Ljubljana – Ljudje si pod pojmom čista voda predstavljajo čisto različne stvari, ugotavlja Mihael Jožef Toman, redni profesor z biotehniške fakultete. Manjka zavedanje, da vse, kar poškropimo po tleh pa tudi zlijemo v straniščno školjko, najde pot do pipe.
Toman je po izobrazbi biolog, ukvarja pa se večinoma z ekologijo, stanji in procesi v vodnih okoljih. Še kot otrok je doživel odprtje spodnje zapornice na hidroelektrarni Moste, ko je sediment, poln fenolov iz železarne, odneslo po Savi. To je pomorilo ribe do Zbiljskega jezera, v dolžini 45 kilometrov.
V Sloveniji smo prepričani, da smo zelo bogati z vodo. Smo res?
Vodno bogastvo Slovenije je res veliko, vendar v količinskem smislu. Pri upoštevanju kakovosti pa si upam na podlagi raziskav, ki smo jih delali sami, pa tudi na podlagi javno dostopnih podatkov trditi, da razmere pogosto vzbujajo skrb. V zdravstvenem smislu lahko Slovenijo razdelimo na vzhodni in zahodni del. Ta delitev je zanesljivo povezana s kakovostjo vodnih virov. Med pomembnimi vzroki za slabšo vodo na vzhodu sta kmetijstvo in raba gnojil in zaščitnih sredstev za rastline. Slovenska posebnost pri tem je, da doma uporabimo več zdravil, na polju pa več gnojil, da bo »bolje prijelo«.
Kaj se nam torej zdaj dogaja?
Rastline, ki so jim hranila in zaščitna sredstva namenjena, teh ne sprejemajo v celoti. Ostanek skozi peščene filtre pride v podtalne vode. V Sloveniji pa je podtalnica vir pitne vode za več kot 90 odstotkov prebivalcev. Na naše pipe dobimo rezultat našega delovanja na površini. Kmetijstvu dodajmo še razpršeno poselitev in nezgrajene kanalizacijske sisteme v državi. Manj kot polovica prebivalcev ima stranišče in kopalnico priključeno na kanalizacijski sistem, ki se konča s čistilno napravo.
Dela država napako, ko razmišlja, da bi vrnila greznice med sprejemljive rešitve?
S tem se ne bi mogel bolj strinjati, to bi bil ogromen korak nazaj. Moramo pa vedeti, da tudi čistilne naprave ne čistijo vode, zgolj razbremenijo jo organskih snovi, delno vplivajo tudi na vsebnost patogenih organizmov. Nič pa ne zmanjšajo onesnaženja s pesticidi, iz vode ne odstranijo nevarnih snovi v čistilih, niti motilcev endokrinega sistema, kancerogenih in mutagenih snovi.
Ne odstranijo niti mikroplastičnih delcev.
Seveda, plastika je ogromna težava. Plastika na odlagališčih je velik vir hormonskih motilcev. Zato bi morali vodi iz pipe vsekakor dati prednost pred vodo v plastenkah. Ravno plastenke so vzrok za veliko količino hormonskih motilcev v vodi od leta 1990.
Kaj to onesnaženje povzroča?
Po številnih študijah je rezultat vse pogostejša feminizacija, zmanjšana plodnost moških, ponekod v Evropi je neplodnih že po 30 odstotkov moških. Vse to je lahko že resen vzrok za alarm. Kaj je torej čista voda? Tista, ki nima mikroorganizmov in ne povzroči driske? Driske imamo v Sloveniji pogosto, na različnih območjih, najpogosteje tam, kjer so plitvi vodonosniki in greznično onesnaženje v stiku s podtalno vodo, in na kraških tleh. Tam odpadne vode padejo neposredno v podzemlje in podtalnico. A driska je še najmanjša nevarnost, ki nam preti iz pipe. V Savinjski, Dravski in Murski dolini je tudi več kot pol pregledanih vzorcev vode pogosto oporečnih zaradi prevelike vsebnosti nitratov in celo pesticidov. Kaj to pomeni za zdravje prihodnjih generacij, za ljudi, v katerih se te snovi po malem kopičijo v telesu 30 ali 40 let, ni treba posebej razlagati. Raziskave kažejo, da ostanki pesticidov delujejo kancerogeno in mutageno.
Kakšne so rešitve?
Imamo dobro zakonodajo, varovana območja so jasno določena, imamo štiri cone varovanja vodnih virov. V prvi in drugi coni ne sme biti nobene kmetijske dejavnosti. A pri tem se spomnim prekmurske šale, kdaj in kje se sme uporabljati gnojevka; v tretji coni podnevi, v prvi in drugi pa samo ponoči. To je zavest Slovenca, ki ni dojel, da s tem, kar počne, vpliva na tisto, kar mu doma priteče iz pipe. Kar odvržemo v površinske vode ali poškropimo po kmetijskih površinah, prej ali slej pride v podtalnico. Če imamo površinske vode v slabem stanju, ne moremo pričakovati, da bomo imeli čisto podtalnico. Deklarativno 90 odstotkov Slovencev skrbi za okolje, a se po načelih, ki jih deklarativno podpirajo, ravna manj kot pet odstotkov ljudi. V školjke zlivamo olja, topila, ostanke zelo agresivnih čistil, uporabljamo klor in drugo. Zato sta pomembni izobraževanje in ozaveščanje vsakega posameznika, da bo razumel, zakaj mora imeti čistilno napravo, zakaj mora omejiti porabo vode in zakaj v straniščno školjko ne sme spuščati nevarnih snovi.
