Tiskane izdaje
Sahara velja za enega najbolj suhih krajev na svetu, kjer preživijo le bitja, ki znajo strogo varčevati z vodo. A že dlje je znano, da so tudi v največji vroči puščavi velike zaloge površinske in podzemne vode. Da v njej živijo številne živali, ki so presenetljivo podobne evropskim, pa je precejšnja novost.
Vode v Sahari niso rezultat padavin – v njej na leto povprečno pade toliko dežja kot v Sloveniji ob manjšem nalivu –, temveč ostanki mogočnih rek in velikanskih jezer pred več tisoč leti. O povsem kmečkem življenju sredi Sahare, denimo, govorijo stenske slike na planoti Muydir v Alžiriji, ki prikazujejo črede govedi, divje živali in ljudi. Nato pa se je »zelena«, s številnimi rekami prepredena Sahara spremenila v puščavo. To kažejo raziskave sedimentov iz jezera Yoa na severovzhodu Čada.
Kaj je povzročilo ta obrat, ni znano. Lahko bi bile spremembe zračnih ali morskih tokov, ugiba prof. dr. Anton Brancelj z Oddelka za raziskovanje sladkovodnih in kopenskih ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Znano je le, da se je zgodil pred razmeroma kratkim časom glede na Zemljin emšo, pred približno 4300 leti, spremembe pa naj bi se začele dogajati že pred vsaj 6000 leti.
Saharski pesek je marsikje zabrisal sledove starodavnih rek, a na vulkanskih planotah, kot sta Muydir v Alžiriji in Tibesti na severu Čada, je z google earthom še dobro vidna rečna mreža »z globoko vrezanimi dolinami«, piše Brancelj v mesečniku za poljudno naravoslovje Proteus. V živo so te doline videti kot na desetine kilometrov dolge peščene struge, posejane s prodniki, obrušenimi od vode. O nekdaj mogočnih rekah z več kilometrov širokimi strugami pričajo tudi ogromna podzemna jezera vode oziroma z vodo prepojeni pesek nekaj deset metrov pod površjem. Ta jezera so ostanek približno 340.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera Čad, ki se je nekoč raztezalo na območju Čada, Nigra, Nigerije in Kameruna. Ponekod ta podzemna jezerska voda napaja rečice, redka sladkovodna jezera in gvelte, bolj ali manj stalne tolmune v globokih in ozkih soteskah, ki so jih reke v preteklosti izdolble v peščenjake.
Pestro življenje v fosilni vodi
Prav gvelte in sladkovodna jezera v Alžiriji in Čadu so bili cilj dveh minibioloških odprav v letih 2007 in 2014, ki se ju je udeležil tudi Brancelj. Na odpravi v Alžirijo leta 2007 so trije biologi obiskali težko dostopno planoto Muydir, ki je ostanek megavulkana iz daljne preteklosti. Leta 2014 pa je sedemčlanska ekipa raziskovala vode v pokrajinah Tibesti in Ounianga v severnem Čadu. Namen odprav je bil zbrati podatke o vodnem živalstvu, predvsem zooplanktonu, kačjih pastirjih in podzemnih živalih, leta 2014 se je nabor razširil še na dvoživke in plazilce.
Obe območji sta vulkanskega nastanka, o rekah na njiju pričajo dolge ravnice, pokrite z obrušenimi kremenčevimi prodniki. »V tej na videz brezupno suhi pokrajini pa so na nekaterih delih globokih kanjonov tudi več metrov široke, nekaj deset metrov dolge ter tudi nekaj metrov globoke kotanje s stalno vodo,« piše Brancelj v Proteusu. Pogosto so na gosto porasle z rastlinstvom, ki ga poznamo od doma iz bližnjih mlak: rogozi, trstom, dristavci, vodno lečo in vodno praprotjo. V bližini vod rastejo tudi posamezne datljeve palme in oleandri.
Bogat je tudi vodni živalski svet, ki je precej podoben evropskemu. Sredi puščave živi presenetljivo veliko vrst kačjih pastirjev, so ugotovili biologi. Na planoti Muydir so našli deset vrst, na planotah Tibesti in Ounianga pa 17. »Nekatere vrste so selivci, ki so se sposobni seliti celo med severno Afriko in Evropo, večina pa je bolj krajevnih. To pomeni, da njihove ličinke nujno potrebujejo občasne mlake, da se lahko razvijejo v odrasle živali. To je že nakazovalo, da so vsaj nekatere vode v Sahari stalne.
Še boljši dokaz je bilo jemanje vzorcev zooplanktona. Planktonske mreže so bile že po nekaj potegih polne živali, ki so jih biologi prepoznali kot ceponožne rake. Nekoliko manj je bilo vodnih bolh. Podrobnejši pregled doma je pokazal, da so te vrste že znane, le poznavanje njihove razširjenosti se je s tem povečalo.« Ena vrsta planktonske vodne bolhe iz jezera v Ouniangi pa je bila nova.
