudi vi, na internetu poiščite stran Balkan Rivers Tour. Upam, da se za prvega maja v čim večjem številu vidimo na reki Morači. Več ko nas bo, bolj se bomo imeli fajn in bolj nas bodo slišali.
***
Andraž Krpič je dipl. kulturolog in socialni antropolog, ki se že od malih nog ukvarja s kajakaštvom na divjih vodah.
***
Z vesli na pomoč rekam
Projekt Balkan Rivers Tour je projekt skupine okoljevarstvenih aktivistov in veslaških zanesenjakov, ki z veslaškimi podvigi na balkanskih rekah opozarjajo na velikopotezne hidroenergetske projekte v regiji, ki bodo, če
bodo izpeljani, korenito in nepovratno spremenili podobo balkanskega vodnega bogastva. Balkan Rivers Tour je največji tovrstni projekt v Evropi in poteka pod okriljem zavoda Leeway collective, podpira pa ga WWF Adria in številne outdoor znamke.