Veliko pitne vode v Sloveniji je klorirane.
Skoraj 40 odstotkov manjših vodnih virov v Sloveniji nima nobene dezinfekcije, 60 odstotkov je dezinficirane s kloriranjem, le v treh odstotkih vode pa mikroorganizme onemogočajo z ozonom. Tega uporablja večina zahodne Evrope, kombinirajo ga še z ultravijoličnim sevanjem. Klor je nevaren, če so v vodi še organske snovi, postane mutagen.
Kako pa bi bilo treba urediti kmetijstvo?
Kmetijstvo ima že danes dobre usmeritve, jasno je določena tudi možnost uporabe gnojevke. Žal se to pogosto ne upošteva, dogajajo se zlorabe. S škropljenjem z gnojevko pozimi, celo po snegu, se neposredno vnašajo nitrati v vodno okolje. Na Danskem so že leta 1990 določili, da je treba vso gnojevko pred uporabo anaerobno predelati. To pomeni, da ima kmetija na eno kravo pet kubičnih metrov velik digestorij oziroma betonsko jamo. Pri nas pa ima kmetija deset krav in kubični meter veliko luknjo, če malo pretiravam. Povsem razumljivo je, da je ta luknja hitro polna in jo je treba pogosto prazniti, včasih tudi pozimi. Velik korak naprej so bile kartice za fitofarmacevtska sredstva. S tem so nekoliko omejili prej povsem nenadzorovano rabo pesticidov.
Prve vodovarstvene cone so ponekod ograjene, ob ograji pa so polja koruze. Je to sprejemljivo?
Vzhodna Slovenija je stepa, v tej pa rastejo žita, ne koruza, ki potrebuje mokrotna tla. Vendar koruza daje večji hektarski donos. V ozadju je skratka denar. Ogromno ozaveščanja je še potrebnega.
Kaj lahko narava sama očisti?
Sreča v nesreči v naši državi je, da nimamo veliko težav z organskim onesnaženjem, saj je naš vodni sistem hitro tekoč, turbulenten, in da naravni čistilni procesi v vodah predelajo 30 odstotkov organskega onesnaženja.
Zaradi podnebnih sprememb bo po napovedih v Sloveniji manj vode, zlasti poleti, zato jo bo treba bolj zadrževati. Reke pa nameravajo tudi pregraditi z novimi hidroelektrarnami.
Samočistilna sposobnost vodnega sistema se je s hidroelektrarnami že zmanjšala. Za pregradami se zbirajo težke kovine, pesticidi, hranilne snovi. Imeli bomo veliko lokalitet, kjer ne bomo vedeli, kaj z nevarnimi sedimenti početi. Vsaka pregrada pomeni zadrževanje snovi, usedline pa so lahko dobre ali slabe. Če je to veliko hranil, dobimo cvetenje, dobimo zeleno jezero. Morda zato rečejo, da je hidroenergija zelena energija. Pri nekaterih hidroelektrarnah se to zgodi že v treh letih. Ni vprašanje, ali graditi hidroelektrarne ali ne, vprašanje je, kako urediti prispevno območje reke, ki je zajezena, da na njem ne bo izpustov nevarnih snovi. Tudi zaradi podnebnih sprememb bodo povodnji čedalje pogostejše. Kako bo, če bo zelenjavo dvakrat na leto zalila voda z nevarnimi snovmi? V zelenjavi so že našli cink, krom in živo srebro.
V alpska jezera je prepovedano pomočiti nogo.
Ni tako hudo. Približno 80 odstotkov onesnaženja vodnega sistema prihaja s površine, 20 odstotkov pa s padavinami iz zraka, v alpskih jezerih pretežni del. Evtrofikacijo povzročajo dušikovi oksidi in hranilne snovi, včasih jih vetrovi prinesejo od daleč. Ta mehanizem moramo razumeti, potem se bomo mogoče začeli drugače obnašati.
Lahko očistimo vodo?
Nespametno je govoriti, da bomo vode popolnoma očistili. Lahko le zmanjšamo njihovo obremenitev, in sicer predvsem s spremembo vedenja in rabe dobrin. Še vedno se bomo namreč mazali s kremami, še vedno bomo polulali 95 odstotkov zaužitih antibiotikov in ženske bodo še naprej uporabljale kontracepcijske tabletke in s hormoni bogatile vode. Ključno je tudi zmanjšati porabo vode. Imamo dobre programe čiščenja vode, nobenega pa za njeno ponovno uporabo. Sploh ne uporabljamo deževnice za zalivanje vrtov in izplakovanje stranišč, tudi po prhanju porabljene vode ne uporabimo znova.