Novi vrsti rakcev
Večje presenečenje so bile ribe. V celotni Sahari je bilo doslej znanih 17 vrst in podvrst, tudi tilapije, sicer razširjene v porečju Nila, ki se znajdejo tudi na naših krožnikih. V Alžiriji so jih biologi opazovali le v eni gvelti, v Čadu pa so jih videli v več jezerih in treh gveltah. »V eni jih je bilo toliko, da so si domačini privoščili pravo ribjo pojedino, saj so v desetih minutah ulovili približno deset kilogramov rib, dolgih do 15 centimetrov.« Ribe so dokaz, da je bilo v Sahari nekoč veliko vode oziroma da so bile rečne mreže dobro vzpostavljene, pove Brancelj.
Tretji sklop raziskav je bil usmerjen v podzemne vode in izvire ter živali v njih. Medtem ko je bilo znano, da so površinske saharske vode bogate z ribami, zooplanktonom in živalmi, ki živijo na vodnem dnu, je bil podvodni živalski svet Sahare bolj slabo raziskan. Biologi so doslej našli 130 vodnih jamskih živali, največ v Maroku in Alžiriji, in sicer na lahko dostopnih vzorčevalnih mestih ob tekočih vodah. Niso pa se poglabljali, ali jamske vodne živali živijo tudi ob deltah izsušenih rek v osrednji Sahari.
Območje vulkanske planote Tibesti in dveh skupin sladkovodnih jezer v pokrajini Ounianga na severu Čada je z geografskega in biološkega vidika eno najmanj raziskanih, delno zaradi težke dostopnosti, delno pa zato, ker je bilo od razglasitve čadske neodvisnosti zaprto za tujce. Kopanje lukenj v pesek ob bregovih jezer v Ouniangi po besedah Branclja ni prineslo rezultatov, saj je pesek na bregu, ki ga je prenašal veter, predroben, da bi dopuščal življenjski prostor za večje živali. Tudi v vodnjakih, ki so jih člani odprave vzorčili ob poti, ni bilo podzemnih živali. »Če so že bile, so bile površinske vrste, ki so jih tja zanesli ljudje, ki so polnili in praznili mehove z vodo.«
So pa bili rezultati spodbudnejši na obrobju vulkanskih gora, kjer se pesek prepleta s prodom in je še ravno dovolj prostora, da se vmes premikajo drobne živali. V majhnem izviru pod skalnim previsom, pri katerem so se živali napajale, je Brancelj našel več deset primerkov ceponožnih rakov iz skupine Harpacticoida, ki kažejo značilnosti podzemnih vrst. Največ podzemnih vodnih živali pa je našel predzadnji dan dvotedenskega potovanja. Medtem ko so domačini lovili ribe v bližnji gvelti za ribji piknik, je skopal meter in pol globoko luknjo v prod na dnu suhe struge. V vzorcu vode, ki ga je odnesel domov, ga je čakalo presenečenje: dve novi vrsti ceponožnih rakov, bližnjih sorodnikov vodnih bolh. Poimenoval ju je po dveh prijateljih z odprave, izvedencu za saharsko vodno favno profesorju Henryju Dumontu (Haplocyclops henrii) z univerze v Gentu in Joju Vermeirju (Parastenocaris joi). Tretja najdena vrsta ceponožnega raka pa je bila doslej znana le z obrežij jezera Victoria, kar dokazuje, da so bile te vode nekoč povezane.
V istem izkopanem vodnjaku je našel tudi dve vrsti rakov peščinarjev in eno vrsto enakonožcev. Skupaj je na popotovanju po Čadu nabral pet vrst jamskih vodnih živali, ki so vse nove za znanost. Njihovi znanstveni opisi so že bili objavljeni ali pa bodo v bližnji prihodnosti.
Skupna značilnost teh živalic je prilagoditev na življenje v podzemlju, in sicer z izgubo pigmenta, slepoto, podaljšano obliko telesa in mikroskopsko velikostjo. »Največja je merila pol milimetra,« pove in pripomni, da mu je to povzročalo težave med njihovim seciranjem. Opraviti ga je moral kar z iglo. Tudi jamske vodne živali – kakor živali v površinskih saharskih vodah – so podobne evropskim. To, da je Brancelj v enem vodnjaku našel pet vrst, pomeni, da je saharski podzemni svet tudi po vrstnem bogastvu primerljiv z evropsko jamsko favno. Predvsem pa odseva bogato in raznovrstno saharsko favno pred drastičnimi spremembami hidroloških režimov.
